Tak primer je zagotovo Albanija, kjer je proces odhda tako obsežen, da je država po novem uvedla obvezno odslužitev treh let dela v domači državi, pred morebitnim odhodom v tujino. Če pogoja ne izpolnijo, morajo odplačati celotno šolnino. Ni pa Albanija edina, ki je v skorajda brezizhodnem položaju.
Starajoče se prebivalstvo in vse večje zdravstvene potrebe
Večina evropskih držav potrebuje na deset tisoče zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev. Starajoče se prebivalstvo, vse večje zdravstvene težave, podplačanost, naporno delo in upokojevanje dosedanjih delavcev so glavni razlogi za kadrovske luknje. Številne države se zato poslužujejo hitrih rešitev z zaposlovanjem tujih strokovnjakov, predvsem iz sosednjih in manj razvitih držav. Vendar pa ta strategija, po mnenju Evropskega organa za delo, lahko še poslabša stanje v državah, iz katerih ti delavci prihajajo – hkrati pa tudi stanja v državah prihoda ne vrača na isto raven.
Federacija albanskih zdravnikov v Evropi navaja, da je v desetletnem obdobju Albanijo zapustilo kar 3.500 zdravnikov. "Povečanje delovne sile zahteva dolgoročne, drage naložbe, medtem ko je zaposlovanje tujih strokovnjakov hitrejša rešitev," je za Euronews Health povedala Isilda Mara, raziskovalka na Dunajskem inštitutu za mednarodne gospodarske študije.
Največji izvozniki in uvozniki zdravstvenega kadra
Na splošno se zdravniki in medicinske sestre selijo iz vzhodne in južne Evrope v zahodno in severno Evropo. Romunija, Španija in Francija največkrat pošiljajo v tujino predvsem medicinske sestre, medtem ko Nemčija, Romunija in Italija največkrat izvažajo zdravnike. Od tujih zdravnikov sta najbolj odvisni Irska in Švica najbolj, število tujih zdravnikov v Švici v zadnjem desetletju dvignilo s 25 % na skoraj 40 %. Podobno tudi Norveška in Avstrija v veliki meri zaposlujeta zdravstvene delavce iz tujine.
Nemčija je dober primer države, kjer bi brez tujih delavcev zdravstveni sistem doživel popoln kolaps, kot opozarja Nemški svet strokovnjakov za integracijo in migracije. Vendar pa se zaradi selitve kadra ustvarja domino učinek, kjer se delavci iz ene države selijo v drugo, njihove položaje pa zapolnjujejo strokovnjaki iz manj razvitih držav, kar vodi do vedno večjih vrzeli v izvornih državah in vedno nižjo kvaliteto storitve v vhodnih.
Beg možganov in etični izzivi
Medtem ko strokovnjaki v tujini uživajo boljše plače in delovne pogoje, matične države izgubljajo naložbe, ki so jih vložile v izobraževanje kadra, kar vodi v slabšo dostopnost do zdravstvenih storitev, daljše čakalne dobe in slabšo kakovost oskrbe.
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je marca posodobila smernice o etičnem zaposlovanju tujih zdravstvenih delavcev, ki so bile prvič uvedene leta 2010. Sporazum določa, da države ne bi smele aktivno zaposlovati zdravstvenih delavcev iz 55 revnejših držav, ki se soočajo s pomanjkanjem kadra, med katerimi je 37 afriških držav, pa tudi Nepal, Haiti in nekatere države Zahodnega Pacifika.
Zdravstveni analitiki in zagovorniške skupine hkrati menijo, da bi evropske vlade morale storiti več za spodbujanje domačega kadra, da ostane v matičnih državah. Predlagajo zmanjšanje plačnih razlik med državami, naložbe v zdravstvene sisteme in usposabljanje na področjih, ki izgubljajo kadre, ter boljšo zaščito imigrantskih zdravstvenih delavcev pred izkoriščanjem. Menijo, da je naložba v domač zdravstveni kader v smislu plačilne deficience vsekakor cenejša rešitev, kot navskrižno izmenjevanje bežečega kadra med državami.
