Jure Repanšek, vodja projektov Damiana Merlaka: »Z Damianom sva prijatelja in že od trenutka, ko sva se začela pogovarjati o Zlatorogu, sva si zastavila skupno vizijo. Zelo je vpleten v projekte, saj vsi, ki ga poznamo, vemo, da to ni standardna suhoparna investicija, ampak je investicija s srcem, katere glavni cilj je dvigniti Bohinj na raven, ki si jo zasluži.«
Zdaj ima že drugo podjetje, Tokens, ki je menjalnica za druge, manjše kriptovalute, pred kratkim pa je postal lastnik štirih hotelov v Bohinju. Zakaj jih je kupil, kaj namerava z njimi, kako sicer živi, kakšne načrte ima? Z njim smo se pogovarjali po telefonu, saj živi na Malti. Vmes je odletel v Dubaj, kjer ima stanovanje.
Damian, čestitam za nakup kar štirih hotelov v Bohinju. Najprej ste menda kupovali enega, potem ste nabavili cel paket. Kako se je to zgodilo?
V resnici sem najprej leta 2015 kupil hišo v Ukancu, malo naprej od hotela Zlatorog, da bi jo imel zase in za svoje bližnje. Kasneje sem se izselil iz Slovenije, tako sem jo dal v upravljanje kolegu, on jo je začel oddajati turistom. Glede na kupnino in prihodek, ki ga hiša ustvarja, se je izkazala za relativno dobro naložbo. Hotel Zlatorog pa sem videl vsakič, ko sem se pripeljal tja.
Bode v oči.
Ja, težko ga je zgrešiti. (smeh) Lani sem izvedel, da se neuradno prodaja, in navezal stik z lastniki. Na koncu smo se zmenili za vse štiri. Zdela se mi je edinstvena priložnost, da sem na takšni lokaciji dobil toliko zemlje in nepremičnin.
Ta vaš nakup me nekoliko spominja na igro monopoli. Če v njej kupiš Bohinj in postaviš hiše ali hotele, do golega obereš vsakega igralca, ki slučajno pristane tam. Ste imeli v mislih to, ko ste kupovali hotele?
Seveda poznam monopoli, ne vem pa, ali sem hotele kupil ravno zaradi tega. (smeh) Mi je pa igra všeč.
Vi se greste to z resničnim denarjem, bogastvo pa ste si pridobili z virtualnim, z bitcoini, in s firmo, ki ste jo prodali ravno še pravi čas.
Zgodba z bitcoini se je začela leta 2011, takrat sem jih odkril. Zdeli so se mi zanimivi. Takrat nisem imel kapitala, da bi lahko profesionalno trgoval in kaj zaslužil, z njimi sem se ukvarjal za hobi. Kasneje sem začel z rudarjenjem in z njim zaslužil nekaj tisoč evrov. Kupoval sem računalniško opremo in spoznal bodočega poslovnega partnerja ter ga potegnil v ta svet. Odločila sva se, da bova odprla menjalnico. Leta 2018 je bila to zelo uspešna zgodba, čeprav so bili vseskozi vzponi in padci.
Koliko dela in časa sta vložila v ta posel?
Na začetku, prvi dve leti, sem se ukvarjal z Bitstampom poleg redne službe – bil sem računalniški programer za neko britansko podjetje. V tem obdobju sem delal cele dneve. Po dveh letih sva si z Nejcem (Kodričem, op. a.) začela izplačevati plače, prej ne, in takrat sem pustil službo in se posvetil samo Bitstampu.
Zakaj se vam zdi, da bodo bohinjski hoteli uspešna zgodba? Do zdaj ti štirje niso bili.
Zakaj so hoteli slabo poslovali ali celo propadli, ne vem, slišal sem različne zgodbe, a iz svojih izkušenj – ker že oddajamo apartmaje – vem, kakšni gostje prihajajo v Bohinj. Ne skrbi me, da bi naredili dober, lep objekt, ki bi bil potem prazen, to je praktično nemogoče. Povpraševanja je ogromno, samo ponudbe v Bohinju ni. Podpovprečne apartmaje oddajajo po nadpovprečnih cenah in so zasedeni. Ljudje so pripravljeni drago plačati za slaba prenočišča, samo da so v Bohinju.
Da se ne bo potem, ko bodo v Bohinj zaradi vas množično prihajali turisti, zgodilo, da bi župan Slovence prosil, da naj ne prihajajo poleti.
Saj je bilo tudi v Bohinju slišati nekaj v tej smeri. Gre za nepoznavanje ekonomije. Če je ljudi nekje preveč, to pomeni, da je neka stvar prepoceni. Zelo preprosto se to rešuje. Če imaš 30 parkirnih mest in pride tja sto avtov, to pomeni, da je parking prepoceni.
Potem boste vi podražili hotele, pa bo. Na kakšni ravni bo ponudba, pet zvezdic, manj?
Na različnih ravneh, ker je več objektov. Zato ni smiselno, da bi v vseh imeli visoko raven. Zlatorog bo na najvišji ravni, preostali pa bodo cenovno ugodnejši.
Koliko ljudi bo zaposlenih v teh štirih kompleksih?
Težko rečem, ker se s tem ne ukvarjam. Imam ljudi, ki vodijo projekt. Ker so objekti blizu, bomo prihranili pri zaposlenih, saj bodo isti zaposleni lahko skrbeli za več objektov. Če imaš v lasti samo en objekt, moraš imeti hišnika samo zanj.
Tako bo lahko en direktor vodil vse štiri, ne?
Zagotovo, direktorjev potrebujemo najmanj! (smeh)
Imate pa še eno posestvo in podjetje, ki se ukvarja s kmetijstvom. Na Gorenjskem.
V tem podjetju sem bil tretjinski investitor, a potem je prišlo do kraj s strani menedžmenta in sem izplačal druge lastnike. Zdaj poslujemo s profitom.
Živite na Malti. Zakaj?
Sem sem se preselil pred dvema letoma, ko sem delal nov projekt za trgovanje z manjšimi valutami. Malta je v EU prevzela pobudo za regulacijo kriptovalut, in tu sem uredil vse potrebne papirje za investiranje in se preselil sem kot direktor podružnice. Za zdaj mi tu ustreza, čeprav bi lahko šel tudi kam drugam.
Denar bi lahko vložili v zlato, Coca-colo, Google, Facebook ..., pa ste ga rajši v bohinjske hotele. Zaradi domoljubja?
Velik del denarja imam v javnih podjetjih, v delnicah, ki ste jih našteli, konkretno v Googlu. Določen del denarja pa želim nameniti za projekte, ki dajo oprijemljiv rezultat, ne samo številk na borzi. Da zgradim nekaj, na kar sem lahko ponosen. Finančni vidik je morda slabši, kot če bi kupil delnice – dolgoročno bi mi delnice Googla prinesle več kot ti hoteli –, ne prinesejo pa ti zgodbe v življenju.
Koliko boste zraven?
Aktivno ne bom zraven, ne bom hodil gledat, kaj se dogaja, udeležen pa bom idejno. Želim, da se upoštevajo moje želje. Videl sem dosti hotelov po svetu in vem, »kaj drži vodo«. Kaj je lepo in kaj ni. Upravljanje podjetja pa bodo imeli v rokah drugi, v to se ne bom spuščal. Čez deset let bom imel morda deset takšnih projektov in se ne bom mogel ukvarjati z vsakim od njih.
Kaj pa po svetu »drži vodo«, kot pravite?
Govorim o tem, kako so videti hoteli v švicarskih Alpah, v Avstriji. V primerjavi z bohinjsko ponudbo je to znanstvena fantastika! Ta lepota privablja stranke. Danes ljudje ne pridejo kamorkoli samo zato, da lahko prespijo – tako je bilo včasih. Danes ljudje odprejo Booking in tam vidijo fotografije in izberejo hotel, ki se jim zdi najlepši.
Na Bookingu so pomembne ocene gostov, če dobiš preveč slabih, si obnje.
Na Bookingu ne smeš prikazovati nečesa, česar gost ne bo dobil, ker bo potem razočaran in boš dobil slabo oceno. Ponudba mora biti realna. Za moj objekt, ki že deluje, imamo izredno dobro oceno, mislim, da je 9. Pa je iz leta 1976, obnovili smo notranjost in pohištvo, zunaj pa je tak, kot je bil. A nihče ni razočaran, ker je na Bookingu predstavljen tak, kot je, ni laganja.
Kaj počnemo v Sloveniji narobe v turizmu, pa bi lahko storili bolje?
Ne vem, kaj se na primer dogaja v Portorožu. A v Sloveniji se mi ne zdi, da bi bilo »vse narobe«, seveda pa so še priložnosti, ki jih je treba izkoristiti. V Bohinju takšnih zagotovo ne bo več. Tudi ne vem, kje na svetu bi lahko takšno stvar še dobil. Slej ko prej dobijo novega lastnika, ki jih noče prodati.
Ste na osmem mestu med najbogatejšimi Slovenci – po oceni revije Manager. Kakšen je občutek biti bogat, kako to doživljate?
Jaz tega sploh ne doživljam, to sem preprosto samo sprejel. Lestvica je lestvica. Moje življenje se zaradi nje ni spremenilo. Pa tudi meni se to ni zgodilo čez noč, ampak postopoma od leta 2011. Nisem zadel na lotu. V podjetju smo imeli na koncu 250 zaposlenih.
Kakšno pa je vaše življenje? Na Instagramu sem videla, da veliko potujete, predavate ... Kaj si lahko privoščite?
Privoščil bi si lahko praktično vse. (smeh) A ne vem, kaj si sploh hočem privoščiti, ne želim si ekstremnih stvari, za katere bi zapravljal denar. Moja potovanja so večinoma povezana s poslom. Hodim na konference, obiskujem podjetja, poslovne partnerje v različnih državah.
Nekateri bogataši si kupijo barke, letala, helikopterje ...
Jaz tega nimam, barke nimam časa uporabljati, samo delo bi imel z njo, letalo bi bilo praktično, a za to potrebuješ podjetje, ga oddajati, imaš dosti stroškov. Za helikopter pa nimam izpita! (smeh)
Pravijo, da denar ne prinaša sreče – kaj vi menite o tem? Preskrbljeni ste za tri življenja.
Meni veselje prinašajo moji projekti, rad se ukvarjam z njimi, nekaj moram početi. Lahko bi samo pasivno investiral v delnice, pobiral dividende, a rajši počnem še kaj, kar mi prinaša dobiček. Da denar ne prinaša sreče, ljudje res govorijo, a ne razumejo nečesa – kdor ima denar, ni nujno srečen, lahko si tudi nesrečen, denar je samo ena od komponent sreče. Odpravi kakšen razlog, zaradi katerega bi bil mogoče nesrečen.
Stari ste 33 let, imate družino, ste samski?
Nimam družine.
Nimate časa zanjo?
Nimam časa in nimam želje.
Ta vaš denar bo treba malo razdeliti. (smeh)
Verjetno bom vse zapravil.
Zakaj?
Dedovanje se mi ne zdi smiselno; zakaj bi kdo podedoval ogromno premoženja in ga potem nesmiselno zapravil? Naslednje generacije nimajo pojma o tem, kako je odrasti brez premoženja, rezultat so potem poklicne hčerke in sinčki.
Potem boste po navodilih Stephena Pollana umrli v bankrotu?
To bi bilo idealno.
Za katere stvari pa boste zapravili denar, če nimate časa ne za barko ne za letalo?
Ko bom star 50 let, se bom začel ukvarjati z zapravljanjem.
Kakšen avto vozite – ste si vsaj tu privoščili malo ekstravagance? Imate še električnega teslo?
Ne, že dve leti ne. Zdaj imam cadillac escalate in mercedesa AMG, ampak ju zelo malo vozim, ker sem ves čas na letalih.
Počnete kaj normalnega, berete knjige?
Berem tako, da kadar grem na kakšen pohod, na Malti do morja in nazaj, uporabljam avdioknjige, tudi v avtu jih poslušam. Da počnem nekaj koristnega, kadar vozim ali hodim. Berem biografije zanimivih ljudi, na primer Elona Muska in Warrena Buffeta. Vmes preberem tudi kakšno znanstveno knjigo o vesolju, na primer. Ne berem pa romanov, rajši si pogledam film, ker se mi zdi, da gre manj časa. Rad imam drame, še najmanj gledam komedije.
Kaj pa prijatelji, koliko jih potrebujete?
Na Malti je ogromno ljudi, ki jih poznam, a so leteči. Dobimo se, kadar smo vsi doma. Vedno ujamem koga od njih, tako da se ne počutim osamljenega.
Se kdaj napijete?
(smeh) Kdaj se. Moje mnenje je, da se moraš paziti tistih poslovnih partnerjev, ki se nikoli ne napijejo.
