Nepozaben svetovni izpitni dan esperanta v Subotici
Vsa zadeva se je pričela že z objavo »4. SVETOVNEGA IZPITA 2015« na izobraževalnem e-portalu Svetovne esperantske organizacije (v nadaljevanju: UEA) – Edukado.net. Kot velik zagovornik gibanja za ideje esperanta, sem se kar hitro odločil opravljati mednarodni izpit iz tega jezika. Še posebej me je k temu spodbudilo prijazno vabilo Esperantskega društva »Tibor Sekelj« iz Subotice (Srbija), ki je razpisalo možnost opravljanja izpita na njihovi lokaciji – Politehnični šoli Subotica in sicer za soboto, 30. maja 2015.
Poslal sem prijavo na Edukado.net, kjer s svojim žarom in zagnanostjo koordinira delo tega centra in skrbi za sprotno kvalitetno informiranje o možnostih esperantskega izobraževanja za vso svetovno esperantsko javnost, gospa Katalin Kovats. Katalin je tudi glavna koordinatorka projekta »Svetovni izpit«, ki je sicer v pristojnosti UEA.
Strokovna priprava projekta je delo Centra za tuje jezike v Budimpešti, ki tudi vrednoti in ocenjuje rezultate svetovnega izpita iz esperanta, ki poteka za nivoje B1, B2 in C1.
Svetovni esperantski izpit je usklajen s tako imenovanim skupnim evropskim referenčnim okvirom.
Kriteriji izpita iz esperanta so torej izenačeni s kriteriji, ki sicer veljajo za vse tuje jezike.
Moja prijava je bila z edukada.net posredovana gospe Aranki Laslo, sekretarki že omenjenega Esperantskega društva »Tibor Sekelj« Subotica in učiteljici informatike na že omenjeni Politehnični šoli. Aranka je bila Katalinina sodelavka, zadolžena za izvedbo izpita na subotiški lokaciji.
Ob tem naj navedem, da je letošnji »svetovni esperantski izpitni dan « potekal v dveh delih in sicer 25. aprila 2015 v Franciji, Švici in Nikaragvi ter 30. maja 2015 na 12-ih lokacijah v: Franciji, Braziliji, Rusiji, na Japonskem, Južni Koreji, Srbiji in na Nizozemskem.
Že po nekaj kontaktih z Aranko, tako po e-pošti, kot tudi po Skype-u, sem ugotovil, da gre za izjemno povezovalno osebnost, ki delo opravlja dosledno in z žarom ter pomeni pravo gibalo, tako v svojem esperantskem društvu, kot tudi v esperantski študijski sekciji na svoji šoli.
O moji nameri sem obvestil prijatelja Davorina Jurača iz Prevalj na Koroškem in Niko Rožej, predsednico Esperantskega društva Ljubljana. In tako sta se tudi ona dva odločila za izpit v Subotici. Oba, posebej pa Nika, sta »stara« esperantista in tako
kot jaz velika pristaša ideje o popolni uveljavitvi esperanta kot mednarodnega jezika, ki ni last nobenega naroda posebej, obenem pa je lahko last vseh. Tako sem nekako spontano postal koordinator med Aranko in »slovensko delegacijo« glede udeležbe na omenjenem izpitu.
Z Davorinom in Niko smo skupaj izvedli nekaj manjših priprav za izpit.
Pomembna članica »delegacije« je bila tudi moja žena Reneja, ki je poskrbela za vse, kar je bilo potrebno vzeti s seboj, obenem pa je bila voznica celo pot do Subotice in nazaj. Brez njene »logistične podpore« in spodbudne ter njej lastne vedrine, si težko predstavljam uspeh naše udeležbe v Vojvodini.
Po kosilu in prijateljskem klepetu pri naju doma smo 29. maja, v zgodnjih popoldanskih urah, odrinili na pot proti Subotici. Med vožnjo ni manjkalo vedrega pogovora, tako v esperantu kot v slovenščini, o tem in onem, predvsem pa v povezavi z esperantskim gibanjem v Sloveniji in širše. Razumljivo je, da je beseda tekla tudi o bližnjem izpitu iz esperanta. Opazovali smo kraje in naravo slavonskih in vojvodinskih ravnic in po približno petih urah vožnje prispeli v Subotico.
Že sprejem v dijaškem domu na Harambašičevi 22 je bil sila prijazen in tako niti utrujenosti nismo čutili preveč. Osebje na recepciji doma in gospa Aranka, so nam zaželeli prijazno dobrodošlico in nismo si mogli kaj, da ji ne bi v zahvalo za izjemno pomoč pri načrtovanju našega bivanja in izpita v Subotici izročili posebno darilo. Predali smo ji knjigo z esperantskim prevodom Prešernovega Sonetnega venca – Tone Logar: Krono de l' sonetoj, šipkovo kremo in kremo iz divjega kostanja, Renejina izdelka, za katera navodilo za uporabo sem, tudi z Nikino pomočjo, prevedel v esperanto, pa priponko »Mi parolas Esperanton« (Govorim esperanto) in butelko penečega vina iz »Kleti penin Istenič« na Bizeljskem za njenega moža Zlatka. Nika je prispevala čudovit aranžma s suhim in glinenim cvetjem. Aranka je bila ob tem dogodku vidno ganjena in se je za darilo prisrčno zahvalila.
Seznanili smo se s prostori in pogoji bivanja v domu, Aranka pa je nam in ostalim kandidatom za izpit pokazala tudi pot do Politehnične šole, kjer je naslednji dan, v soboto, 30. maja, s pričetkom ob 9. uri, potekal navedeni izpit.
Na šoli so me najprej zaprosili za kratko izjavo in sicer za lokalno srbsko TV-postajo: »Yu Eco TV«. Govoril sem o Klubu esperantistov Posavje (KEP), ki ga vodim, in o razlogih za mojo prijavo na esperantski izpit.
In napočil je izpitni dan. Pristopilo je 10 kandidatov: mi trije iz Slovenije, ena Bolgarka, ostali pa so bili iz domače Subotice in iz nekaterih drugih srbskih krajev. Najprej smo reševali pisne naloge na testnih polah, ki jih je Aranka, ob prisotnosti njene pomočnice in podpredsednika UEA, gospoda Mac Gill-a, potegnila iz zapečatene kuverte in jih razdelila udeležencem. Naloge so se nanašale na poznavanje esperantske slovnice, znanje pisnega izražanja in sposobnost povzemanja bistva iz esperantskega teksta.
Po 2-urnem reševanju pisnih testov in krajšem premoru je v drugem prostoru sledil prvi del ustnega izpita in sicer preverjanje sposobnosti razumevanja dveh poslušanih esperantskih besedil. To je bil, sodeč po zatrjevanju vseh, najtežji del izpita nasploh.
V tretjem prostoru je sledil pogovor v esperantu s Katalin Kovats in sicer po Google hangout.
Predstaviti smo morali svojo vlogo v neki namišljeni situaciji in opisati izbrano sliko. Kot smo pozneje izvedeli, smo ta del izpita vsi uspešno opravili. Rezultati celotnega izpita pa bodo znani v mesecu juliju 2015, ko bo naloge ocenila posebna izpitna komisija v Centru za tuje jezike v Budimpešti. Uspešni bodo prejeli posebno diplomo o opravljenem izpitu na določeni zahtevnostni stopnji.
Vsi smo morali podpisati posebno izjavo glede pogojev za morebitno pritožbo v primeru neizpolnjevanja tehničnih in drugih pogojev za izvedbo izpita.
Cel čas izpita so organizatorji dogodka poskrbeli za napitke in prigrizke v enem od prostorov šole, kjer je bilo možno tudi kupiti različno esperantsko, srbsko in madžarsko literaturo.
Po izpitih je sledilo skupno kosilo. Tako med čakanjem na pristop k posameznim delom izpita, kakor tudi med samim kosilom in v prostem času, smo udeleženci zbijali razne sprostitvene šale in ugibali kakšen bi utegnil biti rezultat izpita. Izgledali smo kot kakšni maturanti, ki se s kančkom strahu pogovarjajo o uspešnosti mature.
Po kosilu je sledila prava poslastica srečanja – nepozaben slavnostni program ob zaključku izpitnega dne.
Poleg udeležencev izpita, so se tega izjemno pestrega dogodka udeležili tudi nekateri ostali člani domačega esperantskega društva (med njimi tudi novinar Djordje Dragojlović) nekateri gostje iz Madžarske, predstavniki medijev, glasbeni ustvarjalci (odlični Blanka Laslo, Arankina hči, na violončelu in Esther Duerinck, ki končuje enoletni program na Glasbeni šoli v okviru mednarodne študentske izmenjave, na violini, pa mlada simpatična pevka Anett Garamvölgyi /v esperantu Anet Garamvelĝi/ ob igranju na lutnjo; ki jo je predstavil Jozefo Bakŝa iz Segedina)….Sodelovali so tudi člani Esperantskega študijskega krožka, ki ga na omenjeni šoli vodi prav Aranka Laslo. Pri tem vključujejo različne načine vabljivega in prijaznega seznanjanja z esperantom.
Skupaj smo zapeli v esperantu: Evropsko himno, pa različne ljudske in nekatere druge znane pesmi. Na harmoniki nas je spremljal razigrani domačin Ĝulio Dietrich, ki bi lahko igral in nas zabaval še in še (Mimogrede, njegova mati je bila rojena v Murski Soboti). Stefan Mac Gill je predstavil nekatere novejše projekte UEA, urednik nove revije »Balkana verda stelo« (Balkanska zelena zvezda), Johan Derks, pa je ponudil možnost naročila na to esperantsko glasilo.
Imel sem čast v esperantu predstaviti delo našega Kluba esperantistov Posavje, s posebnim poudarkom na bližnjem Mednarodnem prijateljskem srečanju esperantistov, 25. julija 2015, v Brežicah, z možnostjo obiskov nekaterih turističnih krajev v brežiški občini. Ob tej priložnosti sem udeležencem pokazal nekaj izvodov biltena Združenja za esperanto Slovenije (ZES) Informacije in biltena Esperantskega društva Maribor (EDM).
Prisotni so si lahko ogledali nekaj posebej izbranih fotografij Brežic in okolice. Aranki Laslo sem predal priponke z napisom »Mi parolas Esperanton« (Govorim esperanto), da jih razdeli najbolj prizadevnim pri organizaciji srečanja, kar je z veseljem tudi takoj storila. Laslovi sem izročil tudi posebno darilo KEP za Esperantsko društvo »Tibor Sekelj« Subotica in sicer v esperanto prevedena roman Borisa Pahorja: Romar med sencami (Pilgrimanto inter ombroj) in zbornik novel: Antologija sodobne slovenske novele (Antologio de moderna slovena novelaro; v prevodu Vinka Ošlaka).
Vsekakor ni šlo brez skupinskega fotografiranja vseh udeležencev srečanja, kar je še kako dobrodošlo za ohranjanje spomina na ta izjemen dogodek.
Z lepimi vtisi smo člani »slovenske izpitne skupine« iz Subotice odpotovali v nedeljo, 31. maja 2015, že zgodaj dopoldne. Vso pot smo se pogovarjali o uspešnosti srečanja, o pričakovanih izpitnih rezultatih…Davorin je postregel z izjemnim poznavanjem zadev s področja astronomije, rastlinstva in zeliščarstva, mnogo od tega tudi v esperantu. Nika nas je, tako kot na poti v Subotico, tudi v povratku ljubeznivo spodbujala h govorjenju v esperantu. Tako smo naposled prispeli k nama domov, na Čatež ob Savi.
Davorin se je na hitro prijazno poslovil, ker ga je čakala še dolga pot do njegovih Prevalj, z Niko pa smo še kar nekaj časa kramljali, imeli »kratek tečaj računalništva« za potrebe esperantskega »klepetanja«, se pogovarjali o letošnjem izjemno kvalitetnem učbeniku esperanta od dr. Simone Klemenčič in se naposled poslovili , nakar je Nika odpotovala proti Ljubljani.
Glede na to, da je bilo srečanje tudi odlično medijsko podprto, o čemer priča tudi kar nekaj intervjujev in objav na različnih spletnih straneh, katerih naslove lahko najdete na koncu pričujočega teksta, naj svoj prispevek zaključim z osnovno ugotovitvijo.
Srečanje v Subotici pomeni odličen primer dobre prakse, kako utrjevati in nadgrajevati esperanto v esperantskih vrstah in kako uspešno promovirati ideje in uporabnost tega čudovitega jezika v neesperantski javnosti, še posebej pri mladih.
Ponovno se je pokazala povezovalna lastnost esperanta in tako so se spletle prenekatere prijateljske vezi. In udeleženci smo se zadovoljni zaobljubili, da ostanemo v stikih, z željo, da se še kdaj srečamo, morda celo ne novem esperantskem izpitu, ki bo po zahtevnosti kakšno stopničko višje.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
