Ko sva skupaj presedela dolge ure ter se pogovarjala, ob tem pa večkrat gurmansko uživala v dobrotah iz žerjavice izjemne gostilne Javornik v Slovenski vasi ter ob polnoči na strelišču fotografirala njegovo streljanje z lokom, se je nabralo ogromno misli in namigov. Za knjigo bi jih bilo. Zato je tole samo delček, zgoščena energija, kot bi se izrazil on. Tonček, ki je lani dosegel številko 60 (let), namreč stresa misli, kakršne se običajno posluša na plačljivih vikend delavnicah, kot iz rokava. A on jih je doživel. Kot policist, specialec, osebni varnostnik, petkratni oče, z živalmi na Krasu, na Kreti pod oljkami in med zelišči, med Kreteni (Krečani v resnici), kot se rad hudomušno pošali, in še kje.
Predsednikov osebni stražar
O Janezu Drnovšku govori z izjemnim spoštovanjem. Bil mu je kot oče, bil je njegov prijatelj, kolega in varovanec obenem; pa še njegov in predsednik države. Vse to je jemal smrtno resno. Drnovška je učil streljati, gibanja med ljudmi, navdušil ga je za tek. Vse, kar se je Tonetu zdelo, da mora človek takega kova in položaja vedeti za svojo samoobrambo. Zanj bi dal življenje brez premisleka, pa še ponosen bi bil na to. Nič čudnega, da je bilo spoštovanje obojestransko. Tone trdi, da se je Drnovšek proti koncu življenja zavedal prejšnjih političnih napak, jih poskušal zgladiti, poravnati, izboljšati stanje v državi, a je bilo že prepozno. Preveč vsega se je nakopičilo in preveč polen je dobil pod noge. To je ustavilo njegov politični korak.
Drnovška je bilo škoda
S pokojnim predsednikom ga je vezalo veliko. Predvsem zabavnega. Recimo, lahko ga je pričakal v trenirki, zaradi česar so šli nadrejenim lasje pokonci, ampak uradno ni bil nikoli karan. Skupaj sta tihotapila Tonetovo igračko in ljubljenko, pištolo magnum 44, iz ZDA v Beograd, tam so mu jo hoteli ljudje iz varnostnih organov SFRJ seveda takoj »uradno« vzeti. Doživela sta ogromno pogovorov v avtomobilu, skupnega teka – enkrat celo s predsednikom Clintonom po Centralnem parku, kar je bilo za varnostno službo ZDA prava nočna mora. Da ne omenjamo, da je Tone stalno v notranjem žepu suknjiča nosil ovojnico s 30.000 dolarji. Ne za ženske, pijačo ali nočna kosila, da ne bo pomote. Za vsak primer, če bi se karkoli zgodilo. Poskus atentata, karkoli, kar bi jih prisililo v spremembo načrta in bi potrebovali denar.
Rojstvo na obali oceana
In tudi to ju je družilo, da je Drnovškova tajnica postala Tonetova druga žena in mu v izjemni zgodbi na Novi Zelandiji rodila na obali morja sina Maraya, ta je dobesedno padel v pesek. Vanj sta zakopala posteljico, kot so jima svetovali domačini, ki na tak način rojevajo stoletja in so jima tudi določili prostor. »Dobesedno sem videl energijo, ki je prišla skupaj s sinom,« trdi Tone. Dogodek ga je uročil. Čez nekaj let je na kraj rojstva pripeljal poleg sina in žene babico, v ponovno počastitev rojstva. »Prva beseda, ki jo je sin spregovoril meni, je bila oku. Zato se odtlej imenujem Oku Oku. V japonščini to pomeni dobri duh. Od kod je to prišlo do Maraya, je uganka.«
Prezgodaj v pokoj, rešil ga je Kras
Ko govori o Drnovšku, uporablja izraze oče, stari, predsednik ali Janez, lahko kar vse obenem, v isti povedi. Pač, vse to je bil zanj. Pomenil mu je veliko, v nasprotju z njegovima šefoma Janšo in Bavčarjem. Ta dva sta ga nagovarjala, naj vohuni za Drnovškom. Seveda ni hotel in doživel je medijsko precej znano »upokojitev« pri 37, na vrhuncu moči, poguma in znanja. To ni bilo Drnovškovo »darilo«, temveč taktična in politična napaka obeh omenjenih politikov.
Da se Oku Oku ob tem, ko so mu vsi bližnji obračali hrbet, ni zlomil, ga je rešil Kras. Živel je puščavniško, spal na tleh, hodil bos, bil zgoraj nag, ni jedel mesa, vozil se je z motorji, džipi, streljal z lokom, tudi v burji ali pozimi. Imel je 250 konj, 90 oslov, vole in 600 koz, volk jih je vzel kakih 60. A to zgodbo bomo raje preskočili. Naj bo samo uvod v poglavje o Kreti, kjer kraljuje zadnjih osem let, ob novi družini, Tanji, Ahili in Ruju.
Tanja
Kdo je Tanja? Tista inšpektorica, ki je službeno prišla na posestvo na Krasu v kontrolo in po nekaj urah izjavila, da je tam tako lepo, da bi kar ostala. Oku Oku je, ne bodi len, zinil, da ne vidi nobenih preprek, da ne bi, in čez tri dni je prišla s kovčki. Seveda je pustila službo in študij. Šele takrat se je Oku Oku zavedel vsega in kri mu je šinila v glavo. Sprva je mlado dekle stalno opozarjal, da iz te moke ne bo nič resnega. Po nekaj letih »testiranj njenih fizičnih zmožnosti«, ko sta recimo dvigovala stokilogramske tramove za njegov kozolec, pa je zelo grdo in hudo padel v puščavi med testiranjem motorjev za podjetje KTM ter snemanjem reklame. Ne samo da se je videl z velike razdalje, kako leti po zraku in proti tlom, ter doživel nekakšno obsmrtno izkušnjo, operiran je bil kar tam sredi puščave, odpeljan v Španijo in bil resno zdravniško oskrbljen šele po letalskem prevozu v Slovenijo čez en teden. Nekaj dni je bil v nezavesti zaradi lukenj v pljučih in nalomljenih reber. Zdravniki so mu napovedali, da bo rehabilitacija trajala vsaj tri leta.
Smer Grčija
Takrat je Tanja zopet pokazala svojo posebnost in mu za okrevanje predlagala Grčijo. Deželo toplote, sonca in miru, ki jo je dobro poznala kot nekdanja vodička. Skupaj sta izbrala Kreto s 365 dni sonca na leto, in če malce skrajšamo to sicer kar dolgo zgodbo o takih in drugačnih življenjskih padcih ter pretresih, sta se naselila na južno stran otoka, v višjih legah, kjer poleti ni vročine in pozimi ni vlage. Čeprav včasih tudi sneži in ima Tone celo motorne sani za bajtico, je to dežela izjemno močnih in dišečih zelišč, ki so znana po vsej Grčiji. Tam je med raziskovanjem dežele poleg mnogih artefaktov našel celo stare Herodotove zapiske o zeliščih in destilatih. Ti so zdaj postali njegova obsesija. Zlato s Krete, kot domačini rečejo rastlini diktamnus, v kombinaciji z drugimi zelmi menda zdravi vse. Domačini ga nosijo kar obešeno okoli vratu.
V življenju ni ovinkov
Kot mu je govorila že pokojna mati, v življenju ni obvoznic. Kadar je vsega preveč, greš. Kadar so tegobe prehude, si sam. »Ukvarjal sem se s številnimi športi. In ko se vse poklopi, začneš resnično spoštovati svoje telo. Dojameš ga kot izjemen stroj. Zato se je treba čuvati. Ne iti na vsak maraton. Material (telo) se ne sme utruditi. Ne smeš se spozabiti in zapustiti. Kajti ko te špikne, denar ni več pomemben. Tudi kmetija se proda v imenu zdravja, če je treba,« pravi.
Spremembe so težke, a ne nemogoče
»Kolikokrat sem si že rekel, da bom tak in tak, čez nekaj časa pa vse po starem. Do tal moraš. Tam te čaka razodetje. Šele od tam se odrineš tja, kjer hočeš biti. Če ne, razpadeš. Začneš umirati,« pravi in nadaljuje: »Ko se rodiš, si mlad in kot rožica. Potem dozoriš. Prideta prva slana in razgradnja (recimo rak). Če se prepustiš, je sestop na nižjo raven bolezen. Če si v energiji in poznaš svoje telo, pa napreduješ. Sam od sebe. S svojo energijo lahko vplivaš na svoje telo! Ko si mlad, misliš na keš, ko si star, pa na zdravje!«
Preden vstane
Vsako jutro, ko se zbudi, najprej naredi od 10 do 15 globokih vdihov s trebušno prepono. Potem opravi 150 ponovitev vaje »zapiranje knjige« – za trebušne mišice. Potem še vaje za križ in hrbet. Še vedno v ležečem položaju proti sebi krči stegna, s stegnjenimi rokami pa se od njih odriva. Ves ta čas si v mislih (in tudi zares) razteguje hrbtenico. To izvaja dve minuti, počasi popusti in šele zatem vstane iz postelje. Poudarja, da je za moškega najpomembnejša prepona. Če ta ni močna, zaboli hrbtenica. Po njegovem bi morali učiti, kako obdržati čvrsto prepono, že mlade, dvajsetletne fante, da bi zadržali moško vitalnost v starost.
Jezen na domačine
Na domačine, Kretene, kot jim reče sam, je precej jezen. Namreč, zaradi pohlepa in lenobe dopuščajo, da Albanci kupujejo zemljo v višjih legah. Najprej posekajo vse stare oljke, ki štejejo od 1000 do 3000 let in po katerih je Kreta precej znana, zemljo »naskočijo« s fitofarmacevtskimi sredstvi in raznovrstno kemijo ter se gredo kmetovanje. Potem tisto »zdravo« zelenjavo, ki sploh ne vidi sonca ali zemlje, saj raste v zaprtih rastlinjakih in je hranjena po cevkah, Evropi prodajajo kot najboljše s Krete, mi pa nasedamo. Ta otok sonca, izobilja in zelišč, kjer zrak dobesedno dehti od njih in pokrajina vsak teden spreminja barve, postaja smrtna past za moderno družbo. Tonetov nasvet: ne jejte pozimi zelenjave in sadja z grških otokov. Vse je samo prazna kemija, pa še škodljiva.
Slovenija je raj, a pozabljamo na staro znanje
Zakaj imamo mi raj? Ker so v Sloveniji rastline prijazne, poudarja. Kaj to pomeni? Da se lahko kadarkoli in kjerkoli povaljaš po tleh, saj ni nič strupeno. In ker je Kreta legendarna po zeliščih še iz antike, se je lotil novega področja. Hidrolize, naravnega, ekološkega pridobivanja izvlečkov. Nečesa, kar rastline dajo tistemu, ki jih razume. In to je dobro za ljudi. Zadnje tedne se je smukal pri nas, srečaval se je s steklarji, strokovnjaki, vsemi, ki imajo potrebno znanje o postopkih in metodah. V dar je dobil laboratorij iz kaljenega stekla, nekdo mu je izdelal posebno bučo in prekrižaril je ozemlje od avstrijske Koroške do Furlanije, kjer so še ostanki slovenstva. Je vredno vseh teh poti in obiskov? Ko je prijateljem nanesel nekaj kapljic svojega eteričnega olja na podlahti, se jim je »zmešalo«. Dobili so namreč kapljice afrodiziaka, mešanice po starem arabskem receptu. Da ti recepti učinkujejo, lahko potrdim tudi sam. »Treba se je boriti za naravo. To je naše največje bogastvo. Ne smemo je degradirati, kajti več je vredna od vsega denarja,« poudari.
Življenje na Kreti
Njihovo družinsko življenje na Kreti je kot meditacija, trdi. Otroka sicer hodita v šolo, a izpite opravljata doma, v Sloveniji. Učita se igranja na liro in klavir, vsi ogromno poslušajo lokalno glasbo in hodijo na koncerte, oba se ukvarjata z atletiko. Posebej Ahila, ki je bila že kot dojenček fenomen. Zmogla je viseti na prstkih na robu mize. Neverjetno, so trdili vsi. Morda posledica rojstva na Peloponezu, v bolnišnici, da ne bo pomote, ampak tudi Ruj, rojen na polju, ni bistveno drugačen. Verjetno posledica genov in svobode. Mati Tanja je z njima ves čas. Ni dneva, ko bi bili ločeni. In ko pridejo v Slovenijo, kot družina in s svojo vzgojo presunejo tudi prijatelje, ki so učitelji v waldorfski šoli. Družina sicer živi nižje ob morju, Tone pa bolj ali manj višje na posestvu, dobrih 700 metrov nad morjem, razpet med vsem: njimi, oljkami, zelišči, dvema konjema in nekaj domačini, ki so po tem, ko so ga sprejeli, v njem ugledali odrešenika otoka.
Postati polbog
Da te Grki sprejmejo, ni ravno preprosto. Tone jih je prevzel z lokom. Nekega dne je povabil vso vas v lokalno kavarno. Blizu nje je postavil tarčo in izstrelil prvo puščico. Glasni vzkliki odobravanja. Zadetek v sredino. Ustrelil je v drugo. Tišina. Tone ni razumel, zakaj so pa zdaj vsi tiho. Šel je k tarči in ugotovil, da je z drugo puščico razklal prvo. To je domačine utrdilo v prepričanju, da ni »običajnik«, da je polbog. Zdaj jih uči jesti regrat, kupil si je značilno, tri krat tri metre veliko kamnito hiško in zemljo, kjer pridelajo vso zelenjavo. Dva konja ima za družbo, čeprav jih je načrtoval več. Kreta ima pač sonce, dežja pa ne, kar pomeni, da krme ni dovolj. Ne želi pa hraniti živali z umetnimi krmili.
Izjemen lokostrelec
Vsekakor je lok sredstvo, ki ne samo da je prepričalo Krečane, ampak z njim tudi dosega zen, pravi. Vsako noč izstreli od 10 do 20 strelov (lesenih puščic ima samo nekaj), najraje med drugo in tretjo uro ponoči, da se pred spanjem poveže s seboj. Šele ko začuti tarčo, vseeno, ali strelja na 50, 60 ali 70 metrov, sproži. Na deset metrov recimo zadene cilj velikosti nohta. Neverjetno, a niti vidi ne tako majhne točke. Vse se pač skriva v nezavednem, v poznavanju sebe. Na posebnih tekmah, v šali jim reče petnajstisočke, redno zmaguje. Zbere se ekipa, od 10 do 15 ljudi, in vsak od njih v ovojnico vstavi petstotaka (evrov). Potem gredo po trije v gozd streljat. Najboljši trije se pomerijo še pred tarčo. Kdor zmaga, vzame kuverto. Postane kralj dne, vodja krdela, se pošali Oku Oku, ki ima rad »moške preizkuse«. Letos si želi oditi v Las Vegas, kjer je sklad 100.000 dolarjev. Precej je prepričan, da lahko zmaga. Lokov ima okoli 50, dolgega, s katerim spi, pa ne pusti niti prijeti drugemu. Z njim sta eno, ista energija, pravi.
Borec za oljke
Zadnje čase se bori za vsako staro oljko posebej. Trenutno skrbi za okoli 500 dreves, nekatera so stara tudi 3000 let. Polna so lastnih sredstev proti škodljivcem, z izjemno auro, močna in žilava in se ne pustijo zobu časa. Njihovo olje je drugačno, gosto, zdravilnejše. Oljkam v Sloveniji ne oporeka kakovosti, ni pa čisto prepričan, da je sploh možno izmeriti vse, kar je v »njegovih ljubicah« s Krete. Redno pa vozi olje na naš inštitut, da preverjajo njegovo kakovost, kajti Grkom ne verjame. Je preveč pohlepa in lenobe med njimi.
Treba bo spremeniti politike
Oku Oku trdi, da bo treba v Sloveniji na novo definirati besedo politik. To mora postati častno, neplačano delo. Dokler je politik pozitiven, naj ima na voljo vse. Zastonj, da niti ne potrebuje denarja ali lastnine. Pomaga naj ljudem, ker lahko. Saj ko daš, sta zadovoljna dva, dajalec in prejemnik, je prepričan. Ker predsednik predstavlja narod, mora biti dober in pravičen za vse, pa ni pomembno, ali za ženske, moške, geje ali Janševe. Vsi so enaki, za vse enako. In šele ko bomo sprejeli to filozofijo, bomo zmagali. A trenutno imamo zelo zgrešen temelj, opozarja Oku Oku, ki se dobro spominja, s kakšnimi politiki je imel opravka. Veliko (slabega) je sicer še povedal o njih, a to naj ostane tam, za mizo.
Za konec
Njegov najboljši nasvet, kaj narediti z viškom adrenalina ali živčnosti sredi noči, ko ne moremo zaspati, je kad vroče vode in nekaj kapljic eteričnih olj. Ko se zbudiš v hladni vodi, si pomirjen. In še nasvet dekletom, poleg tega, da naj si obvezno zasadijo svoj zeliščni vrt za hišo ali na balkonu, kot nekakšno doto za življenje: naj ne računajo na poroko z Grkom. Njihov odnos do žensk ni tak, da bi zadovoljeval evropske navade.
