Pravijo, da ima voda spomin. Na to se spomnim, ko stojim ob bregu reke. Zrem v nemirno rjavo vodovje, poživljeno od deževij, ki so naredila konec prvemu vročinskemu valu tega poletja. Valovi se prelivajo, dvigajo drug nad drugega, voda zlovoljno liže gladko kamnito strugo. Šele nedavno so jo regulirali, jo ujeli v to korito in ponižali; sedaj se vije po poti, ki so ji jo odredili, in kuje svoje maščevanje. Dokazi njene zmožnosti so vse naokoli: razsut prod, kupi naplavin v bližnji hosti, rjavi sledovi poldrugi meter visoko na fasadah bližnjih hiš … Stojim na nasipu in jo gledam, kako se potuhnjeno vije, stara nemirna prstena pramisel narave; poslušam jo, kako si v brk šumi in klokoče svoje surove naklepe, vidim jo, kako se ji gladina kodra od srha, ki jo spreletava. Voda pomni in voda ne oprošča; tisoče let že teče, leto dni ni zanjo nič, sto let ni zanjo nič. Kaplja poteče, a reka čaka. In človek? pomislim. Za človeka je leto dni še ravno premalo, da bi pozabil, za čas pa niti približno ni zadosti, da bi zacelil.
Po dvoriščih posameznih hiš za nasipom stojijo vreče s peskom; kadarkoli ARSO razglasi oranžni alarm – kar je praktično vsak drugi teden – jih prebivalci hitro razpostavijo v provizorične obrambne zidove. Groza tiste avgustovske noči s petka na soboto je še kako živa; še dolgo bo. Toda vreče ne morejo pomagati, nič več ne more pomagati. Reka je zmagala, vsaj tukaj; celotno prebivalstvo tega dela desnega brega Letuša bo moralo zapustiti svoje domove. Za vedno – prepustili jih bodo Savinji in Paki, ki se tukaj stikata v sotočje. »Pred tremi tedni so nam strokovnjaki iz direkcije za vode dokončno sporočili, da tega območja ne morejo zavarovati,« pove domačin David Jager (mimogrede, ni v sorodstvu z avtorjem članka). »Spremenili ga bodo v razlivno polje in s tem zmanjšali grožnjo poplavljanja večjih naselij v spodnjem toku, zlasti Celja in Laškega.« Stoletne poplave so prekinile sto let človeške naselitve; zemlja, na kateri še stojijo hiše, v katerih so se rodile in odrasle dve, tri, štiri generacije, bo žrtvovana za pomiritev besa rečnih božanstev.
»Ko bi vsaj ne obljubljali tako hitro in tako na veliko!« Družina Davida Jagra je ena izmed več kot stotih, ki bodo morale zapustiti svoje domove v Letušu. Na območju, kjer živi, bo opuščenih kakih trideset, štirideset hiš, preostale so na drugih lokacijah. Jager se je na nesrečno območje priselil malo pred katastrofo. Z ženo, tedaj še zaročenko, sta kupila hišico, malo večji vikend, in jo začela spreminjati v dom za mlado družino. V njem sta z majhnim sinom živela leto in dva meseca – nakar je prihrumelo. Dan za tem sta imela rezerviran za poroko, zato sta imela dobršen del oblačil in nujnih potrebščin spakiran v kovčke, pripravljene za poročno potovanje. V minutah, ko je bilo treba bežati na vrat na nos, se je to pokazalo za veliko srečo. »Ko sem se naslednje jutro bližal hiši, sprva sploh nisem bil prepričan, da še stoji. Ko sem videl, v kakšnem stanju je, sem se menda zjokal.« Do oktobra so nekaj časa živeli pri njegovih starših, zatem pri ženinih. Nato sta se z ženo lotila obnove. Ravno ko je bila škoda sanirana, domek pa pripravljen, da sprejme povečano družino – na poti je nov otrok – sta izvedela, da je bil ves trud zaman in da jih čaka nov nov začetek. To pa je za zdaj tudi vse, kar so dobili od države.
»Lahko si mislite, da denarja ni ravno na pretek,« pove sogovornik. »Že tako sva morala seči v žep, da sva hiško kupila in jo nato obnovila, in morava odplačevati bančni kredit.« Da so se po poplavi postavili na noge in normalno zaživeli v lastnem domu, je stalo nadaljnjih 30.000 evrov. K sreči jim je zavarovalnica povrnila več kot 70 odstotkov ocenjene škode, nekaj je primaknil Karitas, nekaj malega je bilo izrednega izplačila centra za socialno delo. Na 20 odstotkov predplačila ocenjene škode, ki jih je Furs aprila začel nakazovati kot pomoč ljudem, ki se morajo preseliti, še vedno čakajo. Kaj šele, da bi jim bila na voljo nova hiša na varni lokaciji. »Politiki so govorili, da bodo v treh mesecih sanirali vse, da bodo zgradili sto hiš in ne vem še kaj … Larifari!« pravi David Jager z grenkobo v glasu.
Državni cenilci niso še niti uspeli oceniti njihovega uničenega doma in ob tem pomislim: Daleč je Letuš od Ljubljane in zdaj je pač čas krvavo prisluženih dopustov. »Ko bi vsaj ne obljubljali tako hitro in tako na veliko! Mar bi povedali realno, da se bodo zadeve zavlekle za toliko in toliko let in da nam bodo pomagali do te in te mere.« Ampak hiše na zemlji stanejo, gradovi v oblakih pa so zastonj … Mimogrede, medtem ko mladi programer iz Letuša s cmokom v grlu čaka, da izve, kakšno hišo bo dobil in koliko denarja bo milostno primaknil vladni erar, in medtem ko Savinja potuhnjeno zbira svoje valove, se je premier Robert Golob fotografiral z družino iz Slovenj Gradca, ki so kot prvi med poplavljenci dobili novo hišo – postavljeno z denarjem zasebnih donatorjev s podjetjem Pergola na čelu.
V nasprotju z družino Jager je upokojenka Cvetka Kočevar staroselka na desnem bregu Savinje v Letušu; hišo, v kateri živi z možem že štirideset let, je njen tast postavil leta 1939. Kako nevarno je življenje tukaj, je spoznala že večkrat – preživela je že štiri poplave. »Leta 1990 je bilo tudi zelo hudo, tedaj sem bila ujeta v hiši, okoli mene pa je bilo za celo morje vode. Takrat sem si rekla, da me poplava ne sme več presenetiti. In res sem se lani uspela pravočasno umakniti, a nam je odneslo praktično vse,« pripoveduje, ko jo s fotografom Primožem zmotiva med sprehodom s psičko Laro. Po navadi gre v tretje, a reka je potrebovala še en poskus, najmogočnejši in najbolj uničevalni sunek vseh svojih moči, da je od svojega nabrežja pregnala te ljudi; premikala je skale, ruvala drevesa in slednjič je izruvala tudi njihove korenine, jih odplaknila s tisočerimi tonami blata, iztrganega zemlji, ki naj bi jim bila domača. A kakor David Jager je tudi Cvetka Kočevar pripravljena iti s tokom: »Težko nam bo pustiti dom, a kaj hočemo – tukaj ni prihodnosti.« Tudi njena družina še vedno čaka, da bo država dala od sebe kaj konkretnega. »Zavlačujejo kot vedno,« zavzdihne.
»Vse življenje seješ in potem nekoč žanješ.« Fanika Prodnik je živahna ženska, ki je preizkušnje zlepa ne dotolčejo. Ko sedimo za mizo družinskega gostišča sredi njihovega turistično-športnega centra pred Ljubnim ob Savinji in pripoveduje o vsem, kar so Prodnikovi dali skozi v minulem letu, njene modre oči niti za hip ne nehajo gledati na svet z nekakšno blago radostjo. Reka, ki teče tako blizu, da se človeku zdi, da bi lahko stegnil roko in pobral iz nje ribo, se pretvarja, kakor da ne sliši, ko našteva njene grehe. In teh res ni malo – tisto noč jim je z umazano vodo zalila, s kamenjem zasula in z blatom zatesnila skoraj celotno posestvo, na katerem poleg gostilne stojijo dva butična hotelčka, otroško igrišče, na novo odprt kamp, fitnes, savna, hlev, mesnica, sušilnica, domačija, vrtovi in njive, pašniki. Kleti, v katerih so imeli vse zaloge hrane in pijače ter kup opreme, za nameček pa še pralnico in likalnico, je spremenila v pokopališče hlastajočih rib ter mimogrede odnesla lopo s kajaki in kanuji. »Ko sem zagledala razdejanje, sem bila prepričana, da ne bomo nikoli več odprli,« obuja Fanika Prodnik prve vtise. Kakor druge gostince je tudi Prodnikove dve leti pred tem finančno privijala korona, pred poplavo pa so vložili znatne denarje, da so uredili ličen kamp – deloval je dva tedna.
Ob letu osorej je ponorela voda v mejah normale, kamenje so zvozili proč, blato očistili; o silovitosti spopada priča le še ne do konca urejeno nabrežje z razmetanimi skalami in peskom, ki čakajo, da bodo s svojo trdnostjo reko dokončno zaklenili v novo strugo. Gostje se počasi vračajo, natakarice v gostišču imajo polne roke dela. To je rezultat garanja množice ljudi, ki so Prodnikovim priskočili na pomoč. Več dni je v centru delalo od osemdeset do sto ljudi – vsak dan, med njimi so bili tudi prostovoljci iz tujine. »Gostje iz Češke so takoj naslednji dan poklicali moža in ga vprašali, kako je z nami. Ko jim je povedal, so pri priči pustili vse in prišli pomagat.« Družinski člani, prijatelji in znanci, poslovni partnerji in gostje, gasilci in študentje, vsi so lopatali, strgali, odvažali, drgnili, sušili, dokler delo ni bilo opravljeno; krivili so si hrbte, nabirali žulje, napenjali mišice, ne zaman – za sočloveka v stiski, to mi je jasno.
Poslovni partnerji so darovali – eden peč, drugi stroje za mesnico, povrnili so jim kolesa in čolne … Kmetje so pripeljali bale, da živina ne bi stradala, neka soseda je napekla kolačev za celotno brigado delovnega ljudstva, župan Lenarta je poslal na pomoč tri bagre, za povrh pa še kup domačih pogač. In spet vprašanje – kaj pa država? Fanika Prodnik ni ženska, ki bi šimfala, pove tako, kot je: »Dobili smo nekaj malega, drobtinice. Neke subvencije in desetino priznane škode, sedaj čakamo na preostanek. Nam je pa zavarovalnica izplačala vse, kar smo imeli zavarovano. Vendar tega ni dosti, kajti ker smo na poplavnem območju, nismo mogli skleniti glavnega zavarovanja za poplave.« Tako, kot je – pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. »Vse življenje seješ in potem na neki točki to žanješ,« razkrije svojo filozofijo dobrodušna Savinjčanka, »če bi bili neki zoprni in zlobni ljudje, nam drugi gotovo ne bi v tolikšni meri priskočili na pomoč.«
»To je naša družina!« Voda udari naprej, ljudje jo potisnejo nazaj; do naslednjič – naprej in nazaj, veliko srce sveta utripne, tok zaokroži. Človek obrača, čas obrne. Ko je Savinja pridrvela nad skrbno začrtane meje civilizacije in se razlila, so njeni valovi pljusnili daleč, po vsej Evropi. Vezi, ki so nad mejami, so se zategnile, se napele, strgati pa jih ni moglo, prav nasprotno. In ljudje, srčni ljudje so se odzvali; pri Prodnikovih Čehi, v kampu Menina v Rečici ob Savinji pa Nizozemci. »V petek smo zbežali v strahu za svoja življenja, v ponedeljek smo bili že nazaj,« razlaga simpatična Natasha, kratko postrižena ženska srednjih let in v kolesarski opravi, po vsem sodeč eno tistih človeških sončec, ki so še razlog, da nas vsevišnji spet ne zatolče z vesoljno povodnjo. »Z možem sva čistila ostanke hrane iz prikolic in pomagala pri sortiranju železa, papirja … Kar je pač bilo potrebno,« pove s širokim nasmehom.
Da bosta letos spet dopustovala v Menini, ni bilo nobenega dvoma. Kot ni bilo dvoma za stotine njunih rojakov; savinjski Nizozemci so pač posebna, tesno povezana skupnost, ki jih družijo nešteti spomini na poletja ob Savinji. Tudi na lansko, ko so jutro četrtega avgusta pričakali na drevesnih ploščadih adrenalinskega parka in strehah zgradb, prestrašeni in premočeni. Letos so se zbrali, da proslavijo prvo obletnico dogodka; da se objamejo, nasmejejo, zaplešejo in zapojejo, nafeštajo na samem robu reke, ki bi jih skoraj pokopala, in pokažejo travmi sredinec – skupaj z osebjem kampa, s katerim ti žuboreči Holandci že dolgo niso več zgolj v poslovnih odnosih. »Tu je naš drugi dom in to je naša družina,« s solzami v očeh izpriča Natasha. Vsaj nekdo, ki se je v tem letu uspel dokončno zaceliti, me prešine.
Po razdejanju in negotovosti Letuša obiska pri Prodnikovih in v Menini deneta dobro kakor šilce na od pesimizma razjedeno rano v prsih. Tudi v Menini so že bili prepričani, da je z njimi konec, in tudi Menina danes na vsakem koraku priča o moči človeške vztrajnosti, ki zmore izničiti silo osvobojenih elementov. Od nekdaj in za vedno – ko se vode umaknejo, se začne novo klitje; blato se izpere in razkrije zrnca zlata v produ. Leto dni pozneje v kampu skorajda ni zaznati sledov uničenja. Steze so polne turistov, med prikolicami in mobilnimi hiškami se iskri otroški smeh, naokoli vijugajo kolesarji, tržnica in restavracija obratujeta na polno, na plaži so kopalci; v trenutku Janinega obiska je v kampu okoli 1.200 ljudi, kapacitete so polno zasedene. »Menina 2.0 je še boljša kot prejšnja verzija.« Natasha ob tej oceni iztegne palec. Menina 2.0, posrečeno, ni kaj. Kajti kot razloži direktorica kampa Urša Fürst, so ga v bistvu res v veliki meri morali postaviti na novo.
Polna dva meseca je med 150 in 200 prostovoljcev čistilo mulj, pesek, drevje in smeti, odvažali so uničene prikolice in opremo, se tudi oni družili in družno rasli, tudi oni po svojih najboljših močeh spreminjali svet in sebe. Zunanji izvajalci so pomagali obnoviti elektriko, kanalizacijo in vso drugo infrastrukturo, na novo so zasadili travo, uredili parcelo, popravili poškodovane mobilne hiške in postavili nove … Na tisoče delovnih ur, ki se ne odražajo v kraticah, kot sta BDP ali TRR, zato pa so vrezane v življenjske črte na dlaneh, odtisnjene v spomine, v duše. Za prvomajske praznike je dospela delegacija 30 Nizozemcev in Nizozemk, da so pomagali pri sklepnih delih pred otvoritvijo. Denar, s katerim je financiral obnovo, je lastnik dobil s kreditom pri banki – kakor še mnogi drugi, ki niso mogli čakati na državo. Slednja je iz proračuna – v katerem je sicer med drugim takole iz glave dovolj denarja za vojaška letala in stare računalnike, ki jih nihče noče – tudi Menini doslej naklonila miloščine za desetino ocenjene škode.
Kar smo in kar nismo. To je samo nekaj zgodb in nekaj vtisov z območij, ki so jih pred letom dni prizadele največje poplave v dosedanji zgodovini Slovenije. In tako v trenutku, ko berete te vrstice, v Letušu David Jager z zadržanostjo malega človeka, ki v kolektivnem nezavednem čuti vso zgodovino birokratske nesposobnosti in krutosti, čaka na cenilce iz Ljubljane. Cvetka Kočevar čoha za ušesom svojo ljubko psičko in se pripravlja na pot v nov dom, kjer je reka ne bo zmogla doseči še petič. V Rečici se v kampu, ki je postal neuradna nizozemska ambasada v Sloveniji, skupnost turistov, ki so postali slovenski bratje in sestre, pripravlja na noč veseljačenja pod zvezdami. Še malo naprej, pred Ljubnim, Fanika Prodnik z veseljem v plavih očeh in domačnostjo v vedenju pozdravlja svoje goste. Še veliko je takšnih ljudi in ogromno je takšnih zgodb – med njimi se kot mogočna nit rjave preje vije reka, ki so ji morali žrtvovati svoje imetje in svoj mir; teče od enega do drugega, se jih dotika, jih opominja, povezuje vse te zgodbe v eno in vse ljudi v rod njihovih pripovedovalcev.
Ko so vode prestopile svoje bregove, so izbrisale tudi meje med nami in nas dvignile nad izmišljene delitve. Politika je, kar je, politika je dandanes prevečkrat fototermin in ideologija in bahave obljube, a Slovenija ni ta politika. Kakor se že dajemo v nič in kakor se včasih deremo drug na drugega, da se histeričnemu umu že zdi, kot da smo na robu državljanske vojne, smo v resnici še kako eno – in ko gre zares, tega ni mogoče zanikati. »Dobri ljudje, to je še edina solidarnost v tej državi,« mi zatrdi David Jager. Mali ljudje, srca pa tolikšna, da bi vsak hip skočila iz prsi. Voda ima spomin, narava ne oprošča, njena misel se, umazana od blata, vleče med nami in kuje maščevanje. Toda mi imamo drug drugega. »Tisto obdobje bo za vedno ostalo zapisano v naših srcih,« mi ob slovesu reče Fanika Prodnik. »Mož mi je dejal, da še nikoli ni toliko jokal – vendar od sreče.«
FOTO:
1: Simpatična Nizozemka Natasha (v črni športni opravi) že 12 let z družino prihaja v Menino. Nekaj dni po poplavah sta se z možem vrnila in pomagala pri čiščenju. Roko drži okoli ramen direktorice kampa Urše Fürst, ki se je v preteklem letu prav tako dodobra nagarala.
2: Tedaj se je zdelo, da je kamp dokončno uničen, toda danes Menina spet obratuje s polnimi kapacitetami.
3: David Jager kaže na hišico, za katero je upal, da bo dom njegove mlade družinice. V njeno obnovo so vložili poslednji denar, pred tremi tedni pa so izvedeli, da jo morajo za vedno zapustiti.
4: Cvetka Kočevar je v 40 letih življenja na desnem bregu Savinje v Letušu preživela že štiri poplave.
5: Ob prikolici pred hišo so še vedno pripravljene vreče s peskom.
6: Turistično-športni center družine Prodnik se je pobral z izdatno pomočjo ljudi, ki niso pozabili na njihovo dobroto in prijaznost v letih pred ujmo. O slednji še po letu dni priča še ne povsem sanirana okolica.
8: Tako se je godilo montažnim hišam, ki so stale na poplavnih območjih.
***null***
