Državni sekretar na ministrstvu za solidarno prihodnost Klemen Ploštajner je na dogodku v Ljubljani uvodoma priznal, da bi v Sloveniji trenutno težko govorili o sistematično zastavljeni stanovanjski politiki, prepričan pa je, da so v zadnjih dveh letih vzpostavili njene zametke. Ministrstvo pripravlja evidenco javnih najemnih stanovanj in prvo analizo najemnega zasebnega trga, cilj pa je, da se v desetih letih zgradi 20.000 javnih najemnih stanovanj in sproži prenovo obstoječega javnega stanovanjskega fonda. Hkrati žalijo z različnimi ukrepi aktivirati prazna zasebna stanovanja.
Vladni načrt med letoma 2025 in 2035 zgraditi 20.000 novih javnih stanovanj, je izvedljiv, a z nekaj "če-ji", je nadaljeval direktor Stanovanjskega sklada RS Črtomir Remec. Nova stanovanja po njegovih besedah niso toliko potrebna za "socialno dno", temveč aktivno populacijo, "ki bo državi zagotovila razvoj - kadre za zdravstvo in šolstvo, inženirje". Poleg tega stanovanjske politike ne bo brez nove zemljiške in davčne politike, ki sta zdaj "popolnoma nestimulativni". Tudi zato lahko nekateri kupijo po pet, deset stanovanj, nov blok pa jih ima nato v uporabi le deset odstotkov. "Torej je nekaj hudo narobe," je podčrtal Remec.
Direktor javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana (Mol) Sašo Rink je povedal, da jim je zadnja leta uspelo vsaj približno krpati potrebe v prestolnici samo zaradi pomoči Mola. Vsako leto ponudijo od 100 do 150 javnih stanovanj, na razpis pa se vedno prijavi desetkrat več prosilcev, kot je ponudbe. Se je pa zavzel, da je treba pri javnih stanovanjih ohraniti najemno razmerje za nedoločen čas, saj le tako lahko neka stanovanjska enota postane najemnikov dom. Kot je zatrdil, preverjajo dohodkovne oziroma premoženjske razmere posameznikov, v primeru, da te presežejo cenzuse, pa najemnikom zaračunajo tržno najemnino.
Nepremičnine ali stanovanja?
Stanovanjska politika bi morala upoštevati, kako ljudje živijo, kaj je sprejemljivo in kaj nesprejemljivo stanovanje, je opozorila Srna Mandič z ljubljanske fakultete za družbene vede (FDV), ki se boji, da tega tudi v prihodnje ne bo. Obregnila se je tudi ob zasuk v izrazoslovju, saj ne govorimo več o stanovanjih, temveč predvsem o nepremičninah. "Gre za zasuk pozornosti od socialne funkcije stanovanja k premoženjski funkciji /.../ A kaj je zdaj glavna funkcija stanovanja? Ali je to, da ljudem omogoča, da zadovoljujejo svojo osnovno potrebo po stanovanju ali je nekaj drugega?" se je vprašala.
Razlike med mladimi
Rudi Klanjšek z mariborske filozofske fakulteta je izpostavil ekonomsko polarizacijo med mladimi, tistimi, ki jim starši kupijo velika stanovanja in tistimi, ki teh možnosti nimajo in nedostopnost stanovanja negativno vpliva na njihovo duševno zdravje. Hkrati se je zavzel za ohranitev slovenske posebnosti v zvezi z željo po lastniškem stanovanju in posledično povečanje dostopnosti le teh, čeprav se zaveda, da je treba urediti tudi trg najemnih stanovanj.
Direktor Inštituta za politike prostora Marko Peterlin pa je opozoril na širše posledice (odsotnosti) stanovanjske politike. To, da jih vse več živi v hišah na krajih, ki niso dostopni drugače kot z avtomobilom, prinaša velik del problemov v prometu, stroške pri komunalnem opremljanju, ki jih občine enkrat ne bodo več zmogle, in podobno, je dejal.
Okroglo mizo sta ob predstavitvi rezultatov raziskave Stanovanjska oskrba v Sloveniji: družboslovna anketa o stanju in trendih pripravila FDV in urbanistični inštitut.
