Kakšno je stanje na področju lovstva v Sloveniji?
Lov je bil, je in bo. Spreminjajo pa se oblike. Včasih se je lovišča le izkoriščalo, danes pa naredimo veliko, da naravi vračamo, kar je iz nje vzeto. Tudi sredstva, ki jih morebiti pridobimo s prodajo mesa ustreljenega medveda, namenimo bodisi za ohranitev drugih ogroženih vrst bodisi za ohranitev biotopa oziroma naravnega okolja. Menim, da je biti lovec poslanstvo, povezano ne samo z lovom, temveč z ohranjanjem ravnovesja v naravnem okolju. V zvezi imamo pravilo, da trofej ne moreš plačati, ampak jih oddelaš s prostovoljnimi urami v naravnem okolju. Kar 600–700 tisoč ur opravijo lovci v naravnem okolju in v tem ne štejemo časa, ki ga preživijo na lovu. Članstvo je v zadnjih desetih letih sicer padalo, a še vedno nas je okoli 20 tisoč, kar nas uvršča med najbolj množične organizacije pri nas. Pokrivamo praktično vsak kotiček slovenske zemlje, lovišča so razdeljena po celotni državi. Koncesijo ima 411 lovskih družin, imamo pa še nekaj drugih članic, tako da imamo skupaj 448 lovskih društev, ki so včlanjena v Lovsko zvezo Slovenije. Imamo 20 območnih zvez, prek katerih opravljamo javne naloge in javna pooblastila.
Kako postaneš lovec?
Da lahko pristopiš k izpitu, moraš biti polnoleten. Pridružiti se je treba eni izmed lovskih družin in nato najprej opraviti obveznosti v lovišču, spoznati njegove meje, ukrepe, ki tam veljajo, se naučiti skrbeti za krmne njive in privabljanja na krmišče, se spoznati s pripravljanjem preže, poiskati stečine in poti divjadi ... Vsebin, ki se jih mora začetnik naučiti, je toliko, da jih v enem letu težko obdela. Samo knjiga Divjad in lovstvo je težka tri kilograme in 30. (smeh) Sledi izpit in priprave na varno ravnanje z orožjem, za kar vsak pripravnik dobi dva mentorja. V drugem letu mora pripravnik opraviti 50-urni tečaj, ki mu sledijo izpiti: lovska zakonodaja, upravljanje z divjadjo in biologija divjadi, in ko opravite to, prejmete lovsko licenco.
Za lovce velja kar nekaj stereotipov in cel kup šal, v javnosti pa je velikokrat izpostavljena povezava med lovci in alkoholom. Je v tem kaj resnice?
Mislim, da se je družba v 20–30 letih krepko spremenila tudi na področju odnosa do alkohola. Kar zadeva opazke, da smo lovci oboroženi ljudje, ki iščejo pot do gostilne, naj povem, da kdor lovi, tega zagotovo ne počne v gostilni. Kar zadeva nas, lov in alkohol ne gresta skupaj. Ljudje se dobro zavedajo, da je kontrola temeljita. Marsikakšen lovec se zaradi tega tudi izogiba lovskim oblačilom, saj velja tudi stereotip, da če lovca ustavi policist, neizbežno sledi preizkus alkoholiziranosti. Dejstvo je, da posameznik z orožjem in lovsko uniformo zbuja različna čustva. Kakšno dekle ga rado vidi, drugi pa ob taki pojavi postanejo nervozni. Ob takih močnih čustvih tako tudi ne preseneča, da okoli kroži cel kup šal o lovcih. A tako je tudi pri drugih poklicih. Te zgodbe pač vzamemo v zakup.
Vse več je aktivistov in civilnih združenj, ki vas zaradi odvzema živali označujejo celo kot morilce. Kako gledate na to?
Lov je ena prvih organiziranih dejavnosti, ki jih je izvajal človek v pradavnini. Ljudje so se zbrali skupaj, ujeli mamuta ali medveda in od takrat dalje pa vse do danes jemo meso. Nočem zbujati polemik, ampak dejstvo je, da ima človek zobovje mesojedca. In meso je treba dobiti bodisi od živali, ki jih redimo v ta namen, ali ga vzeti iz naravnega okolja. Meso pač ne zraste v hladilniku. Zagotovo je meso, ki je nastalo v naravnem okolju, bistveno manj pod stresom in nima krvnih dodatkov, tako da je po mojem mnenju kvalitetnejše, bolj zdravo in bolj primerno za uživanje, kot tisto, ki je na voljo v mesnicah in prodajalnah. Če nekdo ne želi uživati mesa, me to seveda ne moti. Moti pa me, če me nekdo želi na vsakem koraku prepričevati, da ga ne smem uživati jaz. Menim, da je pravica vsakega človeka, da se prehranjuje tudi z mesom.
Kako vi vidite problematiko z volkovi in medvedi?
Najprej moram izraziti obžalovanje, da je moralo priti do sprejema interventnega zakona. Tako se je dolgoleten trud slovenskih lovcev razvrednotil. Dokler je lovska zveza upravljala tudi s tem delom naravne populacije, kot so zveri, teh težav nismo imeli. Znali smo prepoznati ključne stvari in zavarovali posamezne vrste, če je bilo treba, na primer naseliti risa, ko je bila vrsta ogrožena. Vemo, kako je treba upravljati populacijo, da ne pride do konfliktov, kot smo jim priča danes. Zgodba se je v zadnjih letih zapletla tako, da imamo dva zavoda, ki vsak podajata svoje mnenje in še ministrstvo za okolje tretjega. Ob tem sem dobil občutek, da si nekateri uradniki želijo imeti bistveno večjo populacijo zveri, kot jo slovenski prostor prenese. Mislim, da imamo pri nas na kvadratni kilometer več zveri kot v kakšnem zaščitenem in varovanem parku v Ameriki. Kolega je v uvodniku naše revije Lovec napisal, da se je zgodilo »pravo za naravo«. Mislim, da je s tem povedal vse.
Kje je po vašem rešitev?
Spomnim se, da smo v prejšnjem stoletju z nagradami in spodbujanjem odlova prišli do tega, da smo v naših gozdovih praktično iztrebili jelenjad in divjega prašiča, posledice česar čutimo še danes. Tudi danes nekateri »ekstremisti« zahtevajo, da se vse zveri pobije in odstrani iz slovenskih gozdov. Na drugi strani pa imamo ljudi, ki menijo, da bi morali pustiti, da se zveri namnože in se prosto sprehajajo med ljudmi. A zgodba je preprosta: volk in medved naravnega sovražnika nimata. Živimo v neki kulturni krajini, kjer pratično vsaka cesta in vsaka pot poseže v naravno območje, kjer sobivamo z volkom in medvedom. In zato je treba to populacijo uravnavati. Jaz na žalost ne poznam drugega načina kot odstrel. Seveda so možnosti preselitve oziroma odselitve, ampak to lahko naredimo zgolj v omejenem obsegu. Morali bomo sprejeti dejstvo, da je loviti naravno, tako kot smo lovili že pred tisočletji. A treba se je zavedati, da je človek posegel v naravni habitat zveri in divjadi, in si postaviti meje: do tu je sobivanje možno, od tu dalje pa je gostota taka, da lahko začnejo medvedi ali volkovi prihajati v mesto. In tu za razgrete glave ni mesta. Ne za tiste, ki vpijejo, da je treba vse pobiti, ne za tiste, ki vpijejo, da je treba vse ohraniti. Neprimerno se mi zdi tudi pregrevanje nastale situacije in nabiranje političnih točk ob tem. Govorim o vmešavanju politike in razpisovanju nekakšnih nagrad in podobnih stvari. To mi ni všeč. Mi učimo lovce, da morajo v prvi vrsti spoznati, da so naravovarstveniki in da skrbijo za naravo. In da je treba vse tisto, kar vzamemo iz narave, v naravo vrniti. Nagrade in pozivanje, da je treba prek noči postreliti vse, se mi zdi neprimerno in nespametno. Treba se je vrniti k tradicionalnim oblikam lova, ki ga izvajamo jeseni in v zimskem času ter stvari urejati dolgoročno.
V javnosti je občutek, da so se lovci zapodili v gozd in na mah pobili 200 medvedov in 11 volkov. A lov ni tako enostaven?
Seveda ne. Pri medvedu mogoče nekoliko lažje, saj se ocenjuje, da populacija v Sloveniji obsega 1000 primerkov in je verjetnost, da ga srečate, veliko večja kot pri volku, ki jih je 80–100, pri čemer se volkovi gibljejo v tropih prav iz razloga, da pazijo drug na drugega. In volka je težko uloviti. Volk je plenilec in je zelo pretkan in oprezen, pri lovu ga moraš prehiteti, da te ne opazi. Čas za lov na volka pa tudi ni primeren. V gozdu je trenutno vse zeleno. V vsakem grmu je lahko volk, pa ga ne boste opazili. On pa človeka seveda zazna, se umakne in izgine. Zato se tako volka in medveda lovi v jesenskem in zimskem času, ko so tudi mladiči že pripravljeni na samostojno življenje. Medvedka, okoli katere se je dvignilo toliko prahu, kolikor vem, s svojim zarodom živi naprej. S spomladanskim odstrelom je bilo iz narave odvzetih osemdeset medvedov, po interventnem zakonu volkov iz narave še nismo odvzeli, zgolj enega smo odvzeli na podlagi izredne odločbe.
Izredni zakon je sprožil nekakšen konflikt med vami in nekaterimi nevladnimi organizacijami. Kako gledate na to?
Kar zadeva komunikacijo z nevladnimi organizacijami, sicer poskušamo občasno vzpostaviti dialog, a dejstvo je, da smo na nasprotnih bregovih. Zgolj kratka izjava, da bodo medvedje verjetno šli prej na zimsko spanje, kot pa bomo realizirali odstrel, je sprožila napad z barvo na našo stavbo. Tudi odpraviti se v gozd in ropotati z lonci je nespametno. Treba je poiskati konsenz, koliko lahko odvzamemo in koliko živali mora ostati v gozdu. Ropotanje z lonci ne pripomore v ničemer. Ampak očitno je trend raznih civilnih iniciativ, pobud, potenciranja težav postal način obnašanja Slovencev. V primeru medvedke v okolici Škofljice pa so se ljudje še po nepotrebnem spravljali v nevarnost. Sebe in druge. Ko hodiš z loncem po gozdu in ropotaš, seveda obstaja verjetnost, da boš naletel na medvedko z mladičem. Ona ne razume, da ji želijo ljudje pomagati, ampak začuti nevarnost. In kaj hitro se lahko zgodi, da koga napade. V gozdovih niso samo lovci in aktivisti, ampak tudi planinci, sprehajalci, gobarji ... Ropotanje že morda prežene medvedko, a če ta v razburjenjem stanju naleti še na koga, pa lahko pride do tragedije. Živalim je treba pustiti življenjski prostor, se držati utečenih poti in stečin in ne posegati globlje v gozd.
Koliko je v gozdovih hrane za volkove in medvede? Je je dovolj?
Zagotovo je je še vedno dovolj za tako populacijo, kot jo imamo zdaj. Vprašanje je sicer, kako se bo ta situacija razpletla. Res pa je, da smo v preteklosti tudi na podlagi zahtev sindikata kmetov, ki jim je sledil Zavod za gozdove, odstrel jelenjadi povečali tudi za 35 odstotkov in to predvsem na teh osrednjih območjih, kot sta Kočevje in Notranjska, kje je osrednji bivanjski prostor zveri. In ko tako posežete v to populacijo, se seveda zmanjšuje število jelenjih tropov. In ko se na drugi strani povečuje število volčjih tropov, potem nekje zmanjka. Prepričan sem, da če bi imeli več jelenjadi, bi bilo napadov na drobnico manj in da bi volkovi prej poiskali hrano v gozdu, še posebej če bi se istočasno izvajal vsaj delni odstrel volka iz tropa, saj jih tako tudi naučimo, da se morajo človeka bati in se umikati naseljem.
Kaj bi se zgodilo, če ne bi odstrelili več nobene živali?
Zadeva je preprosta. Življenjski prostor bi se prenasičil in v drugem letu, ko se medvedka pripravlja na paritev in nažene svoje mladiče, bi si ti začeli iskati svoj življenjski prostor. In iskali bi ga tam, kjer še je, torej v bližini naselij. Potem pa se pripetijo primeri, kot je bil obisk medveda pri Osnovni šoli Oskarja Kovačiča na Rudniku ali pa žival odide čez mejo, na primer v Avstrijo, kar se tudi že dogaja. Torej, če ne bi bilo odstrela, bi jih bila polna vsa Slovenija.
Kaj svetujete tistim, ki imajo v rokah škarje in platno?
Ključno vlogo bo moralo odigrati ministrstvo, ki je nosilec upravljanja. Mislim, da bodo morali kaj postoriti tudi glede razvrstitve volka in medveda. Govoriti danes, da je populacija volka in medveda stabilna, je absurdno. Je v krepkem porastu. To je dejstvo. Če nam v nekaj letih populacija zraste s 425 na 1000, je to eksponentna rast. In temu primerno je treba v skladu s habitatno direktivo urediti tudi status živali. Skratka, nekoliko sprostiti način poseganja v populacijo in potem ne bi smeli imeti več težav z upravnim sodiščem. Tudi v Evropi pričakujemo eno izmed odločilnih sodb na tem področju, ki govori o tem, da je pravica do varnega okolja ena temeljnih pravic in da se za njegovo zagotavljanje lahko posega v zavarovane vrste. Seveda v omejenem obsegu na predpisan način. Upam, da bodo tudi naša upravna sodišča spremenila zgodbo v odnosu do tega. Je pa včasih nenavadno, da so nevladne organizacije in posamezniki uspešnejši v pisanju pritožb na ustavno sodišče kot pa državni uradniki, ki so plačani za to, da zadevo izpeljejo. Še pri kormoranu se mi je zdelo nenavadno, da je bila še isti dan, ko je bila izdana odločba, na vložišče že oddana pritožba. To kaže, da imajo posamezniki zelo dobre informacije in se potem zadeve neprestano zatikajo. Zato se mi zdi pomembno, da se izpostavi, da se je zgodilo »pravo za naravo«. To je naredilo medvedjo uslugo volkom in medvedom, ker je zbudilo kup strasti, in zdaj bo težko spet urediti zadevo. Kot predsednik lovske zveze sem bil ponosen, da nam je uspelo vzpostaviti tako visoko stopnjo sobivanja z zvermi v slovenskem prostoru. Pri nas sta medved in volk v preteklosti s človekom sobivala brez težav.
