Pred 20 leti je Suzana Čeh registrirala osebno dopolnilno delo na področju rokodelstva. »To je garaško delo, ki ga lahko opravljaš samo, če ga imaš res rad in si vztrajen,« pravi. Ročno delo namreč zahteva potrpežljivost, natančnost in predanost, saj vsak izdelek nastaja ure in ure. »Med prvo in zadnjo zanko je veliko ur dela. Brez vztrajnosti in potrpežljivosti preprosto ne gre. Ročne spretnosti med mladimi niso priljubljene, saj teh veščin preprosto nimajo več,« je povedala Čehova, ki z veseljem sprejeme povabila šol za vodenje različnih delavnic, kjer učencem približa svet rokodelstva in jih spodbuja k ustvarjanju. Njena ljubezen do rokodelstva se je rodila že v otroštvu – poleg mame in babice jo je k temu spodbujala tudi učiteljica Anica Čuš. Takrat je na Osnovni šoli Toneta Žnidariča, danes Mladika, deloval krožek ročnih spretnosti, kjer so se mladi učili pletenja, kvačkanja in vezenja. Suzana je prepričana, da bi takšni krožki tudi danes lahko mladim približali vrednost ročnega dela.
Gamaše za korante morajo ostati tradicionalne
Suzana je prve gamaše za koranta spletla v osmem razredu, ko ji je soseda pokazala starinski način pletenja. Od takrat ostaja zvesta tradicionalnemu vzorcu in tehnikam, njene gamaše so danes enake kot tiste, ki jih je spletla pred štirimi desetletji. »So tanko pletene s patentom zgoraj in spodaj, imajo bunkice in cofke. Za pletenje enega para za odraslega koranta potrebujem okoli 300 gramov volne in osem ur dela,« je pojasnila sogovornica, ki gamaše plete v petih različnih velikostih, tudi za najmlajše od 6 mesecev naprej.
Zanimivosti
Začela se je nova sezona Športnih iger mladih
Suzana je zvesta tradiciji, zato gamaše plete samo v rdeči ali zeleni barvi, prav tako je trdno prepričana, da korantijo lahko nosijo samo moški. »Hči je želela biti korant, vendar ji zaradi tradicije tega nismo dovolili, so pa koranti mož in oba sinova,« je dodala. Cene gamaš se prilagajajo velikosti, za največje je treba odšteti 45 evrov. Nikoli ni štela, koliko jih je v vseh teh letih spletla, je pa vedno zelo ponosna, ko sreča koranta z njenimi gamaši. Slednje niso le modni dodatek, temveč imajo svoj namen. Nekoč so služile kot dodatna zaščita, zagotavljale pa so tudi anonimnost kurenta.
Čehova: »Mož ali otroci mojih izdelkov ne smejo prodajati«
Suzana Čeh opozarja na številne izzive, s katerimi se srečujejo rokodelci, predvsem zaradi neživljenjske zakonodaje. Njenih izdelkov ne sme prodajati nihče drug, razen nje same – tudi družinski člani, ki živijo na istem naslovu, kot so mož, sinovi ali hčerka, tega ne smejo početi. Lahko jih sicer ponudi v komisijsko prodajo ali odkup, vendar je malo trgovcev, ki bi se za to sploh zanimali. Poleg tega je veliko dela z izstavljanjem računov. Vsak mesec mora na davčno upravo odnesti poseben obrazec z vsemi računi za pretekli mesec, potrebna je tudi še polletna obračunava dela. »Veliko enostavnejše bi bilo, če bi plačevali letni pavšal, kot je urejeno v sosednjih državah. Dejstvo je, da z lastnimi rokami ne moreš izdelati velike količine izdelkov, kar bi morala zakonodaja upoštevati. Rokodelstvo bi moralo biti posebna kategorija. Ni enako, če nekdo plete izdelek na roke ali na stroj,« je dejala Suzana in dodala, da v Avstriji rokodelcem sploh ni treba izstavljati računov. V zadnjih letih, predvsem po koroni, opaža, da so ljudje postali pri nakupih previdnejši, vendar bolj cenijo ročno delo. Prav tako je opozorila na poplavo izdelkov, ki se sicer promovirajo kot ročno izdelani, vendar sploh niso. To zavaja kupce in spodkopava trud in predanost, ki ju vložijo pravi rokodelci v svoje delo. Suzana poudarja, kako pomembno je, da se ohranita pristnost in kakovost ročnih izdelkov ter da se ločijo od komercialnih ponaredkov, ki nimajo resničnega rokodelskega duha. Prav tako pogreša več sodelovanja med rokodelci. »Skupaj bi lahko dosegli več, tako na področju ohranjanja tradicije kot tudi pri promociji ročnih del. Sodelovanje bi omogočilo boljšo vidnost rokodelstva in pripomoglo k ohranjanju teh dragocenih veščin,« je še zaključila.
