Župnija na Vurberku je stara več kot 200 let in svoj praznik slavi 15. avgusta. Cerkev, posvečena Devici Mariji Vnebovzeti, je bila zgrajena v letih 1776–1779.
Ne samo v času sobotnega blagoslova velikonočnih jedi po vaseh, ampak tudi v nedeljo pred jutranjo mašo ob 7. uri, v neposredni bližini vurberške farne cerkve, ki je posvečena devici Mariji Vnebovzeti, so fantje in možje iz Grajenščaka in Krčevine pri Vurbergu, sicer v Mestni občini Ptuj, a še v župniji Vurberk, ostali zvesti tradiciji. Namesto z možnarji ali karbidom, kot sicer, so pokali z železom, kot imenujejo to napravo, in tako simbolično uprizorili pokanje skal ob Kristusovem vstajenju.
Bela snov za močan pok
Branko Mahorič, eden od pobudnikov za ohranitev te tradicije, je povedal, da se ne spomni leta, ko se ne bi zbrali in pokali, sicer pa je običaj »podedoval« po očetu. »Spomnim se, da so to tako imenovano belo snov oziroma prah, ki so ga uporabljali za barvanje tekstila in povzroča velik pok, nekoč prinašali iz tekstilnih tovarn. Danes ga je mogoče kupiti v posebnih trgovinah. Železo nam je uspelo ohraniti vsa ta leta in s tem uprizarjamo lomljenje verige smrti pri Kristusovem vstajenju,« je poudaril Mahorič in dodal, da že več desetletij farane pri blagoslovitvi »spremljajo« h kapelicam. Domačega župnika dr. Avguština Laha so pospremili h Gajzerjevi kapeli v Jiršovcih, Plančevi kapeli v Krčevini ter k Čehovemu križu na Gomili.
S terena tudi v kleti
Pomemben člen v tej »verigi« je Maks Gajšek, ki poleg Mahoriča ekipo tradicionalno povabi k sebi domov. »To je najlepši čas v letu. Srečam veliko ljudi, se z njimi pogovarjam in družim. Letos v to tradicijo uvajam še sina,« je dejal Gajšek. In tam ne manjka rujne kapljice in najrazličnejših dobrot, ki jih na terenu ponujajo tudi drugi domačini. Fantje pravijo, da je pokanje precej naporno, zato se je treba tudi »okrepčati«. Mahorič pa zagotavlja, da so vselej previdni: »Sicer se lahko zgodi kaj nepredvidenega. Fantje se tega zavedamo.« V Krčevini pri Vurbergu so bili sprejeti in pogoščeni pri družini Črnko, nedaleč od kraja pokanja pa pri Zdenki Kopše, rojeni Prekmurki, ki tukaj živi že deset let. Vselej jim postreže z langoši, najbolj razširjenim hitrim prigrizkom v Prekmurju. »Tako kot že lani mi je Maks letos naročil, naj jim pripravim ocvrto jed iz krompirjevega testa in s česnovim prelivom. Pokanje sodi zraven in me ne moti. Celo pozdravljam ga,« je pristavila Kopšetova.
V tej skupini je zadnjih 30 let nepogrešljiv Branko Caf, ki si velikonočne sobote ne predstavlja drugače, kot da se pridruži skupini, ki poka pred cerkvijo in po vaseh. »Žena in vsi, ki ostanejo doma, že vedo, da me tega dne ni od 6. ure zjutraj pa do polnoči. Včasih se tudi zavleče, a se vselej zavedamo, da smo naslednje jutro pred 7. uro že pred farno cerkvijo na Vurberku,« je povedal Caf.
Bolj povezani
Sicer pa ta običaj pridejo pozdravit številni domačini, ob »pokačih« se ustavljajo tudi mimoidoči, ki so sicer namenjeni k blagoslovu. »Pokanje na terenu je zame velik dogodek. Si v naravi, na zraku. Zdi se mi, da smo tukaj bolj povezani. Pokanje me ne moti, saj pada k temu prazniku,« je pojasnila Sonja Šmigoc iz Krčevine pri Vurbergu. Tradiciji sta nedaleč stran kot vselej sledila zakonca Furholz in jih tudi letos pogostila s pijačo in krapci.