B. B.

B. B.

Emil Glavič iz Prepreč pri Žužemberku je oljno bučko na svojem travniku ob Krki prvič opazil pred nekaj leti. Kar precej truda ga je stalo, da jo je populil in uničil, a, kot kaže, prav veliko s tem ni dosegel. Invazivna tujerodna rastlina se še naprej širi in letos je že popolnoma prerasla brežine nekaterih odsekov Krke.

Glavič nam je pokazal območje na desnem bregu reke Krke nasproti odbojkarskih igrišč v Žužemberku. Drevesa, predvsem vrbe in topoli, pa tudi grmovje in druge rastline ob vodi, celo koprive, so na nekaterih mestih že popolnoma prerasli s to plezalko. Ta zasenči rastlino, ji odvzame svetlobo in vlago, s tem, ko se razrašča čeznjo, pa jo tudi precej obteži in s časom ta rastlina odmre.

Oljna bučka je enoletnica s plezajočim, do 12 metrov dolgim steblom. Njena domovina je v Severni Ameriki, v Evropo pa je kot okrasna rastlina prišla ob koncu 19. stoletja. Starejši viri navajajo, da so jo v naravi prvič opazili v začetku 20. stoletja na avstrijskem Štajerskem, od tam pa se je hitro razširila tudi po drugih krajih. Najdemo jo predvsem ob obrežjih rek in ob robu nekaterih gozdov, kjer se lahko širi tudi po tleh in onemogoča rast mladega gozda, s čimer lahko povzroča tudi precejšnjo gospodarsko škodo.

Rastlina se razmnožuje s semeni, ki dozorijo v približno 5 centimetrov veliki bučki jajčaste oblike, ki je prekrita z bodicami. Semena so razmeroma težka, zato se najlažje raznašajo s pomočjo vode, ki jih odnese naprej po toku. Poplavne vode jih lahko odnesejo tudi precej daleč od brega, Glavič pa nam pokaže tudi oljno bučko, ki se je zasadila v gozdu kakih sto metrov od Krke in precej nad gladino Krke.

»Semena raznašajo tudi ptice,« pravi Andrej Hudoklin iz novomeške enote zavoda za varstvo narave in dodaja, pa rastišča oljne bučke v Žužemberku in okolici še zdaleč niso edina. Velika rastišča so tudi v spodnjem toku Krke in ob sotočju s Savo, ta območja pa so zelo poraščena tudi z drugimi invazivnimi vrstami, kot so japonski dresnik, orjaška zlata rozga in druge. Posebej občutljiva za invazivne vrste so območja, ki so po gradbenih in drugih posegih ob rekah in v njih ostala neporaščena, opozarja Hudoklin.

Oljna bučka v jeseni zaključi svoj življenjski cikel, za seboj pa pusti semena, ki bodo vzklila naslednjo pomlad. Dokler je rastlina mlada in se še ne začne vzpenjati po okoliškem rastju, jo je mogoče zelo enostavno izruvati. Pri večjih rastlinah lahko odrežemo glavni poganjek, a je to običajno zelo težko, ker je v obrečnem rastju težko dostopen. Mlade rastline, ki še nimajo semen, lahko brez skrbi posušimo ali odvržemo na kompost, če pa so plodovi že razviti, bi morali te rastline sežgati.

»Rad bi, da bi to rastlino prepoznalo čim več ljudi in da bi takrat primerno ukrepali,« pravi Glavič, čeprav je boj proti invazivnim rastlinam včasih še najbolj podoben boju z mlini na veter.