Potres z magnitudo 5,4 je močneje zatresel še območje v bližini Mostarja v Bosni in Hercegovini. Marsikdo se zaradi nedavne potresne aktivnosti na Balkanskem polotoku sprašuje, ali se s tem morda povečuje tudi potresna nevarnost v Sloveniji, ki prav tako leži na tektonsko aktivnem območju in velja za srednje potresno ogroženo. Še posebej so pri nas potresno ogrožena naslednja območja: Ljubljanska kotlina, Posočje, Idrijsko in Cerkljansko hribovje ter Krško-Brežiška kotlina. Potresov sicer še ne znamo napovedati, s potresno varno gradnjo pa lahko precej zmanjšamo ogroženost naših življenj in domov. Potresno verjetno nevarnih stavb, ki so višje od štirih etaž in zgrajene pred letom 1981, je pri nas kar 1188, naša strokovnjaka, prof. dr. Vojko Kilar s fakultete za arhitekturo in Danijel Magajne, gradbeni inženir z nagrado za življenjsko delo, pa pravita, da rešitev obstaja celo za ljubljanske stolpnice, predvidene za rušenje!
Zgledi dobro izvedenih sanacij
Prof. dr. Vojko Kilar: »Taka je denimo Osnovna šola Vodmat v Ljubljani, kjer je bila poleg prenove fasade izvedena statična sanacija stavbe. Tudi prenova Cukrarne, kjer se bo ohranilo le nekaj zunanjih zidov, je lahko dober zgled dobre prakse.«
»Že leta 2009 smo izvedli oceno potresne ogroženosti večstanovanjskih stavb. Najbolj so verjetno ogrožene opečne stavbe, visoke pet ali več etaž, zgrajene pred letom 1981, ki so glede na zahteve sodobnih predpisov previsoke. Nato opečne stavbe, visoke štiri ali manj etaž, zgrajene pred letom 1964, ki nimajo vertikalnih vezi, verjetno pa manjkajo tudi horizontalne (venci). Prav tako druge kombinirane stavbe, zgrajene pred letom 1894 ter med letoma 1946 in 1963, s premajhnimi potresnimi silami, pri katerih v kombinaciji z opeko zelo verjetno manjkajo horizontalne in vertikalne vezi. Obenem pa betonske stavbe, visoke štiri ali več etaž, zgrajene pred letom 1894 ter med letoma 1946 in 1963, ki so bile projektirane na premajhne horizontalne potresne sile, v nekaterih primerih pa so bili za gradnjo uporabljeni celo betonski zidaki brez ustrezne armature,« našteva prof. dr. Vojko Kilar, redni profesor za področje arhitekturna tehnologija na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja s povezovanjem potresnega inženirstva in projektiranja v arhitekturi ter preučevanjem novih računskih metod in tehnologij za povečanje potresne varnosti stavb.
Največ jih je v Ljubljani
Potresno nevarnih stavb je v nekaterih slovenskih mestih več kot drugje. »Če se omejimo le na verjetno potresno nevarne stavbe, ki so višje od štirih etaž in zgrajene pred letom 1981, je v Sloveniji takih 1188. Največ v občinah Ljubljana (393), Kranj (51), Jesenice (17), Novo mesto (17), Nova Gorica (15), Kamnik (12), Postojna (11) in Škofja Loka (6). Naštete so le občine s pričakovanim pospeškom temeljnih tal, večjim od 0,15 g, zato med njimi ni Maribora (164), Velenja (65), Celja (71), Trbovelj (41), Kopra (40) in Izole (22). Ocenjujemo, da so stavbe, zgrajene po letu 1981, v splošnem precej bolj varne in praviloma ne potrebujejo dodatnih protipotresnih ojačitev. To seveda še posebej velja za stavbe, zgrajene po letu 2000, ko je v veljavo postopoma stopal sodobnejši predpis Eurokod 8 za gradnjo na potresnih območjih.«
Za vse zmanjka denarja
Lastniki stanovanj v starejših večstanovanjskih stavbah o protipotresni sanaciji pogosto sploh ne razmišljajo. Nemalokrat že zato, ker je pri večjem številu lastnikov za velike investicije težko zbrati dovolj soglasij in denarja. »Ocene in analize potresne odpornosti posamezne stavbe niso prav pogoste. Vendar pa jih je v zadnjih letih le nekaj več. Cena takšne študije je od nekaj tisoč evrov naprej, odvisno od velikosti stavbe, kakovosti dokumentacije in tega, ali študija vključuje še dodatne preiskave vzorcev materiala in tal ali ne.« Eden od razlogov za malo analiz je tudi, da ljudje o protipotresni prenovi stavb in rešitvah zanjo premalo vedo. In tako večinoma le upajo, da jih rušilni potres ne bo doletel.
Rešitev pa je veliko!
»Največ tehnik sanacije stavb temelji na ojačenju najbolj ogroženega dela, pogosto je to lahko samo v nekaterih, na primer spodnjih etažah. Najbolj razširjena je uporaba različnih ometov z armaturno mrežico iz jekla ali polimernih vlaken ali uporaba raznih lepilnih ojačilnih trakov. Pogosto se priporoča obbetoniranje obstoječih ali dodajanje novih nosilnih sten, stopniščnih jeder, dvigalnih jaškov, lahko pa se tudi dodajo diagonale ali druge oblike zavetrovanj. Pri izbiri sanacije je pomembno, kakšne temelje ima stavba, saj ojačevanje sten ni smiselno, če temelji ne morejo prevzeti večjih horizontalnih sil. Zelo veliko tehnik ojačitev predvideva povezavo sten s horizontalnimi togimi medetažnimi ploščami, kar pomeni, da je treba starejše stropove zamenjati z AB-ploščami. V praksi se hitro izkaže, da te rešitve niso poceni, pa tudi da je njihova vgradnja lahko zelo neprijetna in moteča za stanovalce. Pri višjih starejših stolpnicah z več kot petimi etažami bodo potresne sile še toliko večje in bo verjetno treba izbrati kombinacijo več zgoraj naštetih rešitev.«
Potresna ojačitev pred energetsko sanacijo!
V zadnjih letih se množično spodbuja predvsem draga energetska sanacija večstanovanjskih stavb, medtem ko o potresni varnosti stavbe ne vedo nič. »Ravno trenutek pred načrtovano prenovo fasade je najprimernejši, da se ta zadeva enkrat za vselej uredi, in ga je škoda zamuditi. A v praksi je pogosto tako, da se zavedanje potresne ogroženosti stanovalcev po vsakem kriznem dogodku najprej hitro poveča, nato pa spet precej zmanjša. Vsekakor za začetek priporočam vsaj sklenitev zavarovanja pri ustrezni zavarovalni agenciji.«
Bo protipotresna sanacija postala obvezna?
»To bi bilo s stališča potresne varnosti zelo zaželeno. Vendar bi to lahko pomenilo, da mnoge naše stavbe kar naenkrat ne bi bile več primerne za bivanje. Tu je treba biti pazljiv, kdo določa, ali je neka stavba neustrezno potresno grajena ali ne. To bi namreč pri nas lahko hitro postalo politično in ne strokovno vprašanje za potresnega inženirja. Po svetu si tega v večjem merilu niso privoščile niti države, ki so precej bogatejše od naše.« Bi bil pa sam pazljiv pri nakupu stanovanja v taki stavbi: »Sam ne bi nikdar kupil takega stanovanja, dokler vprašanje potresne odpornosti ne bi bilo ustrezno rešeno. Seveda je razmišljanje drugačno, če stanovanja sploh nimaš. Morda bi se bilo v prihodnosti treba sprijazniti s tem, da bo treba določene visoke potresno ogrožene stavbe odstraniti in nadomestiti z novimi, še posebej če stojijo na eminentnih mestnih lokacijah. Ene od možnosti za povečanje potresne varnosti je tudi uporaba potresne izolacije. Vendar pa je ta tehnologija primernejša za novejše nižje stavbe kot pa za obstoječe stolpnice,« pravi prof. dr. Vojko Kilar.
Edina hiša, ki ni bila poškodovana!
O rešitvah za protipotresno sanacijo potresno nevarnih stavb pa malce drugače razmišlja Danijel Magajne, gradbeni inženir iz Solkana, ki je od Inženirske zbornice Slovenije prejel nagrado za življenjsko delo. Rojen je bil na Tolminskem, ob idrijski prelomnici, zato ga je potresna varnost stavb od nekdaj močno zanimala. Sodeloval je pri več popotresnih obnovah stavb. »Po potresu leta 1976 sem sodeloval pri obnovi stanovanjskih hiš tako v Sloveniji kot v Beneški Sloveniji. Tako sem bil leta 1998, ko je streslo v Krnskem pogorju, takoj v podobni akciji za hitro pomoč prizadetim prebivalcem Zgornjega Posočja. Ko je to območje na podoben način streslo šest let pozneje, mi je pri ogledu ene hiše v Magozdu pri Drežnici, severovzhodno od Kobarida, naproti pritekla njena lastnica in vsa srečna pripovedovala, da samo njena hiša nima novih razpok, medtem ko so zidovi vseh drugih, drugače obnovljenih hiš v tej vasici ponovno razpokali. Njeno hišo smo namreč protipotresno ojačali najprej s položitvijo in napenjanjem jeklene vrvi v izsekani utor na fasadi hiše, tako da je ta objela celotno stavbo, in sicer v višini vsakega stropa ter tik pod streho. Na fasadi smo naredili armiran omet. Armaturna mreža je bila dobro sidrana v zid.«
Že pred potresom z epicentrom v Huminu v Beneški Sloveniji, ki je pri nas najhuje prizadel Breginj, je bratu protipotresno obnovil tudi staro hišo v Tolminu: »Novih, sodobnih plošč iz armiranega betona (AB) nisem naslanjal samo na stare kamnite zidove, temveč sem v vseh štirih vogalih, na sredinah obstoječih zunanjih kamnitih sten in v centru objekta, kjer naj bi se sekali obe novi predelni steni, v njenih linijah postopoma izvedel devet AB-stebrov s kraki debeline predelne stene in različnih tlorisnih prerezov. Ti so imeli v vogalih obliko črke L, pri zunanjih zidovih obliko črke I, v sredini hiše pa obliko križa. Najprej seveda v kleti, nad novimi dovolj globokimi točkovnimi temelji, in po izvedbi prve plošče še etažo višje v pritličju.«
Kako bi bilo torej po njegovem mogoče protipotresno sanirati večstanovanjske stavbe, ki niso ustrezno potresno grajene, zlasti stolpnice, ki so zaradi tega že predvidene za rušenje? »Pričakovana potresna intenzivnost je v Ljubljani in njeni okolici največja v Sloveniji. Zato bi bilo nujno treba stolpnice, ki imajo z analizami že dokazano premajhno potresno varnost, ojačati takoj! Niti slučajno ni treba teh objektov rušiti, saj jih je mogoče veliko ceneje, preprosteje utrditi oziroma protipotresno ojačati. Ta dva pojma utrditi ali protipotresno ojačati poudarjeno ločujem zato, ker sta žilavost in podajnost – z možnostjo večjih, predvsem horizontalnih pomikov – pomembnejši od trdnosti, ki se včasih narobe razume kot togost. Sunke močnega vetra mnogo šibkejša, elegantna breza včasih prenese veliko bolje od veliko močnejšega hrasta! In prav za konstrukcije starih stolpnic iz opeke in lesa moramo priznati, da so veliko 'mehkejše' od stolpnic iz litega betona. Vendar to niti zdaleč ni zadosti, saj se lahko pri nekaterih potresnih sunkih hitro posuje njen najslabši del in se potem naenkrat v celoti poruši ter pokoplje pod seboj vse, kar je v njej. Zato moramo tako stolpnico dovolj elastično in hkrati dovolj trdno horizontalno in vertikalno podpreti. Trdno sem prepričan, da je to možno narediti sorazmerno hitro, obenem pa med protipotresno sanacijo, ob primerni zaščiti, stanovalci lahko stanujejo v stavbi. Četudi so stolpnice toplotno že zaščitene, ni to prav nič narobe! Primerno novo, dodatno ojačitveno konstrukcijo bi skoraj v celoti lahko izvedli od zunaj. Stiki med to novo konstrukcijo in dosedanjo bi bili že kar nov sloj toplotne zaščite. Najpomembneje je, da bi bile te stolpnice s skoraj kvadratnimi tlorisi ojačane s štirimi stebri ob vogalih, ki bi imeli ustrezne nove točkovne temelje. Nujne so še horizontalne ojačitve v nivoju vseh stropov, temeljev in pri strehi!«
Seizmologinja o potresih v Albaniji, Bosni in Hercegovini ter Grčiji
Anita Jerše Sharma, dežurna seizmologinja na Uradu za seizmologijo Agencije RS za okolje: »Potresi v Albaniji, Bosni in tudi potres v Grčiji, ki se je zgodil dan pozneje, so posledica aktivnega približevanja Afriške tektonske plošče k Evrazijski s hitrostjo približno en centimeter na leto. Neposredne povezave med temi potresi ni, je pa razlog enak: premikanje tektonskih plošč. Več bo znanega v naslednjih mesecih, ko bodo narejene natančnejše raziskave.« Ali se je zaradi nedavnih potresov na Balkanu morda povečala verjetnost za močnejši potres tudi pri nas? »Slovenija leži na stičišču obeh plošč, Afriške in Evrazijske, in je zato srednje potresno ogrožena. Vendar nedavni potresi na Balkanu nimajo neposredne povezave s potresi v Sloveniji, zato ne moremo reči, da bo zaradi njih povečana potresna aktivnost pri nas. V Sloveniji je veliko prelomov, ki so posledica približevanja Evrazijske plošče k Afriški. A nedavni potresi so bili tako daleč od Slovenije, da ne moremo reči, da bi lahko imeli vpliv na potres pri nas.« Potresov se, kot je znano, še vedno ne da napovedati. »Napoved potresa pomeni vnaprej povedati točno lokacijo, čas nastanka in moč potresa. Kljub številnim znanstvenim raziskavam v preteklih desetletjih se potresov za zdaj ne da napovedati. Znamo pa oceniti, kako močni potresi se lahko zgodijo na nekem območju v izbranem časovnem obdobju – to je verjetnostno ocenjevanje potresne nevarnosti. Ocene potresne nevarnosti so dostopne na naši spletni strani. Na voljo je karta intenzitet, ki je namenjena za uporabo v sistemu zaščite in reševanja. Prav tako karta projektnega pospeška tal, ki je namenjena uporabi pri potresno odporni gradnji. Iz kart lahko razberemo, da je v Sloveniji največja potresna nevarnost na območju Zgornjega Posočja, Ljubljane z okolico in v okolici Brežic. Zaradi velike gostote prebivalstva je najbolj ogrožena Ljubljana. Ker potresa ni mogoče napovedati, sta dosledno spoštovanje predpisov o potresno odporni gradnji in pripravljenost na potres edina načina, da posledice potresa omilimo.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
