Pride čas, ko se ti ne ljubi več pretvarjati. Pretvarjanje namreč vzame veliko energije, energija pa bo tista, ki bo v marsičem odločala o naših življenjih in življenju nasploh. Dejstvo je, da gremo »vštric« z mnogimi ljudmi, dejstvo je, da se družimo, pogovarjamo in srečujemo z mnogimi, ki so nam bolj ali manj podobni, ki so zelo različni od nas, ki so naša nasprotja...

Razmišljamo o njih.

No, vsaj jaz.

Meni se res ljubi ukvarjati z ljudmi, tudi s sabo. Nekateri menijo, da celo preveč (haha). A tako pač je. Če mislite, da sem izjemno tolerantna, se motite. Vem, da to lahko potrdi veliko ljudi, ki imajo stik z mano. Res pa je, da se nikoli, ampak zares nikoli ne neham truditi in vrtati. Iskati odgovorov, postavljati vprašanj.

A pride čas, ko se ti ne ljubi več pretvarjati. Z nekaterimi se pač ne ujamem in zdaj to lahko celo sprejmem. Včasih me je to spravljalo v obup, napade jeze,... Zdaj je lažje. Nekaterim pač nismo všeč in pika. In za nekatere se res ne splača porabiti pol življenja za to, da bi si odgovoril, zakaj. Včasih je pač tako. Potrudiš se za tiste, ki jim je mar, ki so ti najbližje in do katerih si pogosto netoleranten.

Tam vlagamo.

Ostalo pa pride in mine. Gre.

Dve, tri o vremenu, otrocih, mačkah..in na snidenje. O službi, prispevkih, politiki...in na snidenje. O filmu, knjigi, koncertu...in na snidenje. O projektu, tečaju, predavanju...in na snidenje.

Nekatere stike ohraniš. Mrežiš. To je tisto, kar nas dela poslovno uspešne, mreženje, ohranjanje stikov z ljudmi, ki jih bomo morda še potrebovali. Mreženje je postalo znanost in ključ do uspeha. Hm, priznam, nisem vzorčen primer na tem področju, a tega ne pripisujem več nezrelosti, preprosto temu, da pač mrežim z ljudmi, ki so mi všeč.

Drugače je v službi. Tam je - vsaj zame - težje ohranjati trdno racionalnost. Službe pač ne jemljem le kot službo, za katero se - ko je končana - zaprejo vrata in konča moj službeni jaz. Zame je veliko več kot to. Zame sega v prosti čas, v užitek, v veselje in ljudi, ki jih imam rada. Čeprav se mi kdaj zazdi, da to ni vedno modro, drugače ne gre. Ni mi težko nabirati kilometrov do delovnega mesta in nazaj. Verjetno je to velika sreča, mar ne?! Pa čeprav se mi včasih zazdi, da te vrline ne začutijo tisti, ki bi jo morali. Nič zato, ker je toliko bolj močno čutim sama. Kar pa ne pomeni, da se strinjam z vsem in vsemi.

Prepričana sem, da se v mnogih podjetjih vodilni premalo zavedajo, kako pomembni so ljudje, ki delajo, kako pomembno je, da se v podjetju dobro počutijo in kako zelo to dejstvo vpliva na kakovost in učinkovitost njihovega dela. Premalo vzpodbud in preveč pritiskov. Premalo strategij učinkovitega ravnanja z ljudmi, ki so si med seboj različni, in zato ni univerzalnega načina za »upravljanje« z njimi.

Saj v resnici ne mislim, da sem blazno zanimiv človek, izkustveno pišem le zato, ker vem, da se bo v tem pisanju marsikdo našel. Predvsem zato. Pa zato, ker rada pišem. Vsaj toliko, kot govorim. Nastalo je preko dvajset vrstic, čeprav sem želela napisati le, da pride čas, ko se ti ne da več pretvarjati in si rečeš: »Takšen sem, to mi je všeč, tega ne maram in včasih bi vse skupaj poslal v 'maloro'... Pa tega ne storim pogosto, ker ni modro. Toliko pragmatizma pa še premorem.«

Pa srečno!