Centralni arhiv posebne jurisdikcije (CABR), največji arhiv druge svetovne vojne na Nizozemskem, hrani 30 milijonov strani o žrtvah, dejavnostih odpora, prizadevanjih za skrivanje judovskih prebivalcev in imena več kot 400.000 osumljenih nacističnih sodelavcev. Od maja 1940 do maja 1945 je nacistična Nemčija okupirala Nizozemsko in za seboj pustila arhiv, ki obsega 3,8 kilometrov dokumentov. Do nedavnega si je bilo te zapise mogoče osebno ogledati le v Državnem arhivu v Haagu, sedaj pa je to mogoče tudi iz domačega naslonjača.
Z januarjem 2025 so namreč potekle omejitve dostopa in zaživel je digitalni arhiv z imeni osumljenih sodelavcev. To je postalo mogoče s projektom digitalizacije, ki se je začel leta 2022 in ga je nizozemska vlada financirala z 18 milijoni dolarjev. Projekt, imenovan "Vojna na sodišču" (War in Court), naj bi bil zaključen leta 2027, ekipa za digitalizacijo pa tedensko skenira do 150.000 strani.
Vir za prihodnje generacije
"Brez digitalnega dostopa ta arhiv ne obstaja za mnoge, še posebej za mlajše generacije," so dejali predstavniki inštituta Huygens, ki so ključni sodelavci projekta. "Le obsežen in enostaven dostop bo ohranil ta pomemben arhiv relevanten in nam omogočil, da se bomo še naprej učili iz preteklosti." Pri Inštitutu so izpostavili vrednost arhiva za sedanje in prihodnje generacije, od posameznikov, ki raziskujejo družinske zgodovine, do zgodovinarjev, ki preučujejo nianse sodelovanja.
Ekipa
ELES v korak s časom: polnilnice danes, da bomo jutri e-vozila polnili hitro in ugodno
Arhiv CABR sicer vključuje policijska poročila, fotografije in osebne dokumente, kot so članske izkaznice. Vendar je bil doslej objavljen le seznam imen. Nizozemski organ za varstvo podatkov je za nedoločen čas odložil objavo popolnih dosjejev, ki vsebujejo podrobnosti o žrtvah in pričah. Večina posameznikov na seznamu je pokojnih, zaradi česar so izvzeti iz strogih zakonov Evropske unije o varstvu podatkov. Kljub temu bi objava lahko vplivala na njihove potomce.
Osebni in narodni obračun
Amy Simon, izredna profesorica zgodovine in judovskih študij na državni univerzi Michigan, je opozorila na potencialni osebni in nacionalni vpliv arhiva. "Ne morem si predstavljati, da bi to bil moj sorodnik, o katerem bi kar naenkrat na podlagi teh dokumentov izšla knjiga o tem, kako je bil kolaborant," je dejala. Čeprav so pravne posledice malo verjetne zaradi časa, lahko arhiv preoblikuje osebne pripovedi in nacionalni spomin.
"Arhiva nizozemskih kolaborantov ni lahko obravnavati nobeni državi," je dodala Simon. "Ko večina ljudi umre, je to bolj vprašanje kolektivnega nacionalnega spomina kot osebnega spomina. S te razdalje je lažje voditi te pogovore." Nizozemska se že dolgo spopada s svojo dvojno vlogo med holokavstom. Kljub močnemu odporniškemu gibanju država velja za kolaborantsko državo. Več kot 102.000 nizozemskih Judov – več kot 75 odstotkov judovskega prebivalstva – je bilo ubitih v holokavstu, kar je najvišji odstotek v zahodni Evropi. Sodelovanje je segalo od trgovanja z informacijami do dajanja zatočišča nacistom do predaje judovskih prebivalcev.
Pot do razumevanja
Kmalu po vojni je posebna jurisdikcija preiskala približno 425.000 osumljenih kolaborantov. Vendar se je le petina teh posameznikov pojavila pred sodiščem, večina primerov pa je vključevala manjša kazniva dejanja, kot je članstvo v nacionalsocialističnem gibanju. Zgodba o nizozemski kolaboraciji je delno znana, a ne popolna. Anne Frank, ena najbolj znanih žrtev holokavsta, je bila izdana na ravno na Nizozemskem, čeprav identiteta izdajalca ostaja skrivnost. Digitalizirani arhiv lahko zagotovi nove vpoglede v obseg in naravo sodelovanja ter obogati zgodovinsko razumevanje.
"Spoznali bomo zapletenost odločanja med holokavstom, izkušnje Judov, ujetih med naciste in Nizozemce, ter nianse posameznih primerov kolaboracije in odpora," je dejala Simon. "Ta arhiv bo izboljšal naše razumevanje zapletenosti holokavsta na Nizozemskem."
