L. M.

##IMAGE-3762643##

Zaradi epidemije bolezni Covid-19 se je vsakodnevno življenje tudi pri nas postavilo na glavo. Družabno življenje je obstalo, ljudje so ostali so doma, stiki z drugimi so omejeni, dnevni rituali in opravila so se spremenili, mnoge je zelo strah prihodnosti zaradi bolezni tako zase kot za svoje bližnje, ni jih malo, ki se ubadajo s finančnimi težavami. Ljudje ne vedo, kako dolgo bodo vse te izredne razmere trajale, kaj se bo še zgodilo…

Kakšne stiske se pojavljajo in kako jih premagati, je bil glavni namen pogovora z Novomeščanko dr. Natašo Rijavec Klobučar, doktorico pedagoških znanosti in specialistko zakonske in družinske terapije, psihoterapevtko, ki se v svoji zasebni praksi ukvarja predvsem s pomočjo parom, posameznikom in družinam pri soočanju z različnimi težavami. Rijavec Klobučarjeva, ki je tudi žena in mama dvema hčerkama, je strokovna vodja programa Pomoč odvisnikom in njihovim družinam v Društvu srečanje v Novem mestu.

Je povsem normalno, da je veliko ljudi v tej situaciji prestrašenih, zbeganih, negotovih, paničnih, jeznih, žalostnih?

Ti občutki so normalen odziv na negotovo situacijo, v kateri smo se znašli. Čeprav gre za neprijetna občutja, so to naravna reakcija na prekinitev običajne rutine, varnosti in predvidljivosti. Ljudje so prestrašeni, v stiski in negotovosti tudi zato, ker nad potekom epidemije nimajo vpliva. Ko ima človek občutek, da ima kontrolo oziroma nadzor nad situacijo, se počuti bolj varno. Zato z lastno odgovornostjo in upoštevanjem predpisanih ukrepov pridobimo nazaj nekaj kontrole in stiska se tako zmanjša. Še vedno pa ostaja skrb za naše bližnje, ki morajo v službo, negotovost glede finančnih vprašanj, ipd., kar je nepredvidljivo in neobvladljivo.

Včasih pomaga že zavedanje, da je situacija začasna in se bo enkrat končala.

Ljudje vsakodnevno spremljajo dogajanje v medijih, kar je gotovo prav, da vedo, kaj se dogaja, da dobro poznajo vse napotke in navodila vlade in ustreznih služb. Pa vendar - same negativne informacije in negotova situacija za marsikoga ni dobra. Kaj svetujete strokovnjaki, kako najti neko pravo, srednjo pot, da ljudje ne bodo osredotočeni samo na slabe novice?

Res je. Informacije so tiste, ki nas ali pomirjajo ali pa še bolj zbegajo. Poglabljanje v vse te novice, pogosto preverjanje, branje forumov, ipd. lahko negotovost, neprijetne občutke in paniko le povečajo. Zato je priporočljivo, da se ljudje zavestno odločijo, da le dvakrat ali trikrat dnevno preverijo, kaj se dogaja. Včasih si je dobro celo na glas povedati, »ne bom spet pobrskal, kaj pišejo na internetu«, »danes sem že dvakrat gledal dnevnik, počakam na večerne novice«, ali pa da načrtno iščejo, berejo ali gledajo pozitivne prispevke. Tudi teh splet ogromno ponuja, pa tudi na televiziji in v časopisih se najde marsikaj.

Življenje družin se je zdaj zelo spremenilo, na preizkušnji bodo naši medosebni odnosi. V izrednih razmerah moramo biti vsi čim več doma. A nekaterim je to problem. V tem tempu življenja niso več vajeni biti le s svojimi družinskimi člani, imeti omejene stike z drugimi ljudmi, kar vidijo šele zdaj. Mnogi bodo v tem času spoznali kruto resnico - da v njihovi družini ni vse v redu, da so se odnosi ohladili: s partnerjem, z otroci, in da se nimajo več kaj pogovarjati.

Ja, razpoke in konflikti v odnosih se pogosto pokažejo, ko smo več časa skupaj. Običajni tempo: služba, šola in vsakdanja rutina, lahko zakrije naše napetosti. Nekateri ljudje v resnici nikdar ne preživljajo časa sami kot partnerji ali kot družina tudi takrat, ko imajo za to možnosti. Praznike praznujejo s sorodniki, na dopust gredo s prijatelji, pozornost je vedno (velikokrat nehote) obrnjena stran drug od drugega. Ko se kar naenkrat znajdeš doma za štiri stenami, morda z delom od doma ali s pomočjo otrokom pri učenju na daljavo, morda v stanovanju, brez možnosti »brkljanja« okrog hiše ali umika v delavnico, ali pa celo brez vseh obremenitev, pridejo na plan tudi druge stiske, ne zgolj skrbi v povezavi s krizno situacijo.

Podobno je v času dopustov, ki je sicer predvidljiv in vnaprej predviden čas, ko znajo »pokvariti« dopust intenzivni konflikti ali pa se je treba »skregati« na začetku, sprostiti napetost in šele potem imeti sproščen dopust.

Kaj bi rekli in svetovali tem »odtujenim« parom, družinam?

Sedanjo situacijo je dobro vzeti kot priložnost, da malo razmislimo o naših odnosih. Vprašajmo se, kje smo zares v naših odnosih, če smo kar naenkrat »prisiljeno« biti skupaj. Če smo se »ohladili«, ali se lahko potrudimo in se povežemo skozi preproste, enostavne stvari, npr. da skupaj pogledamo film, v miru pojemo kosilo, počnemo nekaj, za kar je vedno zmanjkalo časa? Ali pa pomislimo, kaj nas je včasih združevalo, in potegnemo na plano ravno to.

Včasih ni potrebno veliko. Npr. če sta zakonca morda nekoč rada ob sobotnih jutrih posedela ob kavi in predebatirala teden, pa že več let tega ne gojita, bi bilo možno morda zdaj to spet vpeljati. Če je družina z malimi otroki igrala družabne igre in se ob tem zabavala, zakaj tega ne bi poskusili tudi z večjimi? Res je, ko je odtujenost prevelika, je težko tvegati in prvi začeti pogovor, ali predlagati, kaj bi počeli. A velja imeti pogum in se npr. le usesti pred televizijo in se zanimati za film, ki ga drugi gleda. Tudi to je nek pristop do drugega. Ne smemo pozabiti, da smo mi odgovorni za prvi korak, pa tudi za način, kako pridemo do sočloveka. Je pa seveda tudi od drugega odvisno, kako nas bo sprejel in kako bo slišal, da ga pogrešamo.

Enostavno pa ni niti ljudem, ki živijo sami. Človek je vendar družbeno bitje. Kako pa naj oni prebrodijo dneve doma, v izolaciji, čeprav nam telefoni in druge sodobne medijske komunikacije omogočajo različne stike?

Ne smemo pozabiti, da je veliko ljudi samih, veliko pa tudi osamljenih, ki bodo ostali osamljeni tudi po koncu krize. Tisti, ki so vešči sodobne tehnologije, se seveda zamotijo z brskanjem po internetu, poslušanjem glasbe, gledanjem filmov in podobnega, saj ti mediji danes ponujajo veliko. Nekateri so omejeni na televizijske programe.

V teh dneh velja, naj bodo v čim pogostejšem telefonskem stiku s svojimi sorodniki, znanci, tudi sosedi, in naj morda pokličejo koga, ki ga dolgo časa sploh niso slišali. Pogovor seveda zbližuje. Tako kot za vse, tudi zanje velja, da je rutina tista, ki pomaga prebrodili dan: načrtovanje opravil, pospravljanja, prebiranja knjig in podobnega. Zavedati se, da je stanje začasno, prispeva k temu, da bodo dnevi krajši.

Kaj svetujete ljudem, kako se organizirati, da bo življenje in delo doma potekalo čim bolje in brez nepotrebnih prepirov, slabe volje, da ne bodo zapadli v psihično stisko? Je pametno narediti načrt za vsak dan, kaj početi, vpeljati?

Večina strokovnjakov se strinjamo, da je za lažje funkcioniranje smiselno vpeljati rutino, narediti «urnik« za vsak dan, v katerega so lahko vključeni vsi člani, ki k temu načrtu prispevajo. Tu ne gre za neko togo, fiksno rutino, kot jo imamo običajno, ko dneve, tedne in mesece lahko preživimo ob bolj ali manj nespremenljivem urniku.

Gre za neko okvirno rutino tudi iz čisto praktičnih razlogov, saj se ob prakticiranju dela od doma in učenja na daljavo, lahko pojavijo nepotrebne stiske in konflikti: kdo in kdaj bo na računalniku, če je članov družine več, računalnik pa eden. Rutina naj bi veljala tudi za tiste, ki so sami, saj nam ta struktura da občutek varnosti. Pa čeprav je v tem precej »užitkarskega dela«, kot je gledanje televizije, branje knjig, peka piškotov, urejanje starih fotografij, šivanje. ipd. Torej, lotite se vsega, kar vam je v veselje in za kar običajno nimamo časa.

Večjo stisko bodo v teh dneh gotovo doživljali ljudje, ki že imajo težave z duševnim zdravjem, ki so nagnjeni k anksioznosti, ki so bolj pesimistični že po naravi in že sicer na svet gledajo kot na nevarnost. Kaj reči njim?

Res je. Ljudje s težavami na področju duševnega zdravja so bolj občutljivi. Motnja, ki jo imajo, se ob novem stresnem dogodki še okrepi ali ponovno prebudi. V stiski, ki jo sami ne zmorejo prebroditi, je priporočljivo, da koga pokličejo. Včasih že prijatelji in sorodniki s pozitivno besedo nudijo dovolj veliko oporo, včasih pa je potreben pogovor s strokovnjakom. Na internetu najdemo kar nekaj brezplačne strokovne pomoči v teh dneh za vse, ki so zaskrbljeni.

Za vse pa velja, da ob negativnih občutkih, strahovih in skrbeh, ki nas preplavijo, ali nas potegnejo celo v paniko, poskrbimo zase z zdravo prehrano, z gibanjem, ki je prav tako učinkovito za zaprtimi vrati, ko lahko ob prijetni glasbi zaplešemo ali telovadimo, in tako spodbudimo prijetne hormone v nas, kot tudi z različnimi tehnikami.

Panika, ki jo čutimo v telesu kot stiskanje v prsih, potenje, hitro bitje srca, pospešeno dihanje, pritisk v glavi, omotica ali občutek, da bomo padli skupaj ali celo umrli, je popolnoma nenevarna. Pogosto jo pomirimo že tudi tako, se usedemo in večkrat globoko vzdihnemo ali da si rečemo, »vem, da so to le pretirani občutki in bo minilo«, ter počakamo, da se telo po nekaj minutah umiri.

Vsaka stvar je za nekaj dobra, pravijo. Kje vi vidite pozitivne spremembe in stvari, ki jih prinaša Covid 19?

Kot beremo in vidimo slike v zadnjih dneh, je gotovo pozitivna stvar, da se narava čisti in zdravi. Ob tem se seveda utrnejo tudi vprašanja o naši minljivosti. Čeprav je epidemija ustavila naš vajeni vsakdan, nam je prinesla tudi priložnost, da razmišljamo o svojih življenjih, o tem, kako živimo, kaj zares potrebujemo in kaj je zares pomembno. Tu so tudi vprašanja o odgovornosti do sebe in drugih, o sočutju in spoštovanju, ne zgolj sebe, ampak in predvsem drugih. Kot že ničkolikokrat rečeno - sedaj velja, da nas fizična razdalja zbližuje in povezuje.

Intervju je bil objavljen v 12. številki Dolenjskega lista 19. marca 2020.