Žana Vertačnik je nase udarneje opozorila s poročanjem iz prve bojne linije poplavljenih območij. Televizijska novinarka, ki se kot poročevalka odlično znajde na spolzkem političnem parketu, kljub mladosti ne kloni pod pritiski, še manj pa jo gane podcenjevanje političnih sogovornikov. Njen cilj je neomajen: dostaviti ljudem ključne in celovite informacije.
Poznamo vas kot televizijsko novinarko, zanima pa nas, kakšna je Žana v domačem okolju, ko na pragu strese z ramen profesionalno držo in stopi v svoj zasebni svet?
Tudi ko se po sedmi uri zvečer na naši Kranjčevi »odštempljam« in grem v proste dneve, ne neham biti novinarka. Bi pa rekla, da sem ob tem tudi povsem običajna še-zdaleč-ne-30-letnica (smeh). In kakšen dan sem tudi zelo, zelo rada izolirana od vseh in vsega. V udobju svojega doma, s knjigo v roki in mojim krasnim zelenjem pred očmi.
Kako gledate na življenje - ste optimist, realist ali pesimist?
Večna optimistka! Življenje nam vseskozi nastavlja ovire in postavlja izzive, zakaj bi si ga oteževali še sami in se v naprej obremenjevali s črnimi scenariji, do katerih najverjetneje sploh ne bo prišlo?
Kako najraje preživljate prosti čas v Ljubljani in kaj vam je ljubo početi, ko obiščete domačo Koroško? Mama vas verjetno kaj hitro posede za mizo in pocrklja z domačo kuho?
V Ljubljani najraje zavijem v Polhograjsko hribovje, Grmada in Tošč sta krasna v vseh letnih časih. Ko sem na Koroškem, pa v ranih jutrih sopiham na našo najlepšo Uršljo goro, zelo rada se na vrh odpravim prav z mamo. Njena kuha pa velikokrat priroma tudi do Ljubljane, za kar sem zelo hvaležna, hvala, mama!
Je ena tistih mam, ki jo skorajda preveč skrbi za vas, ali je bolj umirjena in se ne vznemirja, če za to nima oprijemljivega razloga?
Več ur spanca sem ji že vzela z raznoraznimi podvigi. Ampak gre na bolje, mislim, da bi tudi ona pritrdila (smeh).
Pravite, da niste nikoli živčni. Šala? Če ne, kako vam to uspe? Prosim za recept! (smeh)
Flegmatik v meni je kar trdovraten (smeh) in glede na naš poklic, ki nas vseskozi potiska v stresne in nepoznane situacije, sem za to zelo hvaležna. Absolutno me kdaj tudi kaj vznemiri, vendar navzven to res redko pokažem. Ventile sprostim s športom.
Vas novinarske zgodbe spremljajo tudi po koncu delavnika ali ste se naučili, da delo puščate za vrati redakcije?
Ustvarjalci dnevnega »newsa« imamo bolj in manj intenzivna obdobja. Ko vsak dan pripravljaš drugo tematiko, jo po opravljenem delu lažje pustiš za seboj, ker veš, da je zgodba zaključena in bo jutri pred tabo že drugačen izziv. Pride pa kakšen teden, ko dan za dnem pripravljaš prispevke o isti temi. Zgodba se konstantno razvija in obrača, ti pa si na preži za informacijami tudi ob jutrih in večerih. To nas polni z adrenalinom in nas žene naprej. Za takšne tedne novinarji »živimo«, so pa hkrati tudi najbolj naporni.
Med gledalci ste veliko pozornosti pritegnili kot poročevalka s prve bojne linije poplavljenih območij. Tedaj nemara ni bilo časa razmišljati o svojih občutkih, a kako na te izkušnje gledate danes? Kako je to obdobje vplivalo na vas?
Utrdilo me je profesionalno in osebnostno. Zlahka rečem, da je bil to najbolj intenziven mesec v mojem življenju. Dogajanje so poganjala najmočnejša čustva, ki si jih lahko zamislite. Od strahu in tesnobe do sreče pa potem jeze, razdražljivosti … Vseskozi pa tudi nemoč in majhnost ljudi ob divjanju mogočne narave.
Ko zabredeš v blato grozljivih zgodb, ki so prizadele sočloveka, najbrž ni preprosto ohraniti profesionalnost. Pa je v takšnih trenutkih to sploh potrebno? Pokažete, da se vas je dotaknilo ali se trudite obdržati fokus na zadani nalogi?
Seveda je treba obdržati novinarsko profesionalnost, kar pa ne pomeni, da ob podajanju surovih informacij ne smeš biti empatičen in v eter spustiti nekaj »človeškosti«. Dobro je sicer, da imaš v najbolj kriznih trenutkih ob sebi tudi najboljšo možno uredniško podporo in zaupanje.
Med poročanjem o zgodbah običajnih ljudi in odkrivanju dogajanja na političnem parketu je velika razlika. Kaj je v vas prebudilo zanimanje za notranje politične teme?
Privlači me ozadje sprejemanja ključnih odločitev, ki krojijo naša življenja in želim si, da bi bila javnost o tem celovito informirana.
Bi rekli, da ste se morali za delo na tem področju osebnostno utrditi?
To terja že tempo in vsakodnevni časovni pritisk našega poklica, kaj šele ponoreli svet politike.
Kako dobro prenašate pritiske političnih sogovornikov?
Upor je edini odgovor nanje. Ker pa jih poskušajo zakamuflirati, je najbolj nevarno, če jih ne prepoznaš. Zato sem bila na začetku svoje novinarske poti nadvse hvaležna, da sem imela ob sebi prekaljene in utrjene novinarske kolege. Bi pa rekla, da je tudi moj »radar« zdaj že kar natančen.
Ste deležni tudi tega, da vas kot mlado novinarko podcenjujejo ali skušajo z vami manipulirati? Kako se odzovete v takšnih situacijah?
Na žalost je tega res veliko, sem že bila deležna »lekcij« sogovornikov, o katerih sem kritično poročala. Ne zamudijo priložnosti, da ti povedo, da stvari ne razumeš in da vidiš svet črno-belo. Ampak najlepše je, ko odgovoriš z dokazljivimi protiargumenti.
Kakšen odnos imate do neprijetnih tematik, tekom katerih ste kot novinarka lahko deležni tudi resnejših groženj?
Tisti na pozicijah moči se zlahka počutijo ogrožene in zaradi pomanjkanja samorefleksije krivce za lastne napake velikokrat iščejo drugod. Tudi v nas. Zato sploh ni treba, da je tematika neprijetna, »lotijo« se te, ko kritično poročaš.
Pa ste se kdaj zaradi novinarskega dela že znašli v težavah? Kako ste ukrepali?
Nič resnejšega. Sicer pa je za menoj vedno ekipa v redakciji, pri zaščiti neodvisnega in kakovostnega novinarstva pa računam tudi na za to pristojne državne institucije.
Bi rekli, da se družba na splošno premalo zanima za politiko ali pa da si ljudje dogajanje pogosto napačno interpretirajo?
Ljudje imajo občutek, da se nikakor ne uspemo izviti iz začaranega kroga na eni strani enih in istih prekaljenih političnih mačkov in na drugi strani konstantno nastajajočih novih obrazov, ki obljubljajo preboj. Ne bi rekla, da Slovenk in Slovencev politika ne zanima, so pa zagotovo razočarani, zdi se jim, da z volilnim lističem ne morejo ničesar spremeniti.
K čemu stremite pri pripravi političnih vsebin – se vam zdi pomembno, da so vesti na razumljiv, poljuden način predstavljene javnosti?
Mi, ki politiko spremljamo od blizu, »seciramo« seje državnega zbora in odborov, pa raznorazne parlamentarne preiskovalne komisije, imamo nalogo, da se ne izgubljamo v podrobnostih, ampak ljudem dostavimo ključne in celovite informacije. Pomembno se mi zdi tudi, da znamo spodbuditi zanimanje in kritično razmišljanje.
Kje se vidite v prihodnosti? Vas mika še kakšno drugo področje novinarskega dela ali je politični parket plesišče, na katerem želite ostati, rasti in prispevati k spremembam?
Vsakič, ko sem napovedovala prihodnost, sem se opekla, tako da tega ne počnem več (smeh). Se pa trenutno počutim odlično in ne vidim nobenega razloga za spremembo.
