Vsaka tekma svetovnega pokala v smučarskih skokih za ženske v Ljubnem ob Savinji je nova zmaga za majhno, tesno povezano skupnost, ki vse leto marljivo dela. Vse v želji, da pripravi spektakel. In je nova zmaga v boju za enakopravnost žensk v športu, v katerem so bile še ne tako davno tudi uradno razglašane za drugorazredne.
Kot nas zgodovina spet uči ta čas, nobena pravica ni priborjena za vekomaj. Letos je Mednarodna smučarska zveza naznanila, da želi združiti moške in ženske tekme svetovnega pokala, kar bi pomenilo, da bodo prizorišča, ki organizirajo zgolj ženska tekmovanja, izgubila prireditve najvišjega ranga. Na Ljubnem so že oklicali punt.
Dopoldan je, nekaj pred enajsto, in sonce še ni prilezlo nad goste krošnje iglavcev. Breg je strm in nevarno gladek, pokrit z zamrzlim snegom; komajda zaškripa, ko stopim nanj, da bi poškilil čez rob strmine. Ustavim se pred velikim snežnim topom, ki stoji na prelomu pobočja, in se zazrem predse: na obzorju se rišejo obronki hribov in gora, za katerimi leži smučišče Golte, pod njimi so cerkev in hiše – v dopoldanskem soncu se pred menoj Ljubno blešči kot iz porcelana. Stojim pod mizo 85-metrske skakalnice in pogled se mi spusti k veliki sivi razi, ki se krotko vleče za njivami proti naselju. Nejeverno zmajem z glavo; ko sem bil pred letom in pol nazadnje tukaj, so s teh polj v vedrih odnašali mrtve krape in pod pretečimi oblaki se je Ljubno stiskalo k tlom razdejano in oblateno.
Savinja je tedaj dosegla samo vznožje skakalnice, dvignila podlago iz umetne plastike in prestavila tramove, na katere pozimi pritrdijo mreže, ki preprečujejo drsenje snega po strmini, mi pove vodja skakalnice Martin Juvan – Čuks. Vsega pol leta zatem so milijoni gledalcev in gledalk po vsem svetu spremljali skoke deklet, ki so se brez strahu poganjale v zrak nad pobočjem, po katerem si jaz sedaj na svojih dveh nogah in v zimskih čevljih ne upam narediti več kot nekaj korakov.
»Ženski skoki so bili eno izmed zadnjih področij boja za enakopravnost spolov v športu.«
Na ravnini pod menoj so 28. januarja lani vihrale zastave, raglje so odmevale med drevesi, in ko je Nika Prevc slednjič pristala pri 89 metrih in dosegla zmago, je bil to še zadnji znak, da je življenje resnično šlo naprej in je spet dobro. Kakor vsako zimo zadnjih dvajset let so mlade skakalke mestecu ob Savinji prinesle radost in ga navdale z občutkom ponosa – v zahvalo za vse, kar so ljudje z Ljubnega storili zanje, in za enakopravnost žensk v panogi, ki je še donedavna veljala izključno za domeno moških.
Tako je videti napredek v Ljubnem ob Savinji
Tradicija smučarskih skokov na Ljubnem sega v čas takoj po koncu druge svetovne vojne. Skupina Ljubencev, ki so si ogledali tekmo v Planici, se je v navdušenju nad novim športom leta 1947 povezala z legendarnim konstruktorjem planiške velikanke Stankom Bloudkom in naročila gradnjo 60-metrske skakalnice v svojem kraju. Zveza športov Slovenije je za projekt odobrila 50.000 dinarjev, dosti so primaknila lokalna podjetja, delo pa je bilo opravljeno, kot se je za tisti čas spodobilo – udarniško.
Domačini in domačinke so na bregu pod Rajhovko vihteli krampe in lopate, sekali drevje in odvažali zemljo, združeni v navdušenju nad novo pridobitvijo, ki naj bi še tesneje povezala njihovo srenjo, prebudila domači kraj ter ga odprla svetu. In smučarski skoki so dosegli točno to. »Kdor ni tako ali drugače povezan s tem športom, ne more biti pravi Ljubenec,« mi pove Čuks, tršat in gibčen 75-letnik, nekdanji alpinist in seveda tudi skakalec; osebni rekord je dosegel v Planici z 72 metri daljave. Skakala sta tudi njegova sinova, prvi je segel do 120 metrov, drugi je poletel že do dvestotice. »Tako je videti napredek,« se zareži Čuks. Bivši skakalec je tudi ljubenski župan Franjo Naraločnik, pred njim sta zrak nad Savinjo rezala njegova oče in stric.
V sedmih desetletjih so se na Ljubnem zvrstili najboljši slovenski skakalci, za lokalni klub pa so nastopali številni reprezentanti, med njimi je v zadnjem času seveda najbolj znan svetovni prvak iz Planice 2023 Timi Zajc (v SSK Ljubno so ga sicer uvozili iz Galicije v Spodnji Savinjski dolini). Resničen razcvet pa je kraj doživel šele, ko so pod Rajhovko prišle ženske. »To je bilo leta 2004,« se spominja generalni sekretar SSK Ljubno Rajko Pintar.
»Tako se to dela: ni pomembno, kaj si in za koga si, kadar delamo skupaj, si naš. To bi lahko bil zgled vsej Sloveniji.«
»Prvi pogovor o tem smo imeli v Planici, ko so nam po končani tekmi predstavniki Smučarske zveze Slovenije ponudili organizacijo celinskega pokala za ženske. Veljalo je namreč, da mora država, ki gosti tekme svetovnega pokala za ženske, organizirati tudi tekmovanja nižjega ranga. In ženski skoki so takrat spadali v ta rang.« Med najglasnejšimi zagovorniki širitve je bil pokojni režiser in športni novinar Beno Hvala, vsem v klubu ljubkovalno znan kot stric Beno.
Orlice, ki so se dvignile nad predsodke
Začetki so bili težki kot sizifovsko valjenje skale na sam vrh zaletišča, se spominja Pintar. Predsodki proti šibkim dekletom, ki naj bi se raje držale bolj »ženstvenih« opravil, so bili močni. Še močnejše je bilo vrtičkarstvo moških ekip, ki so bile vse prej kot navdušene nad mislijo, da bi morale deliti svoje sponzorje in sredstva nacionalnih zvez. Nemalo glasov prerokov apokalipse je tudi svarilo, da gledalci in gledalke preprosto ne bodo namenjali pozornosti ženskim skokom, ki naj bi bili zaradi manjših daljav pač manj spektakularni.
»To je bilo eno izmed zadnjih področij boja za enakopravnost spolov v športu,« poudarja generalni sekretar ljubenskega kluba. V slednjem so kmalu spoznali, da se je v tem boju treba postaviti na pravo stran. V zadnjih dvajsetih letih so prav ob Savinji potekala številna pogajanja s predstavniki Mednarodne smučarske zveze (FIS), z njimi so se skakalke sčasoma postavile ob bok moškim. Celinski pokal, nekdaj drugorazredno tekmovanje, je leta 2011 dobil najvišji status svetovnega pokala, dobitnice velikih in malih kristalnih globusov pa so postale legende športa. »Najtežja je bila borba za uvrstitev ženskih skokov na olimpijske igre, a tudi to nam je uspelo,« pripoveduje Pintar.
Ekipa
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Ko so leta 2004 na Ljubnem organizirali prvo tekmo celinskega pokala za ženske, je bilo po njegovih besedah na vsem svetu »28 žensk, ki so se bile pripravljene spustiti po naši skakalnici. Danes jih v svetovnem pokalu nastopa med 60 in 80.« Na tisti zgodovinski tekmi je nastopila tudi članica SSK Ljubno, tedanja državna prvakinja Monika Pogladič. Staremu mačku Čuksu se še vedno naredi cmok v grlu, ko se spominja trenutka, ko se je pognala na zaletišče. Odtlej so ženski skoki z vsakim letom napredovali s svetlobno hitrostjo; danes večina Slovencev in Slovenk ve za legendarno Emo Klinec, svetovno prvakinjo iz leta 2021 in prvo žensko, ki je poletela čez 200 metrov, pa za bronasto olimpijko Niko Vodan ter najmlajšo skakalno članico dinastije Prevc, Niko, ki je lani dvignila veliki kristalni globus za najboljšo skakalko v svetovnem pokalu. Mirno lahko rečemo, da se je bojazen, da narod ne bo »zaštekal« letečih deklet, izkazala za prazne marnje starih prdcev – najboljši dokaz so prav tekme na Ljubnem, ki so iz leta v leto bolj priljubljene. Kot pove Pintar, je lanske prenose spremljalo okoli 7,5 milijona ljudi po svetu, v živo pa se je v dveh dneh zbralo skupaj približno 15.000 navijačev in navijačic.
Zaradi ženskih skokov 30 odstotkov več turistov
V teh dveh desetletjih, odkar pod Rajhovko skačejo tudi dekleta, je skakalni center postal svojevrstno srce celotne občine Ljubno in njena osrednja znamenitost. Upanje, ki je napajalo gorečnost, s katero so se pred skoraj 80 leti predniki lotili gradnje prve Bloudkove skakalnice, je bilo poplačano. Dandanes tako vsa občina od cerkve pa do najbolj zakotne gorske kmetije kot na trnih čaka tiste dni, ko se pod bregom onstran Savinje nateče množica ljudi z zastavami in ragljami in ko so objektivi kamer televizij iz Slovenije, Poljske, Norveške, Avstrije, Nemčije, Japonske uperjeni v orlice nad Savinjo. Po zaslugi slednjih je svet sploh izvedel za majhni, razpršeni savinjski kraj, obdan z naravnimi krasotami in poseljen z žilavimi, dobrimi, »aufrihtik« ljudmi.
»Od začetkov ženskih skokov na Ljubnem se je turistični obisk občine vsako leto povečal za približno 30 odstotkov,« pove Pintar. Nič čudnega, da so v križišču, v katerem od obvoznice zavijete v središče naselja, ob lesenem splavarju postavili še spomenik ženske smučarske skakalke.
Tudi za to se na Ljubnem živi, za to se gara od tekme do tekme; množica ljudi, kot sta Rajko Pintar in Martin Juvan – Čuks, praktično vse leto dela za organizacijo nove prireditve. Sestankujejo s sponzorji, urejajo logistiko, iščejo prostovoljce, naročajo in nadzirajo vzdrževalna dela in priprave, se ubadajo s promocijo. Nemalokrat tudi sami poprimejo za kramp ali lopato; ko se peljemo proti mizi skakalnice, Čuks pokaže na v pobočje zabite debele, z mahom porasle železniške tramove, ki sta jih že pred leti namestila s kolegom, da sta ustavila erozijo.
Letni proračun projekta znaša okoli pol milijona evrov, največ prispevajo sponzorji, med katerimi prednjači BTC; slednji tudi izpelje večino marketinških aktivnosti. Kar je logično, saj je predsednik uprave družbe Jože Mermal zaveden Ljubenec. Mladi in stari, v lakastih šolnih ali v batarjih – ko gre za svetovni pokal v smučarskih skokih, imajo tukaj vsi, prav vsi isti cilj. Ko je sneg nanešen, se nad skakalnico zgrne dva ali tri ducate »pobov« iz Savinjske, pridejo pa tudi dobrovoljci iz širše štajerske in kranjske dežele, ki s smukaškimi smučmi družno steptajo 30 centimetrov debel snežni nanos. »Tako se to dela: ni pomembno, kaj si in za koga si, kadar delamo skupaj, si naš,« resno reče Čuks. »To bi lahko bil zgled vsej Sloveniji.«
In ko si nato še zadnje dekle zavihti svoje dile na ramena in pomaha navijačem; ko se množica razide, adrenalin poleže in statika izpuhti v ozračje; ko se nad opustelo skakalnico spusti večer, šele tedaj se na Ljubnem leto zares konča. Šele tedaj si ljudje, kot sta Pintar in Čuks, lahko privoščijo vzdih olajšanja, nemara tudi kakšno solzico. V veliko, toplo sobo klubske hiše ob skakalnici se natečejo utrujeni, toda nasmejani moški in ženske, se objemajo, zahvaljujejo in čestitajo drug drugemu.
Nazaj se ne da skočiti
Skakalnica, na kateri stojim tisti dan, je znova pripravljena in Ljubno že spet nestrpno čaka Niko, Emo, Saro, Katharino, Eirin-Mario in druge. Sprememba je postala nova stvarnost, včerajšnji rekord je današnji standard. Vse več deklet leti vse dlje. Toda kot nas zgodovina spet uči ta čas, nobena pravica ni priborjena za vekomaj. Letos je Mednarodna smučarska zveza naznanila, da želi združiti moške in ženske tekme svetovnega pokala, kar bi pomenilo, da bodo prizorišča, ki organizirajo zgolj ženska tekmovanja, izgubila prireditve najvišjega ranga.
Na Ljubnem so že oklicali punt in Smučarska zveza Slovenije je skupaj z avstrijsko in japonsko zvezo pozvala FIS, naj spremembe odloži vsaj do leta 2031, vmes pa prouči vse posledice – in se po možnosti spametuje. Še se bo torej sestankovalo, pogajalo, borilo. Da jim bo tudi tokrat uspelo, ljudje med Ljubnico in Savinjo sploh ne dvomijo; pravzaprav občina že načrtuje gradnjo nove, 120-metrske skakalnice. Še se bo torej pod Rajhovko navijalo za pogumna dekleta, še se bo organiziralo in garalo, se družilo in zahvaljevalo – drugače sploh ni mogoče, razen če bi trdobučnežem na FIS uspelo iztrgati vse Ljubno iz tal, ga prenesti čez dvokilometrsko pobočje gore Raduhe in pod Olševo odložiti v Potočki zijalki – nazaj v kameni dobi.
A Ljubenci in Ljubenke tega ne bodo dopustili. Kar so postavili, je preveč dobro, preveč pomembno, da se za to ne bi borili. Od odskočne mize na skakalnici Čuks s prstom pokaže na s soncem obsijano pokrajino pred nami, na hiše spodaj, na nikoli do konca ukročeno reko, in to je Ljubno, kot ga iz zraka vidijo skakalke, svobodne in upravičeno ponosne nase, vesele ljudi, ki jih spodbujajo na vse grlo. Ljubno Čuksa, Pintarja in vse, ki letijo z njimi. »Eno je, če to opazuješ od daleč, povsem drugo pa, če si zraven. Nekako v sebi zrasteš, si rečeš: Mater, spet smo naredili nekaj, da je svet vsaj malo lepši. In jaz sem delček tega.«
