Trboveljčanka Tanja Šalamon se preživlja s 3 evri na dan. Toliko ji ostane, ko plača 700 evrov za najemnino in stroške bivanja. Njena pokojnina znaša 800 evrov in je pod pragom revščine (po podatkih Sursa je ta pri 903 evrih). »Če hočeš plačati položnice in mirno spati, imaš marsikdaj prazen lonec.« Meso za juho dobi pri kmetu, tam je ceneje. Iz jajc si naredi rezance. Na krožniku je največkrat krompir. Živila kupuje v akciji. »Ničesar si ne upaš privoščiti.« Po 30 letih dela je postala tehnološki višek, glede na starost je ni želel nihče več zaposliti. Pokojnino zato prejema po pokojnem možu. Pri 70 letih dela kot oskrbovalka starejših, ki potrebujejo pomoč, čeprav jo bo, pove, kmalu potrebovala tudi sama. Kuha, pospravlja, jih neguje. S tem si lahko privošči kakšen liter olja ali kavo.
Sony Globokar iz Zagorja si tudi naredi seznam stroškov, ki naj bi jih poravnal z 900 evri pokojnine, ki si jo je prislužil v 40 letih dela v javni upravi. Tudi njegova pokojnina je tik pod pragom revščine. Živi sam. Najemnina za stanovanje mu vzame 200 evrov, še 250 jih da za elektriko, vodo, ogrevanje, zavarovanje in komunikacije. Po plačilu mu ostane polovica pokojnine, dnevno razpolaga s 15 evri. Prodal je avto, ker je vzdrževanje predrago. »S tem denarjem moram jesti, kupiti zdravila, ki jih je vse več na beli recept, se obleči. Včasih sem veliko planinaril, hodil na morje, zdaj sem to reduciral. Ker sem še relativno mlad, hodim honorarno delat v Ljubljano.«
Položnica upokojenke z Dolenjskega lahko pove marsikaj. Po 40 letih dela v gospodarstvu prejema okoli 800 evrov pokojnine, kakšen mesec evro več ali manj. Živi v starejši družinski hiši, ki je potrebna obnove, stroški bivanja so 400 evrov. Zdravila doplačuje, kakšnega luksuza si ne more privoščiti, vse, kar ji ostane, porabi za osnovne dobrine. Varčevati ne more, na starost je odvisna od sinov.
Andreja Hren se je z možem iz Zidanega Mosta preselila v Trbovlje, kjer najemata oskrbovano stanovanje. Skupaj prejmeta slabih 2000 evrov pokojnine. Andreja je bila zaposlena na SDK, ima več kot 40 let delovne dobe, saj je bila ob izpolnitvi delovnih pogojev premlada za upokojitev. Stroški najemnine in bivanja ju z možem stanejo 900 evrov. Zdaj, ko sta še dva, je lažje, težje je tistim, ki na starost ostanejo sami. Tudi Andreja zato še dela kot negovalka starejših, denar pa skrbno varčuje, da nekoč ne bi bila v breme sinovi družini.
Koalicijska pogodba: dostojne pokojnine in varna starost. Kaj pa je res?
Slovenija po podatkih ECB spada med države z najmanjšim obsegom pokojninskega varčevanja v evrskem območju (4,2 milijarde evrov ali 6,7 odstotka slovenskega BDP). 654.000 slovenskih upokojencev – skoraj tretjina vseh državljanov – se iz meseca v mesec trudi preživeti.
Minister Luka Mesec je ob napovedovanju pokojninske reforme dejal, da bodo »upokojenci v prihodnje s svojo pokojnino lahko živeli«. Vsak, ki bo oddelal 40 let, naj bi po njegovem prejel pokojnino, ki bo pomenila življenje nad pragom tveganja revščine, in vsak, ki ne bo mogel več poskrbeti zase, bo dobil dolgotrajno oskrbo.
Vlada je v koalicijski pogodbi zapisala, da bo starejšim »zagotovila dostojne pokojnine in varno starost« ter poskrbela za »dostojno in kakovostno bivanje v tretjem življenjskem obdobju«. Kaj od tega je res?
Upokojenec Kajtimir Kunc se od leta 2019 bori za odpravo krivic, ki jih doživljajo upokojenci. »Koalicijska pogodba se ne uresničuje v delu, ki zadeva dostojne pokojnine. Za 40 let dela bi bila dostojna pokojnina nad pragom revščine. Najnižja zajamčena pokojnina za 40 let pokojninske dobe pa je 744 evrov, se pravi za skoraj 150 evrov manj, kot je prag revščine. Država tudi z napovedano pokojninsko reformo ne bo zagotavljala dostojnih pokojnin, ker se zadeve v tej smeri ne bodo izboljšale.«
Po izračunih Kunca okoli dve tretjini zaposlenih že zdaj prejema plačo, ki je pod slovenskim povprečjem. Zato je pričakovati, da bo dve tretjini danes zaposlenih po upokojitvi živelo v revščini. Delavci s povprečno slovensko plačo pa bodo ob upokojitvi prejeli pokojnino tik nad pragom revščine.
Največja volilna baza tarča predvolilnih obljub
Finančna varnost upokojencev je zato eden najpomembnejših družbenih izzivov. Tega se zavedajo tudi politiki in stranke, ki pred volitvami v upokojencih vidijo močno volilno bazo. Koliko od napovedanih obljub pa ob izvolitvi izpolnijo? Na upokojence večinoma pozabijo. Oglejmo si le primer predsednika prve upokojenske stranke Desus, Karla Erjavca, ki je že leta 2008 upokojencem obljubljal najmanj 1000 evrov pokojnine. Bil je minister v šestih slovenskih vladah, nikoli pa ni vodil socialnega resorja.
Po 15 letih vodenja upokojenske stranke se je umaknil, ne da bi svojo obljubo izpolnil. Zdaj se vrača z novo politično stranko, v kateri na visoko mesto spet postavlja upokojence. Desus zdaj oživlja ekonomist Vlado Dimovski.
Tudi druge stranke so ugotovile, da so upokojenci dobra volilna baza. Upokojenci so največja homogena interesna skupina, ki jo kljub ideološkim razlikam družita predvsem skrb za pokojnine in pravica do brezplačnega javnega zdravstva. Med in mleko obljublja Pavel Rupar, ki se sicer pravkar spopada z očitki o sporni porabi denarja iz donacij.
Ko je še imela svojo stranko, se je na upokojence obračala tudi Alenka Bratušek, ki je pred evropskimi volitvami poudarjala geslo Za upokojence in Slovenijo. V dobro ji štejejo ureditev brezplačnih prevozov za starejše, čeprav so v njeni novi stranki, Svoboda, v kateri deluje tudi sekcija Seniorji, brezplačne prevoze medtem že nameravali omejiti.
Levica, ki ima v rokah resor za solidarno prihodnost, z uresničitvijo pravice do dolgotrajne oskrbe napoveduje varno in kakovostno starost. Večkrat smo že opozorili na stiske starejših v bolnišnicah, domovih za starejše in doma, ki so odvisni od pomoči in solidarnosti družine in družb. Upokojenci, zlasti upokojenke, opravijo levji delež neformalne oskrbe starejših svojcev, zakonca ali celo staršev, po novem zakonu o dolgotrajni oskrbi pa statusa oskrbovalca družinskega člana niso mogli pridobiti. Neformalne oblike pomoči pa ne izvajajo samo v krogu družine, ampak ob velikem pomanjkanju socialnega kadra pomagajo tudi v javnih zavodih in na domovih prosilcev, kot upokojenki Tanja in Andreja, s čimer preprečujejo še globljo socialno in zdravstveno krizo na ravni države.
Diskriminirani so tudi pri najemninah, ki jih plačujejo za oskrbovana stanovanja. Medtem ko so najemnine za družine z delovno aktivnimi prebivalci velikokrat subvencionirane, pa državni organi upokojencem subvencije zavračajo, čeprav imajo nižje dohodke. Ob selitvi v oskrbovano stanovanje je tudi Trboveljčanka Tanja Šalamon prvič v življenju prosila za socialno pomoč – ni je dobila.
Njen sosed, ki se za rakom zdravi že tretjič, je tudi prosil za socialno podporo in subvencijo najemnine. CSD ga je obakrat zavrnil, čeprav mora preživljati še bolno ženo brez dohodkov, ponudili so mu le 10 evrov pri plačilu elektrike.
Pokojnine več kot polovice upokojencev niso dovolj visoke, da bi pokrile osnovne življenjske stroške, še posebej v urbanih središčih, kjer so stroški višji. Veliko upokojencev se spopada s finančnimi težavami, tudi z revščino. Mnogi živijo v starejših nepremičninah, ki zahtevajo visoke stroške ogrevanja in vzdrževanja. Cene hrane, elektrike in ogrevanja so se v zadnjih letih precej povišale. S staranjem se povečujejo stroški za zdravila, medicinske pripomočke, zdravljenje in oskrbo. Čeprav osnovno zdravstveno zavarovanje krije določene stroške, morajo mnogi plačevati dopolnilno zdravstveno zavarovanje, kar je za upokojence z nižjimi pokojninami pomemben finančni izdatek. Zaradi nizkih pokojnin številni slovenski upokojenci iščejo priložnostno delo. A pogosto so dela fizično zahtevna in jih upokojenci lahko opravljajo le določen čas, potem jim zdravstveno stanje to prepreči. Številni upokojenci iščejo socialno pomoč ali pa prejemajo podporo svojih otrok.
Krivica, ki je vlada ne poplača
Ob osamosvojitvi Slovenije je bil odmerni odstotek za pokojnino 85 odstotkov od povprečja izplačanih plač za 10 najugodnejših zaporednih let. Ženskam se je leta 2012 odmerni odstotek znižal na 63 odstotkov, moškim pa na 57,25 odstotka od 24-letnega povprečja izplačanih plač. Zadnje dopolnitve zakona so s 1. januarjem 2020 uzakonile postopno izenačevanje odmernega odstotka za moške in ženske na 63,5 odstotka od 24-letnega povprečja izplačanih plač.
»Najslabše smo jo odnesli moški, ki smo bili upokojeni med 1. 1. 2013 in 31. 12. 2019, odmerjena nam je bila pokojnina v višini 57,25 odstotka od 24-letnega povprečja prejete plače. Menim, da bi morala država to krivico odpraviti in tem upokojencem ponovno odmeriti pokojnino glede na trenutno veljavni zakon, ko se je odmerni odstotek dvignil na 63,5 odstotka od 24-letnega povprečja prejetih plač,« pravi Kunc, ki z državo že pet let poskuša vzpostaviti dialog, a neuspešno.
Nekateri so bili upokojeni s 57,25-odstotnim odmernim odstotkom, drugi s 63,25-odstotnim – in to v istem obdobju. Izpostavi primer dveh profesorjev, moškega in ženske z enako plačo. Upokojena profesorica ima zaradi teh razlik danes sto evrov višjo pokojnino. Evropska komisija je leta 2019 spodbudila spremembe in dopolnitve ZPIZ-2 in pokojnine so začeli postopno izenačevati. Kot pravi Kunc, pa so pri tem pozabili na 70.000 upokojencev, ki so bili upokojeni v obdobju od leta 2013 do 2022. S tem država krši evropsko direktivo. Poprave krivic ne omenja niti pokojninska reforma. S svojimi prizadevanji za odpravo krivic nadaljujejo po napotilih ustavnega sodišča.
Slovenija podobna Avstriji, a ne po pokojninah
»Pokojninski sistem, kot ga imamo v Sloveniji, temelji na finančni disciplini. Izmikanje plačilu celotnih prispevkov lahko ogrozi finančno vzdržnost javne pokojninske blagajne in pahne v revščino upokojeno generacijo. Plačilu prispevkov se da izmakniti z delom na črno in s plačilom na roke namesto v obliki bruto plače. Problem so seveda tudi prekarne oblike dela in posledično pozen vstop mlade generacije v redno delovno razmerje. Vemo tudi, da prihajajo generacije, ki bodo težko zbrale 40 let pokojninske dobe, saj so se zaposlile šele pri starosti 30 let. Zato bo vse večji problem, kako pomagati šestdesetletnikom, da bodo zdržali na delu do višjih starosti,« je o izzivih pokojninske reforme spregovorila odlična poznavalka slovenskega pokojninskega sistema, ki je v poznih osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja sodelovala pri njegovem oblikovanju, Lučka Böhm, sicer strokovna sodelavka ZSSS.
Slovenski pokojninski sistem je blizu avstrijskemu, tudi demografska slika obeh držav je podobna. Vendar pa primerjava slovenskih in avstrijskih pokojnin razkriva precejšnje razlike. Avstrija svojim državljanom zagotavlja višje pokojnine, večjo finančno varnost in dodatke, ki jih slovenski sistem ne omogoča v enaki meri.
1. Povprečno nadomestitveno razmerje
· Avstrija: V Avstriji je nadomestitveno razmerje okoli 80 odstotkov povprečne plače, kar pomeni, da povprečna pokojnina dosega velik delež zaslužka, ki so ga prejemali pred upokojitvijo. Takšno razmerje omogoča upokojencem primerljiv življenjski standard z delovno aktivnim prebivalstvom.
· Slovenija: Nadomestitveno razmerje v Sloveniji je precej nižje, znaša med 57 in 63 odstotkov povprečne plače. To pomeni, da povprečna pokojnina ne omogoča enake finančne varnosti in življenjskega standarda, kot ga imajo upokojenci v Avstriji.
2. Minimalne pokojnine
· Avstrija: Tisti, ki so delali vsaj 30 let, imajo zagotovljeno pokojnino okoli 1200 evrov, za tiste z več kot 40 leti delovne dobe pa ta znaša približno 1500 evrov. Pokojnine se izplačajo štirinajstkrat letno in se enkrat letno usklajujejo z indeksom cen življenjskih potrebščin. Čeprav minimalen znesek pokojnine v Avstriji ni določen, upokojenci z nizkimi pokojninami, ki so posledica nižjih dohodkov v času delovne dobe, prejemajo pokojninski izravnalni dodatek. Ta zagotavlja, da posamezniki ne padejo pod prag revščine.
· Slovenija: Zagotovljena pokojnina za polno delovno dobo (40 let) je v Sloveniji precej nižja in znaša okoli 748 evrov. Povprečna pokojnina v Sloveniji znaša približno 800 do 900 evrov na mesec, prejema jo polovica upokojencev. Ta znesek pa za marsikaterega upokojenca, še posebej tistega brez lastnega stanovanja ali z večjimi zdravstvenimi izdatki, ne zadostuje za pokritje vseh življenjskih stroškov. Najnižja pa znaša okoli 300 evrov. Upokojenci z nizkimi pokojninami so pogosto odvisni od splošnih socialnih transferjev ali enkratne denarne pomoči.
3. Izračun pokojninske osnove
· Avstrija: Pokojninska osnova se v Avstriji izračuna na osnovi najboljših 15 let zaslužka v celotni delovni dobi, kar omogoča, da se pokojnina bolj opira na najproduktivnejša leta kariere.
· Slovenija: V Sloveniji se osnova izračuna iz povprečja 24 najboljših let, kar običajno pomeni nižjo pokojninsko osnovo, saj vključuje daljše časovno obdobje, ki zajema tudi manj plačana leta.
4. Letni dodatek in božičnica
· Avstrija: Avstrijski sistem vključuje božičnico in letni dodatek, ki ga prejmejo vsi upokojenci.
· Slovenija: V Sloveniji obstaja letni dodatek, ki pa je manjši in odvisen od politike vsake vlade. Predstavlja neke vrste socialni korektiv. Božičnice upokojenci ne bodo prejeli.
5. Starostna meja za upokojitev
· Avstrija: Starost za upokojitev je 65 let za moške in postopoma narašča za ženske (trenutno znaša 60 let, vendar se bo postopno dvignila na 65 let).
· Slovenija: V Sloveniji je starost za upokojitev prav tako 65 let. Upokojitvena starost za tiste, ki niso delali 40 let, bi se od leta 2028 do leta 2035 podaljševala z zdajšnjih 65 na 67 let. Tisti, ki so začeli delati prej in bodo imeli zato tudi 40 let delovne dobe prej, pa se bodo lahko upokojili mlajši, a ne mlajši od 62 let.
Zagorjan Sony Globokar je ob upokojitvi leta 2016 prejemal pokojnino, ki je bila 40 odstotkov višja od minimalne plače. Danes je znesek, ki ga prejema, tako rekoč izenačen. Za dostojno preživetje si pomaga s honorarnim delom, a tudi pri tem ga država omejuje. Še lani je lahko oddelal 100 ur na mesec, zdaj je za delodajalca ugodneje, če jih samo 60. Mesečno zasluži 350 evrov, ob koncu leta plača 150 evrov dohodnine.
»Predsednik vlade Robert Golob je leta 2022 dejal, da bo država oziroma ta vlada poskrbela, da bodo vse družbene skupine obravnavane z enakimi vatli. Pa tega še nismo doživeli,« pravi Kajtimir Kunc, ki socialni status upokojencev opiše z besedami: »Stalno slabšanje položaja upokojencev, kljub deklarativnemu zavzemanju za upokojence pred vsakokratnimi volitvami.«
Tanja in Andreja sta po našem pogovoru pohiteli na »popoldanski šiht«. Pomagata državi, ki ji ne uspe urediti sistema dolgotrajne oskrbe. Vsak evro jima pride prav. Bližajo se prazniki, treba bo obdariti vnuke. »Živimo v strahu, kaj nas čaka,« ne skrivata zaskrbljenosti.
