Nekateri naši poznavalci in umetniki sicer nad njim vihajo nos, ampak Miha očitno ve, kaj dela. In kaj počne? Marsikaj! Organizira mednarodne razstave, promovira umetnike, za nameček je ustanovil Rotary club Ljubljana international. Umetnikom pomaga graditi kariero, dobiti reference, postaviti cene ... Skratka, iz umetnosti jim pomaga narediti posel.
Decembra je bila v Ljubljani avkcija slovenskih umetniških del, ki pa ni dosegla pričakovanj, saj niti eno ni preseglo spodnje cenitve. Ali slovenski umetniki ne dosegajo prav visokih številk, ker niso zanimivi za tujino?
Razen redkih izjem so bili slovenski avtorji doslej premalo promovirani v tujini. Preprosto so se držali domačega okolja in jih zato svet ne pozna. Naše podjetje za zdaj avkcij ne organizira, sodelujemo pa z avkcijskimi hišami. Se mi pa zdi super, da se pri nas začnejo tudi avkcije, kajti večina naših resnih zbirateljev raje kupuje umetniška dela malo višjega cenovnega razreda v tujini.
Torej tudi domači zbiratelji dajejo prednost svetovnim zvezdam pred domačimi?
Tako je. Seveda so izjeme, nekateri zbirajo samo določene avtorje ali določene kose enega avtorja, ampak večina kupuje na avkcijah v tujini. Prav zato se mi zdi najpomembneje, da umetnost približamo ljudem, da jim širše pokažemo, kaj imajo lahko od tega, in da ni treba dati visokega zneska za sliko, ampak da lahko tudi tisti z manj globokimi žepi dobijo veliko zanimivih umetniških del.
Glede na podatek, da svoje slike prodajate po 15.000 evrov, ste očitno med bolj iskanimi domačimi avtorji tudi vi.
Cene za moja dela so zelo različne. Grafike oziroma printi so na voljo že po nekaj sto evrov, nekateri veliki kosi pa dosežejo tudi 40.000 evrov. Pomembno je, da si z doseženo ceno zadovoljen. No, s ceno sicer nikoli ne bom zadovoljen (nasmešek), ker če ne greš naprej, stagniraš. Cena tu ni bistvena, gre za to, kaj ti to omogoči, katera vrata na nove trge ti odpre. Tako ali tako večino denarja, ki ga zaslužim, investiram naprej. Po nedavni samostojni štirimesečni razstavi v Londonu na St James's Street, ki smo jo organizirali skupaj z mojim generalnim partnerjem, podjetjem BTC, sem dobil kar nekaj ponudb za projekte, izšla je moja monografija, v kateri predstavljam svojih 30 let ustvarjanja in življenja …
Ta razstava je bila torej odskočna deska, zdaj pa se pripravljamo na nove projekte in razstave ter mojo samostojno razstavo v New Yorku. Je pa vsaka taka razstava velik finančni (tudi po nekaj 100.000 evrov) in časovni zalogaj, treba je veliko investirati. Vmes imam ves čas tudi manjše razstave in projekte po tujini, kjer imam kupce. Cena za eno delo se torej lahko sliši super, ampak da bi šel naprej, večino denarja investiraš v nove projekte.
Zdaj razstavljate po vsem svetu, začeli pa ste z razstavo za domače. Otroci vedno rišejo, nisem pa še slišala za otroke, ki bi organizirali svojo razstavo.
Od nekdaj sem rad slikal, všeč pa mi je bil tudi način, da sliko predstaviš, imaš dogodek, povabiš ljudi, da razložiš, kaj si mislil … S starši smo hodili na razstave, tako da sem to poznal. Starša sta se družila z umetniki in kot mulcu mi je bil ta slog življenja res všeč. Ves čas sem si želel iz tega narediti še poslovno zgodbo. Že od začetka sem gledal širšo sliko, da bi nekaj spremenil in razvil ne le zase, ampak tudi za druge umetnike, ki doslej niso imeli dosti možnosti, da bi se predstavili javnosti. Prej ni bilo primerne platforme za promocijo in prodajo del. Sicer pa me najbolj moti, da v Sloveniji še velja, da so umetniki reveži in da večina ljudi ne dojema umetnosti kot posla. Če proizvajaš zobno pasto, imaš tovarno, pa je to lahko dober posel. Lahko izdeluješ avtomobile, pohištvo, lahko si odvetnik ali pač karkoli in si uspešen, za umetnost pa velja, da ni denarja, da te bodo morali drugi financirati. No, ta mit je treba uničiti, saj to velja samo za naš prostor, v tujini pa že dolgo ni tako.
Pri nas je resnično splošno mnenje, da umetniki zajedajo državni proračun.
Moje mnenje je, da umetniki morajo imeti možnost, da se predstavijo, imajo podporo tudi s strani države, po drugi strani pa je pomembno, da so tržno zanimivi. Pri nas komercialna umetnost, ki dejansko ustvarja denar, očitno ni cenjena kot visoka umetnost. Ampak treba je razumeti, da če danes nimaš podpore marketinga, če nimaš povezav, ljudi, ki te vabijo v projekte, ne moreš uspeti. Torej ni dovolj samo slikanje in čakanje, da bo nekdo financiral razstavo, ampak moraš biti proaktiven in komercialno zanimiv. V tujini moraš plačati skoraj povsod, tudi v galerijah oziroma karkoli že delaš. Vse moraš plačati, ker tudi drugi tebi plačajo. Zdi se mi nenavadno, da pri umetnosti ne razumemo, da je tudi to lahko posel kot kateri koli drug.
Omenili ste, da sta se starša družila z umetniki. S čim pa se ukvarjata?
Oče je grafični oblikovalec in fotograf, mati je imela dober občutek za aranžerstvo, stara mama dela z glino in podobno, dedek je veliko risal … Vsak je imel nekaj, nihče pa ni bil zares popolnoma v umetnosti.
Vaša prva risba je bila banana. Očitno ste imeli že kot otrok občutek za komercialno umetnost, saj veva, da so banano, nalepljeno na zid, pred kratkim prodali za velike denarje.
Naj najprej priznam, da sem imel zelo hitro veliko slik, tako da nisem prepričan, ampak se mi samo zdi, da bi lahko bila banana prva. (smeh) Danes se večinoma prodajajo dobre ideje oziroma koncepti. V vseh stoletjih je šla umetnost čez različna obdobja. Različni slogi so se ponavljali in spreminjali. Vse je že nasičeno, zato iščemo nekaj novega, zanimivega.
Vaša dela so zelo raznolika, saj tudi govorite, da bi morali umetniki imeti različne faze. Torej ni več dovolj, da imaš svoj prepoznavni izraz, kot recimo Irena Polanec, ki že vso kariero slika Eve?
Ne, ne, seveda ima lahko kdo prepoznavni slog. Če to deluje in je umetnik s tem zadovoljen, je to super in ni s tem nič narobe. Večina izobraževalnih institucij uči ravno v tej smeri, da izpilite svoj slog, da boste prepoznavni po njem, ne pa da se lotevate sto različnih stvari, pa v nobeni ne boste najboljši. To je super. Kar hočem povedati, je to, da so danes na mednarodnem trgu uspešni umetniki tisti, ki delajo različne stvari, v različnih medijih, različnih slogih, različne kolekcije – enkrat so v skulpturah, drugič v slikah, potem v grafikah …
Njena.si
Srčna soseska povezala Slovenijo: 150.000 evrov donacij podeljenih 20 prostovoljnim društvom
Vi nosite poslovno obleko s kravato, precej odstopate od stereotipne predstave o umetnikih.
Kako smo oblečeni, ni pomembno. Umetnik je lahko tudi raztrgan, ampak jaz sem od nekdaj rad nosil obleke in tudi slikam v obleki. Če jo kdaj popacam, jo pa očistimo, kajne?! (nasmešek)
Kako prepoznavna je naša umetnost v svetu?
Mušiča poznajo, pa Irwine, Ažbeta, tudi kakšne impresioniste. Seveda pa je odvisno, kje v tujini. V tujini je treba biti dlje prisoten, da si te zapomnijo, da razviješ poznanstva, ti zaupajo. Šele potem začnejo sodelovati, ti dajo projekte … Leta 2017 smo v Pragi odprli podružnico AAMI Corporation in šele danes imamo resne projekte, šele zdaj nas umetniki in partnerji sami kličejo. Leta in leta traja, da se dokažeš, kar pomeni, da je treba vložiti veliko časa in denarja, da prideš na nov trg, tako je bilo tudi v Londonu.
Razmišljate morda o selitvi, da boste bolj prisotni na nekem trgu?
Tudi če se bom preselil, bom obdržal domovanje v Sloveniji, ki je v vseh pogledih še vedno zelo ugodna država za življenje, saj imamo zelo dobro hrano, zrak, varnost, dobro smo strateško locirani … Poslovno gledano pa se možnosti seveda ne morajo primerjati s tujino.
Kakšno podjetje je AAMI Corporation oziroma Atelier Art Murn International Corporation?
Vse se je začelo kot moj atelje, ki je postal mednarodno zanimiv. Leta 2015 sem začel z zavodom AAMI, Salvadorjevim klubom, v katerega vabimo vse umetnike, ustvarjalce, plesalce, pevce itd., saj organiziramo projekte in dogodke, pri katerih potrebujemo večji nabor ustvarjalcev. Imamo tudi časopis AAMI Times, pa AAMI Fundation … Leta 2018 sem vse to združil in zdaj je AAMI Corporation naša krovna znamka za različna podjetja in projekte. Smo platforma za številne umetnike, čez 4.000 smo jih že promovirali in sodelujejo z nami – slovenski in večinoma tuji. Pravkar poteka razstava v Pragi, potem bo v Budimpešti, pa Dubaju, Abu Dabiju, delamo ART Expo Ljubljana na Brdu pri Kranju, ki bo od 20.–23. novembra letos, konec lanskega leta smo imeli ART Expo Trieste, drugo leto spomladi odpiramo ART Expo Graz …
Kakšen je odziv slovenskih umetnikov, torej vaših konkurentov?
Med tistimi, ki razumejo, da drug drugemu nismo konkurenca, ampak smo skupaj močnejši, je odziv odličen. Veste, en sam umetnik ne bo dosegel veliko, skupaj pa lahko delamo velike stvari. Tudi ART Expo v Trstu je pokazal, da je za obiskovalce bolj zanimivo, če imajo priložnost videti večje število umetnikov na enem mestu. To je tudi bolj zanimivo za medije, pa zbiratelje, galeriste …
Omenili ste, da je treba galerijam plačati za razstavo. Ali to pomeni, da bi lahko kdorkoli z dovolj denarja imel svojo razstavo, recimo, v newyorški MOMI ali kaki drugi prestižni galeriji?
Čim greš na višjo raven, moraš skozi njihovo sito oziroma izbor. Strokovnjaki morajo oceniti, ali je tvoja umetnost dovolj dobra ali ne. Tako je bilo tudi pri londonski razstavi. Čeprav sem plačal, sem še vedno moral skozi sito in sem pošiljal svoja dela, da so jih pregledali. Preverili so mojo zgodovino in reference. Umetniški trg danes deluje kot vsi drugi trgi – torej v skladu s ponudbo in povpraševanjem.
Ste zdaj že zadovoljni s svojim finančnim stanjem, zaslužkom?
Zame je najpomembnejše, da delam z ljudmi, ki si jih sam izberem, ko si to želim, da potujem, razvijam svojo zgodbo. Seveda si obetam še marsikaj, saj smo komaj dobro začeli.
Nekoč so imeli umetniki mecene. Kako je danes s to podporo? Je zdaj dober ali slab čas za umetnike?
Po mojem je zelo dober, saj se ogromno dogaja, veliko je različnih možnost, da predstaviš kakršenkoli koncept na novo, kakršnokoli idejo želiš, danes lahko v nekaj urah prideš z enega konca sveta na drug, celemu svetu se lahko naenkrat predstaviš po spletu …
Ker družbeni mediji omogočajo, da res lahko vsakdo predstavi svoje delo, me zanima, ali je še mogoče, da bi bil neki vrhunski umetnik za časa svojega življenja prezrt, kot je bil van Gogh?
To se še lahko zgodi in se dogaja. Spoznal sem veliko avtorjev, ki so odlični, ampak ne bodo uspeli, ker ustvarjajo v svoji kleti, kjer imajo nakopičena svoja dela, in ne razstavljajo nikjer. Ki nimajo niti želje, da bi se pogovarjali o poslovni plati svojega dela. Tudi zato tako forsiram, da bi vsak avtor predstavil svoja dela v javnosti. Potem pa naj trg odloči, kakšno vrednost imajo.
Je danes za umetnika torej bolj kot talent pomembna sposobnost promocije in prodaje?
Talent je osnova, potem je pomembno trdo delo, da prideš do rezultata. Z dobro promocijo se lahko proda vsako umetniško delo. Kaj je dobro in slabo, pa je zelo subjektivno vprašanje. Za nekoga je dobro umetniško delo banana, ki je s selotejpom prilepljena na zid, z adrugega pa je to brez zveze. Gre torej za to, ali razumeš koncept za tem. Sicer pa mi je najlepše, ko osebe, ki niso nikoli prej šle na razstavo, še niso bile v galeriji, nimajo slik doma, pridejo na dogodek, spoznajo dva umetnika in malo širši koncept ter začnejo kupovati originale, podpirajo mlade umetnike in začnejo ceniti umetnost.
