V dveh dneh, dan pred svečnico in na samo svečnico, se je v večnamenski dvorani trgovalo s korantijami in zvonci ter oblekami za hudičke. Do opreme so prišli tudi tisti, ki so potrebovali gamaše, ježevke, vile, naramnice za zvonce, fazanova peresa, rože za korantove kape, rdeče rutice ter druge detajle za korantovo opravo. Spet drugi so prišli zgolj zaradi druženja s prijatelji in znanci iz drugih korantovih društev. Ko je sejem v soboto zjutraj odprl vrata, je bilo pol Spuhlje ob glavni cesti zaparkirane, dvorana pa polna ljudi. „Eni so prinašali svojo opremo na prodaj, drugi so jo že hiteli kupovat. To je bilo neverjetno, z enega konca dvorane nisi videl na drugega,“ je povedal Igor Vidovič, predsednik kulturnega društva folklornih dejavnosti (KDFD) Korant Spuhlja. Glede na izjemno dober obisk sejma, na katerem so postavili tudi razstavo korantij in kostumov ter organizirali ustvarjalne delavnice za najmlajše, je društvo na pravi poti. „Nekaj že delamo prav, če nas je toliko ljudi obiskalo. To je rezultat dela, truda, skrbi za izročilo in tradicijo.“
Iz društva štirje princi ptujskega kurentovanja
Kulturno društvo folklornih dejavnosti Korant Spuhlja letos zaznamuje 40 let delovanja. Dan pred sejmom so se člani sestali tudi na rednem občnem zboru. Od 122 jih je bilo navzočih okoli 90, je zadovoljno povedal Vidovič. Svečanost ob jubileju bodo pripravili v začetku aprila, še pred tem jih čakajo štirje tedni fašenka. Ta čas v letu je za Spuhljo poseben, saj že več desetletij ohranjajo dediščino, ki so jim jo zapustili dedje in očetje. V Spuhlji je tudi doma družina Klinc, ki je po Sloveniji in širše poznana po izdelavi korantij. Iz KDFD Korant prihajajo kar trije princi ptujskega kurentovanja: Marko Šamperl (aktualni princ), Marko Klinc in Zvonko Križaj – Zoki. Klinc in Šamperl sta iz Spuhlje, Križaj iz Budine. Kot član je bil v preteklosti z društvom povezan še en od ptujskih princev, Janez Golc iz Prvencev.
„Letimo s kapami, korant brez kape na dvorišče ne sme“
Njena.si
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Na izročilo, ki ga ohranjajo, so v društvu zelo ponosni. Prav tako so ponosni na člane, ki v sebi nosijo pristni, predvsem pa nekomercialni duh koranta in fašenka. „Tradicija je, da se v četrtek pred fašenkom predstavimo na Ptuju. Oblikuje se nas velika skupina, okoli sto, in večina nas gre do mesta peš. Zberemo se v Gostilni Majda, nato gremo skozi Brstje, kjer nas čakajo gostoljubni domačini. Na dvoriščih so pripravljene bogato obložene mize, tega se z besedami skoraj ne da opisati. Ko na dvorišče priruži skupina korantov, prvi dajo roko gospodarju in gospodinji, zružimo in šele nato snamemo kape. Na ježevke nam zavežejo robčke, nekaj spijemo in prigriznemo ter gremo naprej. Ljudem je v zadovoljstvo, če nas lahko gostijo. Veselijo se našega obiska,“ je pojasnil Igor Vidovič ter poudaril nekaj zakonitosti, ki se jih mora korant držati. „Korant mora imeti kapo na glavi! Letimo strogo s kapami, brez kape korant na dvorišče ne sme, to pri nas vedo že najmlajši. Mi recimo tudi ne pobiramo šalov, hlačk in rut. Korantu se podari robček.“
„Ljudje vedo in čutijo, da nismo šminkerji“
V času fašenka spuheljski koranti obiščejo večino domačij na vasi. Da jim je uspelo ohraniti pristnost koranta, si štejejo kot največji uspeh. „Smo koranti s srcem in dušo, to nam je bilo položeno v zibelko. Korantovo obredje je nekaj posebnega in se mora dogajati doma, na vasi, to najbolj spoštujemo. Od četrtka do torka smo v Spuhlji, Budini in Brstju. Saj obiskujemo karnevale, znotraj društva so skupine, ki se odločijo iti izven vasi, na gostovanja in podobno. S tem ni nič narobe, saj nas je veliko v društvu in se lahko razdelimo. Najpomembnejše pa nam je, da gre korant v času fašenka po domači vasi. In to ohranjamo,“ je dejal sogovornik in nadaljeval: „Komercializacija koranta me moti. Mi med fašenkom ne najemamo avtobusa, da bi odhajali v druga mesta, do sponzorjev … Seveda se radi odzovemo tudi povabilu drugam, če le imamo čas. Izven pustnega časa se odpravimo na kakšno gostovanje, največkrat v pobrateni Arlon, s katerim sodelujemo že več kot 20 let. Najraje pa smo koranti tam, kjer smo doma, obiščemo naše ljudi in v svojem okolju se tudi najboljše počutimo. Iskreni pogled, topel stisk roke in sreča, ki jo občutiš od prihodu na domačije – to je tisto, kar nam je najpomembnejše. Več nam pomenijo pečena rebra pri Dominkovih v Spuhlji kot pa ne vem kakšen banket v nobel pisarni ali gostovanje v trgovskem centru. Vemo, komu pripadamo, ohranjamo pravo identiteto koranta in to se občuti tudi na našem sejmu. Ljudje čutijo, da nismo šminkerji. Od identitete in tradicije ne bomo odstopili, o tem z nami niti nihče ne debatira ali polemizira. Danes je lahko korant vsak, ki ima denar. Kupi si korantijo, ker je to moderno, čez dve leti jo proda, ker se je naveličal. Drugače je, če s korantijo odraščaš. V naši družini sta bila koranta dedek in oče, mene so v korantijo oblekli pri treh letih. In tako je pri večini naših članov – da so koranti iz roda v rod.“
Zakaj niso člani Zveze društev kurentov
„Nismo se pridružili, ker nismo čutili potrebe po tem. Imamo svojo vas in svoj teren, tega nam nihče ne bo vzel in tukaj se najboljše počutimo. Smo koranti doma, na vasi, s srcem in spontano. Razumljivo pa je, da je bilo treba zvezo ustanoviti v kontekstu Unescove zaščite. Kot nosilci nesnovne kulturne dediščine smo registrirani, ne udeležujemo se aktivnosti zveze in nismo člani. V sredo na dnevu kurentovih skupin nas na Ptuju ne boste videli,“ je ob koncu pogovora še povedal Igor Vidovič.
