Arhiv Lokalno.si

Planinska skupina Dvor je po nekaj neuspelih poskusih v jesenskih mesecih preteklega leta, ko je vsakokrat neugodno vreme prekrižalo načrte, tokrat uspešno izpeljala planinsko turo. 8. maja smo se usmerili proti Primorski, kjer smo osvojili dva vrhova, Mali Golak in Čaven.

Kot običajno smo našo pot začeli v zgodnjih jutranjih urah v Straži, preostali pohodniki so se pridružili na Dvoru in v Žužemberku. Skupaj se nas je zbralo 25, kar je idealna ekipa za hojo v skupini in vodenje, manj ugodna pa za kritje stroškov prevoza, vendar z enakomerno razdelitvijo le-teh med zadovoljne udeležence pohoda tudi to ni bil prevelik zalogaj. Izhodišče pohoda je bila Predmeja, vas na robu Trnovskega gozda na 933 metrov nadmorske višine v občini Ajdovščina. Primorsko avtocesto smo zapustili v Logatcu in se umerili proti Godoviču, ki ga je večina udeležencev poznala bolj ali manj le iz prometnih informacije v zimskih mesecih. Tokrat smo spoznali, da je upravičeno večkrat omenjen, saj leži na pomembnem prometnem križišču cest, ki povezujejo ajdovsko, goriško ter tolminsko in idrijsko občino na nadmorski višini preko 800 metrov. Na cesti, kjer so Italijani sicer strokovno izpeljali ovinke, ob obilici snega, ki je običajna za to območje, previdnost prav gotovo ni odveč. Sneg in žled, ki sta pustošila dve leti nazaj, sta na tem območju pustila nepopravljivo škodo na tamkajšnjih gozdovih, dober teden nazaj pa je svoj pečat na drevju pustila spomladanska pozeba, saj so mladi listi bukev zelo porjaveli. Ob opazovanju zanimive narave in ostalih znamenitosti ob poti smo relativno hitro prispeli na izhodišče našega pohoda. Usmerili smo se proti Golakom. Po zložni poti smo v slabi uri osvojili Iztokovo kočo na Golakih, kjer nas je pozdravila tabla z zanimivim, poučnim in vzpodbudnim napisom: »Hodi v hribe, dokler je čaš, ker prišel bo čas, ko ne bo več časa in kmalu bo ta čas.« Prijazna natakarica z značilnim ajdovskim dialektom je po pogledu in glasu sodeč vesela vsakega obiskovalca in nas je zelo prijazno postregla. Po sončnem jutru, ko smo z avtobusa lahko opazovali meglo v dolini, so se nad nami že začeli zbirati oblaki, zato smo kar hitro nadaljevali našo turo. Naslednjo uro smo porabili za osvojitev vrha Golakov, 1495 metrov visokega Malega Golaka. Imena ni dobil zato, ker bi bil najmanjši ampak, ker ima najmanjšo planino. Z vrha je lep razgled do Julijskih Alp, vidijo se tudi Karavanke in Kamniške Alpe, za del razgledov, tudi pogled do morja, pa smo bili prikrajšani zaradi vedno bolj gostih oblakov. Pot isti poti smo se mimo koče vrnili do razpotja, kjer smo se usmerili za Čaven. Na poti nas je ujela manjša nevihta. Iz nahrbtnikov smo potegnili dežno opremo, ki je bila pri večini bolj skromna, bolj smo bili opremljeni s sončnimi očali in kapami za zaščito pred soncem. Na srečo je kmalu posijalo sonce in posušilo mokra oblačila. Ob takem vremenu smo strumno hodili za vodnikom v strnjeni skupini, se večkrat spuščali in ponovno vzpenjali tako, da smo po približno dveh urah prispeli do Koče Antona Bavčerja na Čavnu na 1242 metrih nadmorske višine. Tu smo si privoščili daljši postanek na klopeh pred kočo, ki jo nevihta še ni dosegla. Koča je obdana z gozdom, ki zakriva pogled v dolino. Le kakih 5 minut hoje od koče pa je razgledna točka, kjer se odpre čudovit pogled na Ajdovščino in celotno Vipavsko dolino. Kljub grmenju v bližini smo se suhi vrnili na naše izhodišče, v Predmejo. Na poti v dolino smo videli, da smo se drugi večji nevihti izognili le za las. Po nekaj poskusih ob zaprtih lokalih, smo v Hotedrščici le naleteli na odprta vrata, kjer smo ob pijači zbrali vtise po opravljeni turi.

Na avtobusu je ostalo še nekaj časa za počitek in kovanje načrtov za prihodnje ture. Cilj in datum smo okvirno že dorekli. Udeleženci tokratnega pohoda, po katerem nas je kot vsakokrat doslej varno popeljal naš vodnik Max Črepinšek, se že veselimo novih podvigov.