»Veste, kakšen dolgčas je zdaj tu. Od petnajstih je zdaj sedem hiš manj. No, toliko družin se je odselilo, treh hiš pa dejansko ni več,« opiše Dragica, ko se vzpenjamo na »Trbiž brez hiš,« kakor se je oprijelo ime naselja na Ljubnem ob Savinji po poplavi. Hiš ni porušila Savinja – jih je pa odnesla. Potem ko se je sprožil plaz in uničil skoraj polovico naselja. Dve družini bosta poskušali graditi na koncu, ki je ostal nedotaknjen; sosedje jim bodo prodali parcelo. Drugi imajo parcele obljubljene v okolici, a dlje kot do tega niso prišli.
»Saj ne moreš nič delati. Nimaš niti parcelne številke. Eh, bolj ko so skomplicirali, že skoraj ne morejo,« komentira Franc Lipovd, ki z ženo praktično vsak dan obišče nekdanji dom dveh generacij. »Tu še imava psa in vrt. Težko se je ločiti od tega. Ko bomo končno začeli graditi drugje, bo morda lažje. Nisva se še čisto navadila, da res nikoli več ne bomo tukaj,« opisuje. Zoper cenitev se ni pritožil. Ravno zato, da ne bi še s tem zavlačeval postopka. A vseeno stvari ne stečejo, gradbeni material in delo pa se dražita. To je nekaj, kar sedaj še dodatno skrbi poplavljence.
»To ni več normalno«
Primož Bitenc, gasilec, ki je prej kot za svojo avtomobilsko delavnico in dom poskrbel za poplavljence - reševal jih je iz kampa, se nekaj časa sam boril za obstoj, nato pa ves dan vozil hrano zbranim turistom v šoli - je z družino na spisku za selitev. Kam bo šel, še ne ve, saj ne ve, kakšen znesek bo sploh imel na voljo. »Odvisno je tudi od tega, ali bomo morali seliti tudi delavnico ali pa bo ta še lahko ostala tukaj.« S selitvijo se strinja. »Starša sta že dva dni po poplavah rekla, da tukaj nočeta več ostati, z bratom Blažem pa sva mislila, no, bova pa ostala, ker je tu še delavnica. Ko pa začneš razmišljati, koliko sva stara, pa da bi spet deset let vlagala, potem pa naj se to ponovi, je vendarle boljša rešitev, da gremo ven.« Enako si želita tudi zakonca Janez in Betka Kolenc, ki jima je voda med drugim odnesla 20 glav govedi; le nekaj se jih je rešilo. »Hčerki imata zelo hude posledice. Vedno hujše. Vsakič ko pada dež, začneta spraševati, ali bodo spet poplave,« opisuje Betka, ki je na dan poplave s hčerkama ostala ujeta v hiši. »Prepozno je bilo, da bi se rešile. Ko je začelo po spodnjem delu hiše ropotati, razbijati okna, vrata, prestavljati pohištvo, smo samo molile, da hiše ne odnese,« opisuje. »Upajmo, da bomo danes izvedeli, kako naprej. Ker zdaj je pa res skrajni čas. Ne da samo govorijo, kaj bodo, ampak da začnejo nekaj delati, ker tole ni več normalno,« sta dodala zakonca. Pol ure zatem sta izvedela, da niso več na seznamu za rušitev. A tudi v tem primeru je obnova, ki je zastala ravno zaradi uvrstitve na seznam rušencev, prenagljena, dodajata. »Dokler nas ustrezno ne zaščitijo, je nesmiselno obnavljati in vlagati.«
Čolnov ni, rib ni, turizma ni
Zaščita ljudi, ki ostajajo, ni vezana na dolgoročne ukrepe, ki bodo šele čez pet ali več let narejeni, temveč bodo določene zaščitili prej, zagotavlja državni sekretar Boštjan Šefic. Kdaj natančno, je odgovor, na katerega bo bolje znala odgovoriti Direkcija za vode. Tudi ljudje, ki niso nikoli niti bili na seznamu za selitev, imajo težave. Predvsem tisti, ki so odvisni od turizma. Že tako je turistov vedno manj, opažata zakonca Metka Brišnik in Raul Esquivel, ki sta ob cesti v Logarsko dolino postavila obrat z mehiško hrano. Kuhata v hiši, ki je na seznamu za rušitev, saj nad njo grozi plaz. »Bivanje v njej res ni več mogoče, morda pa nama jo uspe zadržati kot kuhinjo,« upata. V dolino sta se povsem zaljubila, zato upata, da se bo ustrezna rešitev vendarle našla. Kot se je našla rešitev za bivanje; novo hišo za najem sta našla le par metrov višje ob glavni cesti.
Še vedno pa ni rešitve za podjetnika in kmeta Edvarda Jurjevca, lastnika Športnega centra Prodnik. Vse od poplave je cesta pri njem zožana in praktično je to še edini del, kjer ni videti, da bi se obnova brežine dejansko začela. To pa posledično pomeni tudi, da podjetnik nima zemljišča, na katerem bi ponovno postavil čolnarno. »Dokler ne uredijo zemlje, nič ne morem. Imam zelo zvezane roke, le gostilna nas trenutno rešuje. Gostišče, hvala bogu, dela na polno, sobe so pa prazne. Mi smo bili zelo vezani na ribiče, kajakaše. Čolnov ni, rib ni, turizma ni. To se nam strašno pozna. Dolina je prizadeta, naj 'porihtajo', potem pridemo, si mislijo.« Jurjevca je prizadelo tudi, da je le dva dni po tem, ko je lani jeseni v Žalcu ob obisku vlade opozoril, da se je prijavil na razpis, pa ni dobil niti negativnega dogovora, da bi se pritožil, vendarle vendarle odgovor – negativen, a brez možnosti pritožbe. »To je bil odličen razpis, mariborski župan denimo je dobil sredstva, en kup jih je pa odpovedalo, niti ne morejo pokoristiti sredstev, ker nimajo drugih pogojev urejenih. Če bi vsaj zdaj dali ven razpis za poplavljence, namesto da bo šel denar nazaj v Evropo. Mi sedaj nujno potrebujemo pomoč. Nam je odneslo deset let truda,« opozarja. Podjetnik med drugim čaka tudi na preostanek obljubljenih državnih sredstev za poplavljena osnovna sredstva. »Med prvimi sem oddal vlogo. Pa so mi rekli, da menda še avgusta ne bom na vrsti za izplačilo.«
