V vseh letnih časih ubiram domače steze. Najraje zjutraj, ko se pripravljam na razgiban in mnogokrat stresen delovni dan. Veliko mojih pohodov vodi mimo hiše, ujete med rebra pobočja in ozko cesto nad strmo postavljenim vinogradom, ki se konča globoko v dolini. To je prava hišica v cvetju. Kamor seže pogled, uživa v skrbno in premišljeno postavljenih cvetličnih lončkih, na majhnih, domiselno postavljenih »škarpah«, zdi se, kot da je v zelenju vsak, še tako majhen prostor.

Tik pod cesto je vrt, na cesti pred hišo se sončijo mačke, saj tod le redkokdaj pripelje kakšen avto. Če pa že, nase opozori že mnogo prej in mačke hitro smuknejo v svoja zavetišča. Na stopnicah naju s psičko vedno pozdravi Medo. Kadar je hud, vem, da je sam doma.

A praviloma pred hišo srečam Njo. Vedno nasmejano in delavno, srečno v svojem majhnem raju. Živita skupaj s sinom. Stiska pesti zanj, da bi opravil vozniški izpit. Zdaj mu je uspelo, pravi, in se odkrito veseli. Tudi cesta, za katero se je tako borila, saj jo je po hudih deževjih venomer zasipavalo in ji onemogočalo dostop do doma, je zdaj trdna, širša in ograjena. Pozna tudi mojega mačkona, ki ubira ženitvene poti v soseščini. Ko le bi bili mladički njegovi, ko je tako lep. In tako vsako zimo, vsako pomlad, vsako poletje in jesen. Skozi njeno delo opazujem menjavanje letnih časov. Življenje se zdi naenkrat lepo in enostavno.

Do sobote. Ko je odšla. Njeno srce se je ustavilo.

Ne bom omenjala njenega imena. Vsi, ki poznajo Sremič, so poznali Njo. In to naj bo dovolj.

Pravijo, da moramo imeti sidrišča. Zagotovo je bila ena od njih. Dan preden je odšla, sva se srečali na cesti, ko je z avtomobilom drvela v dolino. Danes je pa hitra, sem si rekla, ko sem morala kar malce poskočiti, da sem se pravočasno umaknila. Nasmejala se je in mi pomahala z roko. To je bilo najino zadnje srečanje. A to vem šele zdaj.

Na belem papirju je pisalo s črnimi črkami. Ime, ki se je ujemalo z njenim. Ko prebereš, te pretrese resnica.

Rože so še v cvetu, vinogradi so prazni, klopotci ropotajo v prazno. Narava se spravlja sama s sabo in se odpravlja k počitku. Sonce greje bele stene njenega doma. Kot da se ni nič zgodilo.
Ko grem mimo, si jo prikličem v mislih.
Medo večkrat jezno laja.

Če dobro razmislite in postanete popolnoma pozorni na svet, ki je okoli vas, Jo boste opazili. Veliko jih je.
Morda že v sosednji hiši.