29. julija 1947 se je na ljubljanskem kolodvoru zaustavil vlak. Na sever Jugoslavije je prispel bolgarski voditelj Georgij Dimitrov, sprejel pa ga je maršal Tito. Voditelja sta se nato odpeljala na Bled. Dogajanje so budno spremljale zahodne in sovjetske obveščevalne službe, saj so v obeh svetovnih centrih moči z nezaupanjem gledali na bratenje dveh najmočnejših mož na Balkanu. Čez avstrijsko-jugoslovansko mejo se je poskušalo prebiti 19 diverzantov in pospraviti oba voditelja na en mah, vendar so jim varnostne službe to onemogočile. Tito in Dimitrov sta tako štiri dni nemoteno stikala glave in naposled 2. avgusta podpisala Blejsko deklaracijo. Ko se je razvedelo več o vsebini sporazuma, so v Moskvi in Washingtonu zazvonili rdeči alarmi. S tem sporazumom pa se je začel tudi spopad na življenje in smrt med Titom in Stalinom.
»Nikoli več balkanski sod smodnika«
Voditelja Federativne ljudske republike Jugoslavije in Ljudske republike Bolgarije sta se dogovorila o prijateljstvu, sodelovanju in vzajemni pomoči med državama. Dogovor je ukinil vize, okrepil gospodarsko sodelovanje med državama, položil temelje za oblikovanje carinske unije ter omogočil pridobitev državljanstev obeh držav. Bolgarija se je zavezala, da bo ščitila pravice Makedoncev v Pirinski Makedoniji ter omogočila njihov svobodni nacionalni, kulturni in ekonomski razvoj, Jugoslavija pa je Bolgariji odpisala vojni dolg v višini 25 milijonov dolarjev. Sporazum Tito-Dimitrov je tlakoval pot končnemu načrtu obeh voditeljev: formiranje Velike Jugoslavije oziroma Balkanske federacije.
Zgodovinska težnja
Zgodovinarka Sabrina Ramet meni, da je, po njej dostopnih arhivskih podatkih, obstajalo več predstav in načrtov o veliki balkanski državi. Kot je povedala, je eden izmed načrtov predvideval vključitev severnega dela Grčije z večinskim slovanskim prebivalstvom, Trakije, Albanije, Bolgarije, Furlanije - Julijske krajine ter dela avstrijske Koroške v veliko balkansko federacijo. Kot pojasnjuje zgodovinarka, ni šlo za idejo, ki bi zrasla na Titovem zelniku, saj so o teh mejah že govorili jugoslovanski iredentisti pred letom 1918. Rametova se ob tem sklicuje na izjavo politika Svetozarja Pribćevića, da bi se Jugoslavija morala raztezati »od Soče do Soluna«. Tudi gibanje Zveno, ki je bilo udeleženo v državni udar v Sofiji leta 1934, se je glasno izjasnilo za združitev z Jugoslavijo še pred drugo vojno. Še več, združitev balkanskih držav je med drugo svetovno vojno zagovarjala tudi britanska vlada.
INFORMBIRO
Po dokončnem razkolu med Titom in Stalinom je Dimitrov zavzel sovjetsko linijo in prekinil odnose med Beogradom in Sofijo. Bolgarija je razveljavila Blejski sporazum, z izjemo določila o odpisu dolga za povzročeno vojno škodo.
Megalomanski načrt
Toda nekateri apetiti so bili v določenem zgodovinskem trenutku še večji. V Grčiji je namreč še vedno potekala državljanska vojna med zahodnimi simpatizerji in komunisti, v katero je bila posredno vpletena tudi Jugoslavija, ki je kljub Stalinovi nejevolji podpirala komunistične upornike. Tito naj bi računal na vsaj delni uspeh grških zaveznikov in njihovo odcepitev od Aten, kar bi jugoslovanske meje raztegnilo praktično do preddverja Istanbula. Ta načrt je predvideval tudi vključitev romunske pokrajine Vlaška, Albanije in delov Madžarske. Tako bi se velika Jugoslavija raztezala od Celovca do Istanbula. Veliki načrti so spodleteli, Tita je neuspešno poskušal disciplinirati Informbiro, Dimitrov pa je v sumljivih okoliščinah in nenadno umrl 2. julija 1949 v Moskvi.
