"Z možem Jakobom sva se večkrat pogovarjala, da bi mogoče nekoč lahko šla na Camino, na grob sv. Jakoba. Njega je zelo vleklo h krstnemu zavetniku Jakobu, a se je leta 2012 poslovil. Sama pa sem še kar naprej intenzivno razmišljala o tej poti. Nisem vedela, ali jo bom sposobna prehoditi, zato sem se želela preizkusiti na krajši poti, od La Verne do Assisija v Italiji, to je približno 120 km, ki sem jih z enim od zetov prehodila v šestih dneh. Tako sem vedela, da zmorem. Ko sem bila tik pred upokojitvijo, sem se odločila, da grem na to pot. To je bila priložnost za mene, tudi ena notranja pot: marsikaj se še moram pogovoriti s pokojnim možem, razmisliti tudi o prihodnosti, zato sem šla na pot sama," je o svojih pripravah in poti na Kitajsko najprej povedala Doroteja Emeršič, upokojena knjižničarka s Ptuja.
Camino ji je prinesel srečanje in tkanje tesnega prijateljstva s kitajsko družino, z očetom in sinom, ter nato pot, o kateri prej ni nikoli razmišljala. Vedno pa je, ko je kam potovala, potovala k nekomu, ki ga je poznala že od prej. Na Kitajsko ne bi nikoli potovala turistično.
Na Jakobovi poti so se znova in znova srečevali, kot bi si bili namenjeni. Ta pot piše izjemne zgodbe, prežete z neverjetno solidarnostjo med ljudmi, ki se prej niso poznali, ko potrebujejo takšno ali drugačno pomoč. Romarka iz Zagreba ji je pripovedovala: "Z menoj je prebil v bolnišnici nekaj dni tuj človek, dokler nisem ozdravela, nato pa je odšel." Še veliko zgodb je bilo, ki se človeka močno dotaknejo in ga ne pustijo ravnodušnega. V cerkvici malo pred Pamplono je naletela na listič, na katerem so bili romarjevi blagri. "Blagor ti, romar, če si spoznal, da je bolj pomembno kot to, da prideš, da pridete skupaj," se je glasil eden izmed njih, ki ji ni šel iz glave. "S kom pa naj jaz pridem skupaj, če sem sama?," se je spraševala. Potem pa ju je srečala.
Camino jo je povezal z očetom in sinom iz Kitajske
Oče in sin, katoliška Kitajca, sta šla na to pot zato, da bi sin dobil močno duhovno izkušnjo, ker je družina vedela, da ga ne bodo mogli dolgo več šolati doma. Let domov so jima prestavili, kar jima je omogočilo, da sta za en teden prišla na Ptuj, kjer je bila Doroteja njuna gostiteljica. To je bilo junija leta 2019. Potem je prišla korona, ko je bilo na Kitajskem še posebej hudo. Takrat so še živeli v Šanghaju, v 11. nadstropju. K sreči so imeli dva psa, da so lahko vsaj z njima hodili na sprehod, sicer pa niso smeli nikamor. Kmalu so se preselili 3.000 km na zahod, v gorsko pokrajino pod Tibetom. Tam živijo v čudovitem okolju, nad njimi so gore, pod mestom jezero. Klima je zelo mila, čudovita. Po koronskem času se je oče z mlajšim sinom spet podal na Camino. Pred tem pa sta prišla v Slovenijo. Skupaj so začeli hoditi po dolenjski veji slovenske Jakobove poti in ugotovili, da je prav tako naporna in predvsem dražja kot španska. Po nekajdnevni poti je fantič dobil sončarico, zato poti niso dokončali. Ko se je pozdravil, sta šla naprej na Camino Norte.
Na Kitajsko v tednu ob veliki noči
"Ko sta bila pri nas, je ob neki priložnosti padlo vprašanje: 'Kdaj pa ti prideš na Kitajsko?' 'Drugo leto,' sem v hipu odgovorila, mislila pa sem si, da gotovo ne bom šla nikoli. Ampak ni mi dalo miru, vznemirjena sem bila, povabilo je, zakaj pa ne bi šla. Odločila sem se, da jih obiščem v tednu pred veliko nočjo, ker me je zanimalo, kako tam praznujejo veliko noč. Sedla sem za računalnik in začela iskati povratno karto. Sklenila sem, da če jo dobim pod tisoč evrov, potem grem, če ne, ne grem. In sem jo dobila. Zagreb–Rim–Čengdu, iz Čengduja pa do mesta, kjer živijo. Ko sem prišla tja, so me vprašali, kaj me zanima, kaj bi rada videla. Zanimalo me je seveda, kako praznujejo veliko noč v tamkajšnjih katoliških skupnostih. Pri nas navadno pred veliko nočjo čistimo cerkev. Ker sem šla na Kitajsko, je doma nisem mogla, sem jo pa tam. Takoj naslednji dan so me že vpregli.
To je bilo zelo zanimivo doživetje, četudi so tam katoličani le kapljica v hinduističnem morju. Ne vem, ali bi pri nas videla katerega vernika, da bi se pokrižal, ko pride v gostilno jest, tam smo se vedno. Nobenemu se to ni zdelo nič čudnega. Predvsem pa me je presenetila vesela samozavest teh ljudi, ki so resnično ena lepa skupnost. Tako lepo so me sprejeli. Po maši nas je župnik povabil še na kosilo. Njihova hrana ni nič kaj dosti drugačna od naše, veliko je zelenjave, meso, ki ga vložiš v juho, prej popečejo, zanimiva je bila močnata jed, baozi, ki jo pomakaš v sojino omako. Narejeni so iz kvašenega testa in polnjeni z mesnim ali zelenjavnim nadevom. Sploh pa so odlične njihove ribje juhe in še veliko drugih jedi. Uporabljaš pa seveda palčke, kar ni tako preprosto. Na začetku se ti malo smejijo, nato pa se navadiš. Pogrešala sem le kruh, ki ga skoraj ni.
Zajtrkovali smo velikokrat v zajtrkovalnici in jedli za nas nenavadne, a zelo okusne mesne juhe z rezanci in mnogimi začimbami. Nadvse odlična je bila sladica na palčki, kot en ražnjič, na njem ohlajene jagode, oblite s karameliziranim sladkorjem. Veliko smo jedli zunaj, ker je zelo poceni. Gostiteljeva žena se je popolnoma predala spremljanju petja v cerkvi, spremljala ga je s klavirjem, orgel nisem videla nikjer. Moji gostitelji so mi želeli pokazati čim več. Vozili smo se z električnim avtomobilom, ki ga ima od 80 do 90 odstotkov ljudi v mestu, kjer sedaj živijo. Ceste so krasne, vozniki zelo strpni, verjetno tudi zato, ker so povsod kamere, nikjer pa ni nobenega policaja. Zanimiv se mi je zdel način plačevanja. Če nimaš interneta, ne moreš nič kupiti, ker plačujejo praktično vse s QR-kodo. Tudi na tržnici ima branjevka QR-kodo, nobenega denarja ne sprejemajo, ne poslujejo z gotovino," pove Doroteja Emeršič.
Dežela velikih razsežnosti, posebnosti, navad in izjemnih zgodb
V štirinajstih dneh bivanja na Kitajskem je videla veliko zanimivega, veliko tudi prav posebnega, kar vzbuja pri obiskovalcih še toliko večje zanimanje. Še posebej zanimivo ji je bilo pokopališče na hribu, z grobovi v gozdu, ki so dobesedno razmetani, tu en grob, tam en grob. Premožnejši grobovi imajo okrog tudi mize in klopi. Ljudje so nosili termovke in pletene koše s hrano, ob grobu so posedli in se družili, nekaj hrane pojedli, nekaj pa pustili tam. Pred gozdom so jih popisali, pregledali, ali imajo s seboj kakšno vnetljivo telo, da ne bi kaj prižigali. V gozdovih imajo na vsake toliko sode vode, zelo se namreč bojijo požarov. Med posameznimi ogledi so premagovali velike višinske razlike, tako da so ponekod v sobah imeli tudi kisik.
Obiskala je tudi vasico globoko v dolini reke Mekong, v kateri danes v veliki slogi živijo katoličani in budisti. Leta 1860 je kitajska vlada sklenila pogodbo s francosko vlado, da so lahko v ta del Kitajske prišli francoski misijonarji. V začetku pri svojem delu niso bili uspešni, kar je razumljivo. Takrat pa so izbruhnile črne koze in je veliko otrok umrlo. Misijonarji pa so dobili od doma cepivo in tisti otroci, ki so jih cepili, so preživeli. Ljudje so se jim začeli zelo približevati. Zaradi tega so bili budisti nezadovoljni in so okrog leta 1904 požgali deset cerkva in ubili več misijonarjev. V tej vasi so ubili dva misijonarja, njunega ministranta in njegovega očeta. Pokopani so visoko v hribih nad vasjo. Pred dvema letoma so domačini nad njihovimi grobovi postavili nadstrešnico s steklenim obodom, nekakšno cerkev, kamor hodijo vsako jutro molit.
Film Na poti v Tibet, ki je bila tudi Dorotejina pot
Župnikovi sorodniki so jih povabili na večerjo in Doroteja je želela prispevati vsaj majhen delež z nakupom vrhunskega črnega vina. Misijonarji so namreč s seboj prinesli trto rose honey, za vino pri mašni daritvi. Nekateri domačini so se naučili gojenja vinske trte in še danes uspešno opravljajo ta posel. Ob župnišču je čudovit vinograd. Župnik ima najete delavce, da ga obdelujejo, eden izmed teh, ki ga obdelujejo, ima tudi sam vinograd in prodaja vino.
"Ko sem se polna vtisov vrnila domov, sem neki večer na TV Exodus naletela na film z naslovom Na poti v Tibet. Gledam in gledam – pa saj to je tista cesta, po kateri smo se peljali. Pa to je reka Langzang (Mekong), to so hribi, pa to je ta vas, kjer sem bila. Bil je dokumentarni film iz te vasi, iz katere so bili v petdesetih letih ob komunistični revoluciji izgnani misijonarji. Posnet je bila leta 2004. Do takrat, od leta 1950 do leta 2004, v tej vasi ni bilo duhovnika. Na pobudo enega od domačinov so se ljudje zbirali v cerkvi ob nedeljah in praznikih, molili in peli. In to so ohranili do danes, v vasi je že nekaj let zavzet duhovnik, domačin, miroljubno sobivanje pa jim prinaša blagostanje.
Zelo zanimivo je bilo prisluhniti njihovemu petju, malo me je spominjalo na dalmatinski melos, le da je bilo bolj trdo in glasno. Ta film sem poslala mojim gostiteljem na Kitajsko. Prepoznali so obraze, tisti možakar, ki je bil pobudnik zbiranja vernikov, je sicer že umrl, vino, ki sem ga kupila, pa je bilo od njegovega sina. Tradicija se je torej prenesla z očeta na sina in gotovo se bo prenašala še naprej. Ob okrogli mizi z mnogimi dobrotami je bilo namreč veliko mladih obrazov. V srcu pa ostaja neizbrisen spomin na mojo kitajsko 'Camino družino'," je zaključila romarka Doroteja.
