Ko se odločajo za odtenek, v katerega bodo odeli zunanjost svoje nepremičnine, imajo mnogi težnjo po tem, da ta čim bolj izstopa. V Sloveniji se je namreč skozi leta razvila folklora, ki je arhitekti in drugi poznavalci področja ne podpirajo.
Gre za pisane barve fasad. Poznavalci pravijo, da jih precej negativno preseneča izbor barv in vzorcev, saj da so ti izbranci brez vsakega občutka za okolico in tako grobo posegajo v videz in splošni vtis kraja, torej v kulturo prostora.
Skupina petih študentov, ki na facebooku nastopa pod imenom 50 odtenkov slovenskih fasad, se je, ker so opazili to težavo, odločila, da bo opozarjala na problematiko tovrstnega poseganja v prostor.
Na omenjenem družbenem omrežju so tako začeli objavljati fotografije slovenskih fasad, ki izstopajo, in stran je postala pravi hit. Študenti, ki so se podali v ozaveščevalni projekt, se sicer ne izobražujejo v smeri arhitekture; gre za strojnika, andragoginjo, rusistko, gradbenika, komunikologinjo ter ekonomista, ki pa jih povezuje naklonjenost estetiki.
Ne gre za to, da je grdo …
Z mlado skupino navežemo stik. Še podrobneje nam razložijo, kaj »stoji« za njihovim početjem. Poudarijo, da cilj ni obsojanje in norčevanje, temveč opozarjanje na to, da takšne izjeme lahko kvarijo celostno podobo kraja. »Ne gre nujno za to, da je fasada sama po sebi 'grda'. Gre za to, da je umeščena v napačno okolje. Osrednje vprašanje, ki si ga postavljamo, je ravno tisto o meji med svobodnim izražanjem in poseganjem v svobodo posameznika, v tem primeru vseh sosedov. Glede na odzive lahko rečemo, da se tematika vse bolj problematizira, vendar ne na področju regulative,« so nam povedali v pogovoru.
Zanimalo nas je torej njihovo mnenje o tem, zakaj vse več fasad hiš z diskretnih tonov prehaja na lestvico živih barv. Pravijo, da si tudi sami postavljajo isto vprašanje, a da odgovora nanj nimajo. Menijo, da bi ga bilo treba postaviti lastnikom pisanih fasad. Soočili smo jih tudi s stališčem strokovnjakov, ki svarijo, da s takimi fasadami močno posegamo v okolje in krnimo kulturo bivanja. Pri tem so nas vnovič opozorili, da je njihov namen spodbujanje javne debate, ki bi obravnavala to tematiko, ne pa da zavzamejo določeno držo.
Ozrimo se v preteklost
Povezali smo se še z Društvom arhitektov Ljubljana (DAL) in ga zaprosili, da o temi, ki jo razpiramo, spregovorijo še s strokovne plati. Z nami se je pogovarjal Jurij Kobe iz pisarne ATELIERarhitekti, sicer predsednik DAL. Kobe je uvodoma poudaril, da moramo pri razmišljanju o tem pojavu najprej seči precej nazaj, v našo nekdanjo kulturo naseljevanja in bivanja. »Zaselki, vasi ali mesta so se običajno izoblikovali zunaj rodovitnih polj, prislonjeni ob neko vzpetino, da jih niso dosegle vlažne meglice. Hiše so lovile sončno svetlobo, s strešnimi napušči so poleti senčile, torej hladile fasade, ob slabem vremenu pa ščitile pred dežjem. Naklon streh je narekovala kritina, ki je bila dostopna, omet je bil narejen z lokalnim peskom, barva običajno apnena, bela. Tako so se izoblikovale harmonične poselitve, manjše ali večje, ki jih danes vsi občudujemo, a se vendar iz vsega tega zelo slabo učimo,« poudarja.
Želja po izstopanju
Nadalje nam je Kobe pojasnil, da v kulturno razvitejših okoljih za takšno harmonijo skrbijo jasna urbanistična pravila, ki usmerjajo in umirjajo novogradnje ob obilici novih materialov, ki jih ponuja trg. »Pri nas takšne usmeritve in zahteve poznamo le v zelo omejenih, zaščitenih območjih. Pomanjkanje urbanistične zakonodaje ali pač odsotnost inšpektorskih posredovanj pri nas še pospešujejo agresivna oglaševanja proizvajalcev barvil. In ker je v preprosti predstavi o kulturi bivanja vgrajena želja po čim očitnejšem izstopanju iz okolice, se je pri nas uveljavilo pravo tekmovanje v uporabi kričečih barv, ki dobesedno razbijajo umirjenost pokrajine,« poudarja.
Dodaja, da kričeče barve žal ne predstavljajo edinega elementa, ki uničuje našo kulturno krajino. »To počne že sama nova urbanizacija podeželja. Država je razkosana na majhne občine, ki po svoji volji razprodajajo prvotno kmetijska zemljišča. Želje po individualni hiši, ki včasih segajo do iracionalnosti, našo krajino brez milosti suburbanizirajo. V pomanjkanju kulture bivanja mnogi dobrostoječi posamezniki gradijo vile v obliki gradičev, z balustradami, oboki in nadstreški, za katerimi so fantazijsko zaobljeni temni prostori, pogosto vse v povsem zgrešenih merilih,« izpostavlja še eno problematiko.
