Potočnikova je tudi sama upokojena, a izjemno dejavna. Več kot 20 let je vodila in bila sovoditeljica skupin za aktivno staranje v Žalcu in po preselitvi v Celje tudi na Celjskem. »Ko hodimo po mestu, vidimo 'starega' človeka – toda tudi on je bil včasih mlad, bil je na vrhuncu svoje kariere, ima otroke, družino in je veliko storil za družbo. In danes ga vidimo le kot 'starega'? Ni samo 'star', je tudi nekaj drugega. Je vse, kar je ustvarjal in dosegel v svojem življenju. Nanj moramo gledati celostno. Ne samo nanj, na vse ljudi,« poudarja Potočnikova.
Skupine za aktivno starost je vodila vrsto let v Žalcu, v Celju pa zdaj vodi in je sovoditeljica šestih skupin. Gre za dve pogovorni, bralno, pohodniško-zeliščarsko, vadbeno skupino in skupino, ki se srečuje v OŠ Lava. Celjske skupine imajo svoje stičišče v Sociu – Večgeneracijskem centru v Gosposki ulici v Celju. »Naše vodilo v skupinah je, da si starejši ne dovolimo, da nas družba postavi na rob, in da smo dejavni,« pojasnjuje in izredno poudari besedo dejavni.
Osamljenost starejših
Ni treba posebej poudarjati, da je rak rana današnje družbe osamljenost starejših. Otroci si ustvarijo svoje družine in pogosto nimajo časa za starše, zgodi se, da oseba ostane sama tudi zaradi smrti zakonca, ob čemer trpi še zaradi procesa žalovanja. »Osamljenost je zelo velik problem, vpliva tudi na človekovo zdravje in počutje. Zato je pomembna vključenost starejšega v različne dejavnosti. V skupinah, kot je naša, ki je tudi odprta za vsakogar, se pogovarjamo o različnih življenjskih temah, pripravljamo vadbe, pohode, druženja, gobarska srečanja, merjenje krvnega tlaka in sladkorja v krvi, strokovna predavanja in številne druge dejavnosti. Vse to je za starejšega pomembno, ker pomeni, da je dejaven. Vsak, ki pride k nam, s svojo vključenostjo podari skupini del sebe, in če kdo kdaj manjka, se to v skupini tudi čuti,« pojasnjuje Potočnikova. V skupinah vladajo pozitivna energija, medsebojna pomoč, druženje in veliko vzajemnega spoštovanja. »Včasih nas pokličejo tudi otroci starejših, ki opazijo, da so starši osamljeni, in bi jih radi pripeljali v skupino.« To je dobro, doda, kajti svojci se morajo prvi v vrsti zavedati vrednosti in dostojanstva svojih staršev in starih staršev. Starejši so najpogosteje doma, kuhajo ali preživljajo čas z vnuki, toda to vedno ali za vsakogar ni dovolj. »Spomnim se gospe, ki je bila ne glede na to osamljena, in smo ji svetovali, da bi morda ob prehodu v novo leto obiskala oskrbovance doma za starejše. Ko je to storila, je dejala, da se je počutila kot prerojena, da je bil občutek ob tem neverjetno dober, ker je spoznala, kako je s tem obiskom nekomu polepšala življenje, a tudi sama je s tem veliko pridobila,« dodaja sogovornica.
Dobra volja in znanje
Koliko je človek v starosti dejaven, je vedno odvisno tudi od njegove osebnosti: »Nekateri ljudje so radi sami, radi preživljajo dneve ob branju knjig in v samoti,« doda. Tudi to je treba spoštovati. Nič ni samoumevno. Čeprav bi kdo utegnil misliti, da je za vodenje tovrstnih skupin za aktivno in kakovostno starost potrebna le dobra volja, je treba vedeti, da je za takšnim delom ogromno strokovnega znanja. Potočnikova se je 17 let izobraževala pri psihiatru dr. Janezu Ruglju, kot strokovnjakinja je bila vključena v društvo terapevtov za alkoholizem, druge odvisnosti in pomoč ljudem v stiski. Je realitetna terapevtka, strokovna supervizorka in družinska mediatorka. Vrsto let sodeluje tudi z Inštitutom Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje ter z izr. prof. dr. Jožetom Ramovšem, antropologom in socialnim delavcem, ki je vrhunski strokovnjak na področju gerontologije, vede o starejših. Tudi letos oziroma drugo leto bo na inštitutu izobraževanje za vse prostovoljce, ki se želijo usposobiti za vodenje skupine ali biti družabnik starejšemu človeku. Ko je Potočnikova pridobivala bogato strokovno znanje s področja dela s starejšimi, je videla, da starejšim veliko pomeni predvsem sodelovanje v skupinah: »Ko sem opazovala delo dr. Ruglja in njegove uspehe v skupinskih obravnavah, me je to spoznanje navdušilo.« Čeprav so v Sloveniji nekateri način dela psihiatra Ruglja kritizirali, Potočnikova pravi, da ima vsak pravico do svojega mišljenja: »Mene je dr. Rugelj naučil veliko, bil mi je kot drugi oče. Tudi sama sem se spopadala s stiskami, dokler nisem bila deležna njegovega znanja. Naučila sem se, da mora človek svoje stiske znati reševati, ne samo sanjariti in tarnati. Nič v življenju ni samoumevno. Vse se zgodi z razlogom. Ko si v stiski, moraš delovati in biti v akciji. V življenju je treba kdaj reči tudi da, čeprav bi najraje kdaj rekli ne in se umaknili,« pojasni.
Izžarevati življenje
»Star človek se ne zaveda, kako bogat je. Včasih so starejši preveč skromni in premalo samozavestni. Da, treba je biti hvaležen, a treba se je tudi zavedati svoje vrednosti. V starosti ima človek drugo vlogo kot v mladosti, ko je na svojem vrhuncu. Upokojenci smo v 'sestopanju', toda kljub temu moramo biti ponosni, moramo se znati veseliti zaradi tega, kar imamo, kar smo naredili in ustvarili v življenju. Še vedno lahko dajemo drug drugemu, ker smo vredni za ljudi in družbo. Treba se je torej znati starati in se ob tem veseliti življenja, ki ga star človek še vedno izžareva,« pravi.
Iskriva družabnica
Poleg vseh svojih dejavnih vlog je tudi družabnica starejšim. Trenutno obiskuje 94-letnega gospoda in z njim enkrat na teden preživi eno uro. Gospod težko hodi in slabše sliši, a je zakladnica življenjskih naukov, pravi. »Na uho mu povem neko temo in nato se o njej pogovarjava. Pogosto o spominih in zgodovini. Izvem veliko zanimivega, predvsem zgodovinske stvari, ki jih poznam zgolj iz literature, on pa jih je doživel. To je neprecenljivo,« se nasmehne. Družabništvo je ena od možnosti pomoči starejšim, pri kateri je, kot pravi sogovornica, ključnega pomena tudi dober odnos s svojci starejšega: »Ta vez je zelo pomembna.« Še posebej mora biti ta vez močna, kadar se svojci odločijo za odhod starejšega svojca v dom za ostarele. »Bodite jim ob strani!«
Supervizorka
Potočnikova je tudi supervizorka za zaposlene na področju sociale, predvsem za zaposlene v domovih za starejše, varovanih stanovanjih in dnevnih centrih za duševne bolnike. Ti zaposleni pridejo k njej na razbremenilne pogovore. Takrat sliši veliko stisk, s katerimi se soočajo. Delo v centrih za socialno delo, čeprav ga javnost pogosto vidi kot zbirokratizirano, je zelo zahtevno in prepleteno z osebnimi stiskami. Socialni delavci obravnavajo ogromno primerov nasilja, zlorab in bolečih družinskih zgodb, zaposleni v domovih za starejše pa so prav tako pogosto v stiski, ne le zaradi kadrovske stiske, ampak tudi zaradi zgodb ljudi. »Te zgodbe lahko človeka prizadenejo, v njem pustijo sledi, lahko ga tudi duševno zlomijo,« pravi Potočnikova. Ob tem tudi svojcem starejših posreduje jasno sporočilo: »Mnogi namestijo starejšega v dom in pričakujejo, da bodo tam popolnoma prevzeli skrb zanj. Toda, svojci, pojdite na obiske, tudi vi še vedno skrbite zanj, bodite z njim ves čas v stiku, bodite v njegovi bližini.« Vez s svojci starejšim namreč še vedno pomeni največ, ne glede na to, da so v oskrbi domov. Sogovornica razume, da se tudi svojci soočajo s stisko, vendar v domovih delujejo klubi svojcev, kjer te stiske sodelujoči rešujejo in si pomagajo: »Pogosto sicer svojci nimajo časa in ne pridejo … A v življenju si je treba vzeti čas za takšne stvari. Zaradi ljudi, ki jih imaš rad.«
