Predlog zakona, ki so ga pripravili na ministrstvu za zdravje, naj bi zagotovil večjo dostopnost psihoterapevtske obravnave ter med drugim uvedel tudi poklica psihoterapevt in klinični psihoterapevt. Ministrstvo med poglavitnimi rešitvami zakonskega predloga psihoterapijo opredeljuje kot samostojno strokovno in znanstveno vedo in jo uvršča v zdravstveno dejavnost. Kot pravijo na ministrstvu, s tem sledijo osnovnemu namenu klinične psihoterapije, to je zdravljenje. Psihoterapija naj bi tako zajemala obravnavo duševnih stanj posameznikov za izboljšanje duševnih motenj, duševnih težav ter drugih motečih vzorcev mišljenja, čustvovanja, vedenja, medosebnih odnosov in življenjskega sloga posameznikov, pa tudi spodbujanje njihove osebnostne rasti za bolj kakovostno življenje.
Licence
Tako psihoterapevti kot klinični psihoterapevti bi za opravljanje dejavnosti morali imeti veljavno licenco ter bi morali biti vpisani v register psihoterapevtov in kliničnih psihoterapevtov. Predlog zakona določa več pogojev za pridobitev licence, med katerimi sta ustrezna izobrazba in usposabljanje za samostojno izvajanje obravnave. Kandidati za pridobitev licence bi morali imeti izobrazbo, pridobljeno po univerzitetnem študijskem programu druge stopnje, oziroma izobrazbo, ki ustreza tej ravni izobrazbe in je v skladu z zakonom uvrščena najmanj na raven osem. Kandidati za psihoterapevte bi morali skupno opraviti najmanj 1900 ur različnih usposabljanj. Tako bi morali opraviti najmanj 600 ur teoretičnega usposabljanja in najmanj sto ur kroženja oziroma opazovanja, denimo v psihiatričnih klinikah, psihiatričnih bolnišnicah in centrih za duševno zdravje. Prav tako bi morali imeti najmanj 250 ur osebnih izkušenj v psihoterapevtskem pristopu, za katerega se usposabljajo, najmanj 650 ur izvajanja psihoterapevtske obravnave pod neprekinjeno supervizijo ter najmanj 300 ur usposabljanja na področju duševnega zdravja in drugih, sorodnih področij. Klinični psihoterapevti pa bi morali poleg tega opraviti najmanj sto ur dodatnega izobraževanja na področju psihopatologije. Hkrati bi morali namesto 100 ur opraviti 200 ur kroženja, piše v predlogu zakona.
Oster odziv psihoterapevtov
Omenjene določbe so močno razburile tiste, ki se že danes ukvarjajo s psihoterapijo. Slovensko združenje za psihoterapijo in svetovanje, Zveza organizacij pacientov ter uporabnikov zdravstvenih in socialnovarstvenih storitev Slovenije, Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta UL, Univerza Sigmunda Freuda Dunaj - podružnica Ljubljana ter Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije so namreč včeraj za javnost podali skupno izjavo, v kateri so zapisali, da predlog zakona ocenjujejo kot »kot nesistemski in kontradiktoren, saj je vsebina členov v medsebojnem nasprotju in tudi vsebinsko vsebuje številna strokovna neskladja«. Moti jih, da je bil po vseh letih čakanja zakon v javno obravnavo poslan sredi počitniškega obdobja in da je časa za pripombe le mesec dni. »To daje slutiti, da si predlagatelj, ministrstvo za zdravje, v resnici sploh ne želi javne, kaj šele strokovne razprave o tem zakonu,« so zapisali in izrazili sum, da je ministrstvo podleglo vplivu točno določene interesne skupine.
Podlegli pritiskom lobijev?
Ob tem nasprotniki novega predloga zakona izpostavljajo predvsem zdravstvene in farmacevtske lobije, ki naj bi želeli ohraniti monopol nad psihoterapevtsko pomočjo. »Vsi, ki nimajo nujno 'osebnostne/duševne bolezni', bi ponovno ostali brez pomoči, kot zdaj. Kaj pa stiske ljudi ob razhodih, ločitvah, izkušnjah smrti bližnjih? Ali pa alkoholizem, ki prizadene cel družinski sistem in vsi v njem potrebujejo pomoč? Ali pa sindrom izgorelosti, ki je zaradi zahtevnih življenjskih okoliščin vse bolj pogost? Da ne govorim o otrocih in mladostnikih, ki so brez resne obravnave prejeli zdravila za razna ADHD-stanja, od katerih so zdaj zasvojeni in to resno vpliva na kakovost njihovega življenja, ko vstopajo v odraslost?« je zapisal psihoterapevt Blaž Benedik Ivanov. Rok za oddajo pripomb na predlog zakona je 28. julij.
