Zgodovina reševalnih psov, ki se uporabljajo v enem najučinkovitejših načinov iskanja ljudi, sega v čase prve svetovne vojne. Takrat so si z njimi pomagali pri iskanju preživelih vojakov na frontah, večji korak najprej v razvoju uporabe reševalnih psov pa se je zgodil šele v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar velja tudi za Slovenijo. »Naprej so se pojavljali lavinski psi, šele nato smo začeli vzgajati pse za reševanje iz ruševin ter iskanje izginulih oseb, največji napredek pa smo pri nas naredili v devetdesetih letih,« pove Mare Bručan, mednarodni sodnik FCI za delo reševalnih psov.
V ospredju določene lastnosti psov
Reševalni psi morajo imeti določene lastnosti, ki jih opazijo že pri mladičih. Ne smejo biti agresivni po naravi, morajo biti vodljivi, socializirani, ne prevelike in ne premajhne rasti, lahko so tudi mešanci. »Čistokrvnost ni pogoj, a imamo vseeno veliko labradorcev, nemških ali belgijskih ovčarjev ter celo borderske ovčarje. Eden pomembnejših kriterijev je zelo dobro razvit voh,« še pravi Bručan.
Tudi med reševalnimi psi obstajajo določene specializacije, pri nekaterih se pri dresuri odločajo za reševanje in iskanje iz ruševin, spet drugi so bolj namenjeni iskanju izgubljenih ljudi, na primer v gozdu, tretji so prilagojeni za delo na urbanih območjih, kjer jih ne sme motiti hrup, veliko drugih ljudi. Po navadi so psi vzgojeni za dve specializaciji, najpogostejša kombinacija je iskanje v ruševinah in v gozdu. Trenutno pri nas delujeta dve organizaciji, ki skrbita za vzgojo reševalnih psov, v Sloveniji pa je okoli 350 tako šolanih psov, od katerih jih je 150 dejansko operativnih. Delovanje je razdeljeno po regijah, spadajo pa pod delovanje civilne zaščite.
Ves čas se nekaj dogaja
»V Sloveniji jih najpogosteje uporabljamo za iskanje pogrešanih oseb, imamo v povprečju po eno akcijo na teden ali 50 do 60 na leto, iskanja v ruševinah je manj, ker toliko potresov ali zrušitev stavb pri nas ni. Vseeno pa se seveda odzovemo na vsak klic in nudimo pomoč pogosto v tujini.«
Danes je delo z reševalnimi psi pri nas zasnovano na prostovoljstvu, postopek pa pravzaprav ni zapleten. »Izbereš si psa, šolanje se začne v katerem od kinoloških društev in traja dve ali tri leta, sledijo izpopolnjevanja, vodnik pa mora medtem opraviti številne izpite, od orientacije do reševanja in nudenja medicinske prve pomoči ter veterinarske prve pomoči,« pojasnjuje Bručan. Ko tako pes kot vodnik opravita tri stopnje izobraževanja, sledijo še končni izpiti ter nato nenehni trening, eden do dva na teden. Obvezne so vaje iz poslušnosti, iskanja, imajo tudi posebne poligone, kjer simulirajo iskanje v ruševinah, obstajajo tudi skupinske vaje in tabori.
Pes in vodnik sta kot eno
Delo vodnika je vse prej kot preprosto. Poleg tega, da mora biti s psom »kot eno«, mora imeti veliko fizične in psihične kondicije, kar se najbolj pozna pri dejanskih reševalnih akcijah. »Vodnik ne more biti vsak. Biti mora zelo stabilna oseba, reševanje je zelo stresno in tudi nevarno, delo z reševalnim psom zahteva zelo veliko časa in potrpljenja, a na koncu to postane način življenja,« pojasnjuje Bručan.
Dejansko pes in vodnik živita skupaj, pes je običajen družinski član, s tem se gradi in utrjuje zaupanje, pes ostane socializiran in ni agresiven. Kajti ko gre zares, si morata tako rekoč slepo zaupati, saj je reševanje pogosto lahko tudi zelo nevarno, tako za psa kot za vodnika.
Nesreče se žal dogajajo
Nesreče pri reševanjih ali celo na treningih so se dogajale, poškodbe psov so sorazmerno pogoste, poškodbevodnikov pa ne. »Žal smo imeli tudi že smrt psa, ki je na treningu padel z večje višine. Pogoste so ureznine ali praske, zvini ali zlomi okončin, tudi iskanje v gozdu je lahko nevarno, ker je teren lahko nepredvidljiv. Najbolj pa nas skrbijo naknadne zrušitve pri iskanju med ruševinami. Zato imamo vedno na akcijah tudi ekipo medicincev in veterinarjev.«
Kjerkoli se pojavijo in nudijo pomoč, so dobrodošli, a vodniki morajo biti tudi dobri psihologi. Prebivalci, ki jih je prizadela nesreča, so pod stresom in v šoku, pogosto jih dobesedno za rokav vlečejo na drugi konec, naj tam iščejo svojce. Zato morajo znati ravnati tudi z lokalnimi prebivalci, koordinirati svoje delo, najti si morajo prevajalce in še bi lahko naštevali. Bručan je bil tudi že na drugih kriznih območjih, ko se je med reševanjem med ruševinami nedaleč stran slišalo streljanje. »Poskrbeti moramo za svojo varnost in varnost psov, in brez dodatnega varovanja, tudi če nismo v predelih, kjer je neke vrste vojna, ne moremo delati,« pojasnjuje Bručan, ki je med drugim 15 let vodil slovenske ekipe na reševanjih, trenutno pa je pomočnik vodje madžarske ekipe Pest Vármegyei Kutató-Mentő Szolgálat – HUNGO, ki je namenjena hitrim intervencijam ob večjih naravnih nesrečah in je certificirana od Združenih narodov.
Prostovoljstva je vse manj
Dolgoletna tradicija vzgoje reševalnih psov, ki traja že več kot 50 let, se mora nekje poznati. Zato ni presenetljivo, da je Slovenija v samem svetovnem vrhu na tem področju, tako pri izobraževanju kot pri samih iskalnih akcijah, eden glavnih vzrokov pa je ravno prostovoljstvo. Takrat ljudje to delajo s srcem in rezultati so takoj vidni.
Žal pa Bručan opaža, da je zanimanja za to delo vse manj, prostovoljstvo marsikje drugje prav tako usiha. Ljudje imajo vse manj prostega časa, ki bi ga lahko namenili delu z reševalnim psom, ritem dela ne dopušča več toliko odsotnosti, pa tudi delodajalci imajo vedno manj posluha za take dejavnosti in si vse težje privoščijo odsotnost delavca. Tudi če je ta odsoten iz humanitarnih razlogov.
