»Ivana Krambergerja, dobrega človeka iz Negove, sem srečevala na Tromostovju sredi osemdesetih, ko je prodajal knjige, in potem leta 1990, ko je imel tu svoje politične govore kot prvi neodvisni predsedniški kandidat na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji, takrat še v SFR Jugoslaviji,« se spominja Maja Weiss. Leta pozneje je naletela še na njegovega sina Ivana. »Ivana Krambergerja mlajšega sem spoznala preko različnih medijev, na televiziji je nastopil leta 2007 v oddaji Tistega lepega dne, Ladu Bizovičarju je pri svojih dvajsetih povedal, da bo prišel do dna resnici o svojem očetu. Pohvalil se je, da je prostovoljec v različnih društvih, da pa ga zanima tudi politika. ... Ko sem na televiziji videla Ivana ml., sem dobila idejo za film o sinu, ki raziskuje življenje svojega očeta Ivana Krambergerja, katerega življenje se je končalo s prvim političnim umorom v samostojni Sloveniji.«
In to je rezultat: enoinpolurni dokumentarec Beli bojevnik v črni obleki.
Skoraj vsi so se odzvali
Kramberger mlajši, tudi koscenarist filma, zbira gradivo za magistrsko nalogo o svojem očetu. Kamera ga spremlja, ko se z najrazličnejšimi ljudmi – sorodniki, politiki, pravniki – pogovarja o svojem očetu. Prepletata se zgodbi očeta in sina – očeta, ljubljenca množic, ki je bil, kot v filmu reče pisatelj Feri Lainšček, »ljudski tribun«, in sina, ki večinoma molči in posluša. Ki razume in odpušča. Ki bi želel vedeti, ali je bil njegov oče žrtev naročenega političnega umora, ali pijanca, ki je ravnal na lastno pest – to zadnje bi mu bilo ljubše, pravi – a tudi razume, da verjetno ne bo nikoli izvedel resnice, ker so jo mrtvi, tudi morilec njegovega očeta je že mrtev, odnesli s seboj v grob. Tudi film ne odgovarja na trideset let staro vprašanje, kdo je v resnici ubil Ivana Krambergerja, tudi film, tako kot Ivan ml., samo ... posluša. In ne komentira. Posluša pravnike, ki so sodelovali pri sojenju Krambergerjevemu morilcu – ali morda domnevnemu morilcu –, posluša politike in njihove domneve – smo že omenili, da je ta dokumentarec tudi pravi »kdo je (bil) kdo« v slovenski politiki? »V filmu nastopajo vsi politično pomembni akterji tistega časa, od Milana Kučana, Janeza Janše, Lojzeta Peterleta ... Vsem smo poslali prošnjo – dopise z istimi vprašanji, skoraj vsi so se odzvali. Mislim, da predvsem
zaradi Ivana Krambergerja mlajšega, da mu pomagajo pri raziskovanju magistrske naloge o vplivu in vlogi skoraj že pozabljenega Ivana Krambergerja na čas osamosvajanja, saj so bili sopotniki njegovega očeta,« pravi režiserka. Nekateri so bili pripravljeni sodelovati, pa niso mogli – Igorju Bavčarju, ki je v zaporu, niso dovolili – drugi bi pa lahko, pa niso hoteli: »Na prošnjo za sodelovanje v filmu se nekateri tudi niso odzvali, med njimi naš predsednik Borut Pahor. Zakaj, ne vem.«
»Tako hudo, kot bo slovenskemu narodu zdaj šlo, mu nikoli ni šlo, toliko revežev, kot ji bo zdaj, jih nikoli ni bilo, in toliko bogatašev, kot jih bo zdaj, jih nikoli ni bilo,« je nekoč dejal Kramberger.
In še nekdo manjka: Krambergerjeva žena Marjeta, največja podpornica svojega moža. »Za gospo Marjeto bi bilo sodelovanje v filmu prevelik stres. A je nastajanje filma podprla,« pravi Maja. »Prišla je na razprodano premiero v Maribor in pohvalila film, v njenih očeh sem videla, da je pomirjena in zadovoljna. Čeprav letos mineva že 30 let od smrti Ivana Krambergerja, se v družini še vedno čutijo posledice tega grozljivega dejanja, ki je zaznamovalo celotno družino. Njegova brata, imenitna gospoda Jože in Ludvik Kramberger, častitljive starosti in bistrosti, ki nastopata v filmu, svojemu nečaku Ivanu znova in znova odsvetujeta odhod v politiko, v strahu, da ne bi končal kot oče.«
Serijski nakupovalci orožja
»Vsi si lastijo Ivana Krambergerja,« na koncu potoži sin, in pristavi, a nihče ne nadaljuje njegovega dela. Zanimiva izkušnja je poslušati, kako so si takrat ljudje želeli enake stvari kot zdaj, in gledati, kako so se dogajale zelo podobne reči. In si zraven misliti, nič se ni spremenilo. Prizori s Krambergerjevih shodov so morda najlepši del filma, jasno se čuti naklonjenost med njim in množico. On je bil most, ga z eno samo besedo v filmu natančno zadene Milan Kučan.
Beli bojevnik v črni obleki je vreden ogleda že samo zaradi prizora, v katerem se Kramberger na shodu na Prešernovem trgu, kjer mu dva mlada policista prepovesta ozvočenje, silovito razjezi. Zares silovito. In strastno ozmerja najprej oba »cajkana komunistička« – to je naša zemlja, ne pa polcijska, grmi. Nato se loti politikov: »Bavčar dela po svojem, Janša dela po svojem, pa gradi kasarne z našim denarjem in kupuje avione in tanke.« Zveni znano?
Kakšna bi bila slovenska politika danes, če bi bil Kramberger še živ? To ve samo bog, odgovarja Maja. Je pa povsem gotovo, to si upam trditi, da bi bil Kramberger danes zgrožen: »Dajmo roko drug drugemu, bodimo ljudje,« je prosil.
Ni pomagalo. Danes ni več mostov.
