Pri 75 letih je Franc Koritnik opravil računalniški tečaj: »Vsak dan je treba oprezati za novimi objavami uniform. Če je ne kupim takoj, ko se pojavi, zamudim priložnost!« Ponosno mi pokaže svojo skrbno izbrano in ohranjeno zbirko uniform ter pripadajočih kap. Pri vsaki skrbno zabeleži poreklo in obdobje, iz katerega oblačilo izhaja, in pri vsaki Koritnik postreže z zgodbo. Rojen je bil v Zibiki v kmečki družini, zdaj je že vrsto let Celjan. Od doma je šel kot toliko mladih fantov v tistem obdobju, ko ga je čakalo obvezno služenje vojaškega roka.
»Pri 18 letih sem prebral knjigo Robinson Crusoe in se odločil, da bom živel tako. Knjiga mi je bila res všeč,« pripoveduje in se spominja časov, ko se je odločil, da se bo pridružil mornarici. Po osnovnem usposabljanju je bil Koritnik nato premeščen v Hidrografski inštitut v Splitu. »Takrat sem prvič prevozil pot od Rovinja do Petrovaca v Črni gori, in sicer ob celotni obali in po vseh otokih. To mi je bilo všeč!« Ker ga je plovba prevzela, je opravil obvezna izobraževanja in se po odsluženem roku pridružil še trgovski mornarici. A tudi morja se je »najedel«.
Zmrznili obleka in ljubezen do morja
Franc Koritnik se spominja, kdaj se je njegova ljubezen do morja ohladila: »Bilo je 6. maja, bili smo v Kanadi, ladja je bila polna in težka, valovi so jo zalivali. Bil sem popolnoma moker in obleka je na meni zmrznila. Najprej sem moral na toplo, da se je obleka na meni stopila in sem se sploh lahko preoblekel. Takrat sem rekel, da imam dovolj in grem tja, kjer je drugih 20 milijonov Jugoslovanov – na kopno.« Koritnik se je nato zaposlil kot skladiščnik v podjetju v Celju. Spominja se tudi prve plače in šefovega vprašanja, ali je plača kaj nižja od mornariške: »'Samo sto tisoč,' sem mu sarkastično pripomnil. Šef si je mislil, da sem nor, da sem zamenjal službo. Ob delu sem se v večerni šoli izobrazil za strojnega tehnika. In bil sem na kopnem, to sem si želel.«
Ljubezen do uniforme je ostala.
Čeprav se je Francu Koritniku v nekem trenutku delo na ladji priskutilo, to ne velja za uniforme. Vedno jih je rad pogledal, in ko mu je sin pred 12 leti za rojstni dan podaril prvo uniformno kapo, se je njegovo zbiranje začelo. Danes njegova zbirka šteje več kot 50 uniformnih jaken, še več kap, med njimi kraljuje tudi njegova lastna mornariška. Koritnik vsako jutro pobrska po spletu in se spretno pogaja za dobre ponudbe. Vsako uniformo »popiše«, pravi, da mu je to še ostalo iz časov, ko je delal kot skladiščnik. Uniforme tudi fotografira in v računalniškem oblikovalcu spretno približa vsak veličasten našitek ter vojaški čin. Nima seznama, kaj vse bi še želel dodati v svojo zbirko, a ve, česa tam nikoli ne bo: »Imel sem priložnost kupiti uniformo gestapovca. A tega v moji zbirki ne bo, te krutosti nočem v svojem domu.«
