Slednje je ključna razlika med običajnimi vrhovi, na katerih se skuša krojiti usodo sveta, in tem, ki se je začel leta 1954 v hotelu de Bilderberg na Nizozemskem. Na uradnih vrhovih, kot je primerljiv Svetovni ekonomski forum v Davosu, se srečajo aktualni voditelji sveta in industrije ter sledijo nekemu dnevnemu redu. Zadeva je pregledna in posneta, natanko se ve, o čem so govorili. Skupina Bilderberg je drugačna, pri njej namreč veljajo zloglasna pravila Chatham House, po katerih se sicer sme govoriti o tem, kar se je govorilo, a se pri tem ne sme navajati vira. Ta pristop so leta 1927 razvili britanski diplomati za diskutiranje o spornih zadevah.
Še bolj ekskluziven klub
O čem tako spornem torej govorijo, da o tem upajo spregovoriti le, če jih nihče ne drži za besedo? Predvsem starejše udeležence naj bi letos zelo zanimal napredek v smeri t. i. singularnosti, torej teoretičnega obeta v prihodnosti, ko se človeška inteligenca združi s strojnim učenjem in nam tako menda odpre vrata nesmrtnosti. Ali je to res ali le babja čenča, ne vemo, je pa tematsko nadaljevanje tega, kar se je pol leta prej odprlo na vrhu v Davosu, kar verjetno velja tudi za ostale diskusije.
»Ne verjamem, da smo mi nekakšen globalni vladajoči razred, ker mislim, da kaj takšnega ne obstaja.« - Viscount Etienne Davignon
Lobistični stiki med javnim in zasebnim
Klub za izbrance, torej, domnevno s še bolj ekskluzivnimi informacijami in bolj ekskluzivnimi sogovorci. S to razliko, da se tukaj daleč od oči javnosti sestajajo (ne)voljeni politični predstavniki z vodilnimi osebami industrije, medijev in znanosti. Tako je to v intervjuju za britanski BBC pred desetimi leti povzel Viscount Etienne Davignon, nekdanji evropski komisar, pozneje tudi predsednik odbora skupine Bilderberg: »Posel vpliva na družbo in politika vpliva na družbo – to je logično. Ne gre pa za to, da bi posel oporekal demokratično izvoljenim voditeljem pravico do vladanja.« Ali je slednje res, ne vemo, prepričani pa smo, da vsaj slovenska zakonodaja prepoveduje neprijavljen lobistični stik nosilcem najvišjih javnih funkcij. Davignon je nadaljeval, da bilderbergi gotovo ne spletajo nič zloveščega: »Ne verjamem, da smo mi nekakšen globalni vladajoči razred, ker mislim, da kaj takšnega ne obstaja. Pri nas gre zgolj za ljudi, ki imajo vpliv in ki bi se radi pogovarjali z drugimi ljudmi, ki imajo vpliv.«
So razredni interesi organizirani?
Davignon ni edini nekdanji evropski komisar, ki je pozneje postal bilderbergovec. Letos se je skupine udeležil tudi do nedavna predsednik komisije Jose Manuel Barroso. Liki na teh funkcijah so že na dnevni bazi podvrženi lobističnim stikom, saj EU nima niti približno tako napredne zakonodaje, kot jo poznamo v Sloveniji. Do njih prihajajo predstavniki velike industrije, včasih povezani v neformalne kartele, večino časa pa združeni v skupino pritiska BusinessEurope, katere del je tudi slovensko Združenje delodajalcev Slovenije. Ta skupina tudi odkrito lobira za sprejem tajnih mednarodnih sporazumov (TTIP, TiSA, CETA), ki kapitalu omogočajo prost prehod čez meje nacionalnih zakonodaj, še več, države se lahko celo iztoži, če s poskusi regulacije kvarijo dobičkonosnost.
V tem grmu tiči zajec! Ko opazujemo globalno elito, ki obrača ražnjiče na elitnih lokacijah in si pri vladanju želi nekaj nezasluženega miru, ne smemo pozabiti na pravilen vrstni red. Vsi med nami se o poslu menimo in morda tudi največ zmenimo ob pivu in čevapčičih, a ta posel ne postane uraden, dokler ga ne kronamo z uradnimi dokumenti – sporazumi in pogodbami. Če želimo razumeti svet, moramo torej svojo pozornost premakniti od družabnega, a večinoma brezpomenskega okolja bilderbergov k uradnim instancam, ki pa svoje odločitve morda res sprejemajo na podlagi tega, da ta direktor pozna tistega nekdanjega komisarja, prerojenega v lobista, in da se je ta topli odnos spletel ob kozarčku v Alpah.
Slovenska zakonodaja nosilcem javnih funkcij prepoveduje neprijavljene lobistične stike.
Med bilderbergi (še) ni Slovencev
Ekskluzivni klub je letos prvič uradno objavil seznam povabljenih, med njimi pa po pričakovanjih ni Slovencev. Vendar to ne pomeni, da Slovenci nismo zastopani v manj ekskluzivnih skupinah. Najvišje v tem okolju, do skupine Trilateralna komisija, je prilezel bankir Marko Voljč, ki zdaj v ta svet uvaja mlajšega Žiga Vavpotiča. Vsaj tako sklepamo iz intervjuja, ki ga je za dnevni časopis pred leti dal Vavpotič. Omenjena in še filozof Lenart Škof so pozneje ustanovili t. i. Act Tank, za katerega govorijo, da ni političen, da le skuša vplivati na civilno družbo. Ironično zanj veljajo prej omenjena pravila Chatham House, vanj pa se ni mogoče uradno včlaniti, lahko si le povabljen. O katerih spornih zadevah govorijo za zaprtimi vrati, ne vemo, vsekakor pa nimamo podlage za domnevo, da so v takšnih okoljih javni interesi postavljeni na prvo mesto.
