Mamini sinčki. Najdlje v Evropi se držijo maminih kikel slovenski fantje. Kakopak: pri mami je toplo, pri mami je dobra papica, dobra pupica, pri mami je varnost. Tam je brezplačno stanovanje, tam je telefon, tam je internet. Le kam se bi slovenskim ptičkom mudilo iz luksuznega gnezda? K izbranki srca, ki morda ne zna niti kuhati? V podstrešno stanovanje, ki ga je treba plačati? V življenje, ki ni poceni? Nič nenavadnega ne bi bilo, če bi kje v Sloveniji slišali takšen pogovor. »Čuj, Rezka, kdo pa je ta moški, ki je vedno s teboj?« »Neža, to je moj sin. Študira primerjalno književnost.« »Koliko pa je star ta tvoj sin?« Triinpetdeset let.« »Kdaj pa bo doštudiral?« »Ne vem. Je pa opravil vse izpite za drugi letnik.«

Slovenci imamo v primerjavi z Evropo  največ traktorjev na število prebivalcev. Menda gre za tekmovalnost med kmeti. Če ima sosed tri traktorje, jih moram imeti jaz štiri. Pa ne glede na to, koliko obdelovalne zemlje premorem. A traktorji niso tako poceni. Po televiziji so pokazali lepotca, za katerega je bilo treba odšteti sto trideset tisoč evrov. A ponos je ponos in zanj je treba plačati. Nikoli in nikdar ni bilo nič zastonj. Ko sem bil letos poleti v Kanadi, mi je farmer pokazal svoj strojni park, ki sta ga sestavljala dva že dodobra zdelana traktorja. Zanimalo me je, koliko hektarjev zemlje obdeluje z njima, pa mi je odgovoril, da toliko, kolikor jo vidim. Pa še več. In bilo je kaj videti. Kmetijski strokovnjaki pravijo, da morajo imeti slovenski kmetje pri hiši po več traktorjev zaradi razdrobljenosti kmetij. Nikomur pri nas še ni prišlo na pamet, da bi sposojal traktorje. Verjetno zato ne, ker so to ne bi obneslo. Saj veste: moje je pa le moje.

Slovenska značilnost je tudi pravdanje. Sodišča so zatrpana z delom, advokati služijo kot iskalci zlata, ko so na Aljaski naleteli na zlato žilo. Čut za to, da imam jaz in samo jaz prav, je pri Slovencih neverjetno dobro razvit. Dovolj je že, da sosed pogleda soseda malce postrani in že se bosta srečala na sodišču, ki naj bi razsodilo pravično. Se pravi: meni v prid. Če ni tako: jovo na novo. Do zadnjega centa. Toda, nemalokrat je tako, da pravice ljudje ne najdejo prav na sodiščih. Sploh je s temi zadevami zadrega. Če se odločiš biti pošten, pravičen, če ljubiš resnico – boš razočaran vse življenje. Zdi se, kot bi bile te zadeve resnične samo še v neresničnem svetu pravljic.

Sicer pa je sezona kranjskih klobas, ocvirkov, kislega zelja, orehovih potic in drugih kulinaričnih dobrot, po katerih menda Slovenci slovimo po svetu. Posvetimo se jim. Razen povišanega holesterola, zamašenih žil in povečanega tveganja za infarkt se nam res ne more zgoditi nič hujšega.