Četudi so mu to preprečili, Teslova energija danes deluje močneje kot kadarkoli prej, nas prepričuje dokumentarni film režiserke Janje Glogovac, ki so ga prejšnji teden prikazali v Mariboru pred odprtjem festivala Dokudoc. Vsi vemo, kako bi se spet končalo, če bi se Jezus Kristus dandanes vrnil na Zemljo, da bi dokončno odrešil napol ožgani planet in njegov trpeči živelj: kakor hitro bi s svojim sporočilom ljubezni in sožitja med vsemi oblikami življenja začel ogrožati uveljavljeni družbeni red, bi ga gospodarji slednjega, zlovešči en odstotek privilegirancev, ožigosali za zblojenca in fanatika ter eliminirali, tako ali drugače. V teh dva tisoč letih je človeška družba pač postala tako zmešana, abstraktna, kaotična, materialistična, da jagnje božje ne bi imelo nobene šanse – kapitalizem bi ga požrl s kožo in kostmi vred, in če mu že ne bi namenil grozljive smrti, bi ga spremenil v posmeha vredno karikaturo ter obsodil na bedno smrt v osami. Še prej pa bi si prigrabil njegovo znanje, ga sperverziral in uporabil v lastno korist, v izkoriščanju trpeči, zaslepljeni raji pa bi prepustil le legendo in z obžalovanjem prežeto večno preizpraševanje, kaj bi bilo, če bi bilo drugače. Khm, kaj pa, če se je točno to že zgodilo?
Približno tako bi lahko povzeli osnovno premiso dokumentarca Nikola Tesla, valovi prihodnosti režiserke Janje Glogovac, ki srbsko-hrvaško-ameriško-medgalaktičnega izumitelja slika kot novodobnega mesijo, čigar življenjska zgodba je pravzaprav novodobno nadaljevanje evangelija, nova Nova zaveza z novim opisom večne pripovedi o neizogibno tragični usodi od višje sile navdahnjenih vizionarjev. Podobnosti med biblično naracijo o Nazarečanu in življenjsko zgodbo Nikole Tesle, kot jo predstavi omenjeni dokumentarec, so številne in nedvoumne: oba osrednja lika sta že v mladosti šokirala odrasle s svojim znanjem in sposobnostmi; oba sta bila mistika in metafizika (Tesla je v vedskih konceptih prane in akaše prepoznal svoje razumevanje »etra« in energije in razglasil, da bo znanost resnično napredovala šele, ko bo začela proučevati nefizične fenomene); oba sta imela supermoči (v filmu izvemo, da naj bi bil Tesla tako občutljiv za frekvence, da so mu piski iz parne lokomotive 50 kilometrov stran povzročali hude bolečine); oba sta bila v stalnem stiku z najvišjo sfero, tako rekoč priklopljena na božanski bluetooth (izumitelj je vizije za svoje naprave prejel med hudimi napadi migren, med katerimi se bliskanje ni poleglo, vse dokler ni skanaliziral podrobne sheme prihodnjega izuma); oba sta se v imenu svojega poslanstva odrekla seksu in družini (»To je storil, da je lahko vso svojo energijo namenil svojemu delu,« v dokumentarcu o Tesli občudujoče pove slavna srbska umetnica Marina Abramović).
Kvišku srca ali dvignimo frekvenco. Predvsem pa lika Jezusa Kristusa in Nikole Tesle druži njuna brezpogojna ljubezen do vseh oblik življenja, na kateri je utemeljeno odrešeniško poslanstvo vsakega izmed njiju. Kakor biblični Odrešenik si je tudi legendarni izumitelj prizadeval za svojevrstno utopijo (beseda ni mišljena slabšalno), v kateri ne bi bilo prostora za sovraštvo, pohlep, vojne in onesnaževanje, na neki točki pa nemara tudi ne več za fizično trpljenje in smrt – torej Teslova različica raja na zemlji. Če je Kristus govoril o dvigu src k bogu, je on govoril o dvigu kolektivne zavesti človeštva in njeni uglasitvi na kozmične frekvence. In če je Kristus odrešitev videl v notranji spremembi posameznika in nato celotne skupnosti, je bil Nikola Tesla bolj praktičen in se je namenil izumiti neizčrpen vir neskončne energije, s čimer bi po lastnem prepričanju odpravil večino vzrokov za vojne med narodi in onesnaževanje planeta. Na nesrečo tako prvega kot drugega pa ne elite starega Rima ne ZDA kot njegove sodobne ustreznice niso prav nič navdušene nad tovrstnimi zamislimi. »Zaradi političnih in ekonomskih razlogov so ga ljudje, ki vodijo svet, potisnili v pozabo,« v dokumentarcu Janje Glogovac z zloveščim glasom pove narator.
Agonija scvrtega slona. Teslov ekvivalent novozaveznemu hudiču, ki najprej skuša odrešenika pridobiti na svojo stran, ko pa mu spodleti, ga sklene uničiti, je ameriški zvezdniški izumitelj Thomas A. Edison, ki ga film učinkovito prikaže kot njegovo popolno nasprotje: Tesla je bil srce, Edison razum; prvi je služil človeštvu, drugi predvsem svojemu egu in denarnici; prvi si je prizadeval za mir v svetu, drugi je želel ameriško prevlado nad svetom in je na veliko sodeloval z vojsko; prvi je ljubil naravo, jo globoko ljubil in spoštoval ter se od nje učil, drugi pa je v naravi videl le resurse, ki jih je treba do konca izkoristiti. Dokumentarec nas tako prepričuje, da je bil Nikola Tesla poosebljenje najvišjega dobrega, tj. naravne inteligence/božje ljubezni, medtem ko je bil Edison branik kapitalizma kot vražjega kraljestva na zemlji. V boju proti svojemu blagemu nasprotniku ni pomišljal poseči po nobenem sredstvu; že v prvi minutah dokumentarca gledalca pretrese nekajsekundni črno-beli prizor slona, ki ga Edisonovi ljudje sredi New Yorka scvrejo z elektriko, da bi dokazali nevarnost Teslovih izumov. Trumpoidni izumitelj pa ni edini, ki je vzhodnoevropski migrantski konkurenci metal polena pod noge. Posebno pozornost režiserka Glogovac nameni Guglielmu Macroniju, ki je na podlagi Teslovih spoznanj sestavil prvi telegraf in nato bajno obogatel na tuj račun, in mega banksterju J. P. Morganu, ki je sprva velikodušno sponzoriral vizionarjevo delo, nato pa v kritičnem trenutku preusmeril denarce drugam in ga prepustil propadu.
Ob njem je ostala samo bela golobica. Slednji je bil vsaj v dramaturškem smislu primerljiv s križanjem – mediji, ki so jih bodisi neposredno bodisi posredno obvladovali ameriški oligarhi (ki so si že tedaj grizli nohte ob vsakršni misli na kolaps fosilnih goriv), so kakor svoj čas pobesnela množica na dvorišču Pilatove palače sramotili skromnega, čudaškega sanjača in dosegli, da je bil končno pribit na razpelo (»Za norega so me razglasili že leta 1886, ko sem napovedal odkritje kozmičnih žarkov,« se sprva ni pretirano sekiral Tesla). Pa mu menda ni dosti manjkalo, da bi izpolnil svoje poslanstvo: na teoretični ravni je že izdelal fizikalni model brezžičnega in okoljsko nevtralnega prenosa trajnostne elektrike na katerokoli točko zemeljske kroge, v stolpu Wardenclyffe pa je celo postavil izhodiščno točko tega sistema. A leta 1917, tik pred začetkom obratovanja, je bil stolp razstavljen na prafaktorje; njegove dele so za staro železo prodali izumiteljevi upniki, dediči newyorškega hotela Waldorf Astoria, v katerem je po dobri volji prejšnjih lastnikov na kredo preživel dobršen del življenja. Zadnja leta je preživel sam, osramočen in zagrenjen, zapleten v neskončne pravde za patente; umrl je sobi hotela New Yorker, star 86 let – na pravoslavni božič. Da bi bila biblična simbolika Teslovega življenja popolna, je v starosti našel največjo oporo v brezmadežno beli golobici, ki ji je pripisoval nadnaravne sposobnosti. Je kdo rekel Sveti duh?
Vstajenje z mobitelom v roki. Zgodba o Nikoli Tesli kot novodobnem Kristusu se zdi neverjetna, a le na prvi pogled. V teh dva tisoč letih je na zemljo prišlo že več, bogve koliko tisočev odrešenikov in odrešenic (od Ivane Orleanske do Ivana Krambergerja), ki so skušali vsem skupaj enkrat za vselej dopovedati, da ni treba, da se vedemo kot celice velikega kozmičnega tumorja in razžiramo vse, s čimer pridemo v stik, temveč lahko živimo tudi drugače. In prav vsakega izmed teh ljudi je človeška družba bodisi ubila bodisi preprosto preslišala – sicer bi živeli drugače. Dokumentarec Janje Glogovac sicer občasno zaide že v bližino teorij zarot, poleg tega v želji, da bi bil kul, nakopiči preveč sogovornikov in sogovornic (DJ, pokojna igralka in zvezdniški astrolog bi lahko tudi umanjkali), pa vendar zadosti učinkovito naniza zadosti dejstev, da lahko – verujemo, vsaj v grobem. Zato podelimo njegovo sklepno misel, da je Nikola Tesla v neki obliki vstal od mrtvih in da njegova energija danes deluje močneje kot kadarkoli prej ter vodi človeštvo na naslednjo stopnjo razvoja. Mobilni telefon, tehnologija wi-fi, električni avtomobili, dvosmerni električni tok so že tukaj in na njih temelji dobršen del naše tehnologije, s tem pa celotne civilizacije; za njimi prihajajo nov transportni sistem hyperloop, čista in neizčrpna energija in kdo ve, nemara tudi telepatija in podobna čudesa – vsemu temu je bil na sledi Nikola Tesla, odrešenik z drobnimi brčicami, fetišem na golobe in neizmerno vero v dobro.
»Če bi poslušali Nikolo Teslo, danes ne bi imeli podnebne krize,« slišimo v dokumentarcu. Prav tako ne bi imeli TEŠ6, atomske bombe, slabe pop glasbe (»Nizka vibra!« bi se križal Tesla), umazanije, nacionalnih mej, lakote, vojne in zlih korporacij. Česar ni, pa nemara še bo. Ali kot je izjavil možak sam: »Sedanjost je njihova. Prihodnost, za katero sem v resnici deloval, pa pripada meni.« Ni slabo za človeka, ki ga je leta 1897 kot faliranega študenta, ki je postopal naokoli ter igral karte in bilijard, policija izgnala iz Maribora, v poročilo pa zapisala: »Brez denarja, brez posla, brez vizije.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
