Arhiv Lokalno.si

V soboto, 12. junija, je PD Črnomelj organiziralo izlet na avstrijsko Koroško in sicer na Obir, 2142 metrov visok osameli vrh nad valovitim Obirskim. Gozdnata in le na vrhu z gorskimi pašniki pokrita mogočna gora spada v severno vrsto Karavank, le da je z glavnega grebena pomaknjena na sever in kot osamelec sijajen razglednik na spodaj ležečo Koroško.

Edina »pomanjkljivost« izleta je bila dolga vožnja; to pač moramo vzeti v zakup zaradi naše kar precejšnje oddaljenosti od skalnih lepotcev (in lepotic) na severu.

Tako smo se že v zgodnjih jutranjih urah odpeljali prek Ljubelja do Borovelj in nato zavili nazaj pod skalnato pregrado Košute. Na sedlu Šajda smo oprtali nahrbtnike in se po senčnati gozdni poti odpravili proti vrhu. Vreme je bilo kristalno jasno, pogledi na severno stran Grintovcev in Košute pa povsem nekaj novega in enkratnega. Planinska pot je vsake toliko časa prečkala gorsko cesto, ki se je serpentinasto vila navzgor; v davnini so namreč na Obirju kopali svinčevo rudo in cesta je bila nujno potrebna. Tudi ostanki rudniških rovov so še danes ohranjeni, čeprav je od tistih časov preteklo že kar nekaj vode spodaj v Dravi.

Planinski pašniki pod vrhom so nas sprejeli v polnem razcvetu. Modre preproge «zaspančkov« (spomladanskega svišča) so se prelivale v svetlo vijolične »trobentice« (tudi navadne rumene so bile zraven), seveda pa niso manjkali tudi temno modri cvetovi encijanov (Clusijevega svišča). Morali smo kar paziti, kam smo stopali, da nismo preveč pomendrali tega cvetočega okrasja.

Nekaj zaplat snega pod vrhom je poskrbelo za osvežitev razgretih čel, kajti sonce je prav neusmiljeno pripekalo. Nebesno sinja gladina Borovniškega jezera pod severnimi pobočji Obirja nam je pomežiknila v pozdrav, ko smo premagovali še zadnje višinske metre. In razgled na vrhu … z eno besedo: božanski; Koroška na severu s sinjemodro Dravo in Celovcem v ozadju, pa mogočna skalna kulisa Kamniških Alp in prepadni greben Košute na jugu in zahodu, skratka, to je treba doživeti.

Sestop do Kapelske koče je minil, kot bi mignil, saj smo na vrhu pošteno odpočili utrujene noge. In potem prijazna postrežba v koči, kjer so se pošteno potrudili s slovensko govorico, da smo se počutili še bolj domače. Seveda so vrčki piva še kako dobro deli izsušenim grlom in kar prehitro smo se morali posloviti od prijaznega oskrbnika in njegove družine. Preko Obirske planine smo se strmo spustili v dolino na Obirsko do gostilne Kovač, kjer smo utrujenih nog in ponovno presušenih grl uspešno zaključili turo; brhke koroške »kelnarce« pa so poskrbele, da le nismo preveč trpeli žejo.

    Tekst in fotografije Stane Poljak