SSKJ debirokratizacijo označuje kot »odpravljanje birokratizma«, ki pa je nadalje opisan kot »formalistično, neživljenjsko upoštevanje predpisov, zlasti pri uradnikih«. Trenutna vlada z Janezom Janšo na čelu ne skriva svoje nenaklonjenosti do trenutne davčne in gospodarske zakonodaje, zaradi česar je tudi ustanovila omenjeni svet, katerega predloge je minuli teden predstavil vodja sveta Ivan Simič. V nasprotju z ozko slovnično definicijo debirokratizacije, ki je v interesu navadnih podjetnikov in delavcev, pa si je Simičeva skupina dovolila lastno interpretacijo pojma, ki – sodeč po predlogih – posega mnogo širše.
VABILO VLAGATELJEM
Med predlogi se tako med drugim najdejo uvedba tako imenovane socialne kapice, zniževanje davka na dobiček, zlati vizumski režim; vse seveda z namenom, da Slovenija postane privlačnejša za (tuje) investitorje. Na vprašanje o tem, kaj natančno bi prinesel zlati vizumski režim, je Simič pojasnil, da gre zgolj za idejo, na vladi pa je, da izdela načrt, kako bi ta delovala v praksi. Simičeva skupina meni, da bi lahko z obljubo o podelitvi rezidence ali državljanstva tuje investitorje dodatno motivirali za vlaganje v slovensko gospodarstvo. Ti bi ob določenem znesku avtomatično pridobili določen status v Sloveniji in posledično Evropski uniji, zaradi česar pa bi ta ponudba lahko zvenela še bolj mamljiva. Simič je seveda pri tem zagotovil, da bi podprl uvajanje številnih filtrov, ki bi zagotovili, da režima ne bi izkoriščali razni »sumljivi« podjetniki. Z uvedbo tovrstnega režima bi se Slovenija pridružila kopici držav, ki že »prodajajo« ugodnosti tujim vlagateljem.
DENAR NE SMRDI
Po mnenju Ivana Simiča bi lahko Slovenija z uveljavitvijo njegovih predlogov k sebi zvabila multinacionalke.
Prve, ki so prišle na takšno idejo, so bile otoške države v Karibih in na Pacifiku, ki so na ta način dobile še korak prednosti v primerjavi z ostalimi davčnimi oazami v okolici. V dirki k vrhu – ali, če hočete, dnu – so te države pravico bivanja kaj kmalu nadgradile in v osemdesetih namesto rezidenc začele podeljevati kar potne liste. Odtlej ta režim vse bolj pridobiva na priljubljenosti na globalni ravni, tako da naj bi že kar četrtina svetovnih vlad sprejela takšno ali drugačno obliko te ureditve. V EU kar dvajset članic nudi pravico do bivanja v zameno za denar, tri med njimi (Malta, Bolgarija in Ciper) pa prodajajo tudi potne liste.
Poročilo Evropske komisije iz preteklega leta je podkrepilo prej znana dejstva, na katere je več let opozarjala organizacija Transparency International, in sicer, da so zlati vizumski režimi prepogosto vstopna vrata za koruptivne poslovneže iz tujine. Tovrstni vizumski režimi po prepričanju Komisije tako s sabo nosijo resno grožnjo pranja denarja, izogibanja davkom in korupcije. Zaradi narave enotnega evropskega trga državljanstvo ene države avtomatično pomeni dostop do vseh preostalih držav, zaradi česar Komisijo skrbi netransparentnost v določenih državah članicah. Dejstvo, da samo tri države delijo potne liste, ne pomirja Komisije, ki opozarja, da tudi programi, ki ponujajo »zgolj« pravico do bivanja, sčasoma lahko vodijo do podelitve potnih listov.
DRŽAVLJANSTVO NAPRODAJ
Cene se med državami bistveno razlikujejo; pravico do bivanja v Španiji si lahko kupite z investicijo v nepremičnine v višini pol milijona evrov, če položite milijon evrov v njihove banke ali pa kupite dva milijona državnega dolga. Nekoliko nižje zneske, a po podobnem principu, vidimo na Portugalskem, Malti, v Italiji, medtem ko je meja za pravico bivanja v Avstriji dosti višja in znaša tri milijone evrov. In državljanstvo EU? Na Cipru vas bo stalo dobra dva milijona evrov, v Bolgariji in Malti pa še pol manj.
