Arhiv NTRC

Otroštvo je preživela na obali Črnega morja, v pokrajini Krasnodar, blizu mesta Tuapse. Kot najstnica je spoznala svojega moža Fredija Kajbo iz Imenega in se z njim poročila. Slednji je takrat pod okriljem velikega slovenskega podjetja Smelt pomagal pri gradnji enega večjih objektov. Partnerja sta skupaj živela v Rusiji, kjer sta se poročila in kjer se jima je rodila hči Milena. Ko je bilo moževo delo končano in je imela Olja 20 let, sta se preselila v majhen kraj v občini Podčetrtek. »Odločitev ni bila tako težka, ustvarila sva si družino in želela sva biti skupaj. Seveda moraš imeti partnerja zelo rad, da greš za njim na drug konec sveta, v neznane kraje. A ko si mlad, imaš krila,« je pojasnila. Dodala je, da se selitve in ogromne razdalje od svojega doma ni bala, saj je na vse skupaj gledala kot na pustolovščino.

Zapletena zajemalka

Ob prihodu v Slovenijo je doživela lep sprejem, moževi sorodniki so jo takoj vzeli za svojo, dober odnos z njimi ima še danes. »Tašča mi je veliko pomagala. Ko sva skupaj kuhali slovenske jedi, mi je pripovedovala slovenske prevode za vse, kar sem prijela v roke. Veliko slovenskih besed je podobnih ruskim. Najtežje sem si zapomnila besedo zajemalka ali po domače ›šefla‹, kar se po rusko reče palovnik. Med besedama nisem našla nobene povezave. Tašča mi je rekla, naj si besedo zapišem na čelo. Res sem si s prstom besedo ›zapisala‹ na čelo in delovalo je.«

Olja je v domovini končala srednjo šolo za vzgojiteljico predšolskih otrok, vendar v svojem poklicu ne more dobiti zaposlitve, saj pri nas ni opravila strokovnega izpita. Ko je konec leta 1999 dobila slovensko državljanstvo, se je zaposlila v proizvodnji. Nato se je posvetila sinovoma Dejanu in Alenu, ki sta se kot dvojčka rodila dva meseca pred rokom poroda. Eden od sinov je imel ob rojstvu le 750 gramov, drugi malo manj kot dva kilograma. »Moja mama sploh ni mogla verjeti, da takšni otroci preživijo, a v ljubljanski porodnišnici res delajo čudeže,« je dejala Olja. V bolnišnici je z otrokoma preživela kar tri mesece in se nato posvetila družini. Ko so otroci nekoliko zrasli, je priložnost za delo dobila v Termah Olimia. Tam je 13 let vodila ustvarjalne delavnice za otroke in odrasle, skrbela je za sprejem rusko govorečih gostov in za vodene oglede term. Med drugim je sodelovala pri spremstvu otrok invalidov iz Rusije, ko je pomagala pri prevajanju in vodenju skupine. »Zelo rada prevajam in komuniciram s svojo jezikovno skupino. Tudi sodelavci so opazili, da mi takrat kar zažarijo oči.«

Ker je želela še bolj poglobljeno delati z rusko govorečimi gosti in napredovati, je nedavno zamenjala zaposlitev. A ko je nastopila epidemija koronavirusa, je ostala doma. Upa, da se bodo razmere umirile in da bo lahko kmalu spet odšla na delo.

S kvačko in pletilko

Kako je zajadrala v svet ročnih spretnosti? Za to ustvarjalnost jo je navdušila mama. Hčeri je pokazala nekaj knjig in revij, v katerih so bile opisane določene ustvarjalne tehnike. »Poleti otroci v našem kraju nismo vedeli, kaj bi počeli. Starši so bili v službah, vroče je bilo, s prijatelji smo se malo igrali na igrišču, a k morju sami nismo smeli iti. Tako sem pri devetih letih prijela v roke kvačko, mamo prosila za kakšno prejico.« Igle in prejo je odnesla tudi v šolo, kjer so ji pri predmetu gospodinjstva pokazali nekaj načinov ustvarjanja.

Od takrat njene roke kar hlepijo po nizanju zank ali vozličkov. Ko gleda televizijo, zraven vedno kvačka ali plete. Če bi njeni prsti mirovali, bi zaspala, je povedala. Mama ji je podarila nekaj knjig, kako splesti okraske za velikonočna jajca. Iz pisanih trakov se je naučila izdelovati rožice, ki jih je uporabila za izdelavo butaric ali za kakšen drug okras. Številne barvite okrasne predmete ustvarja tudi iz perlic, ki jih ji je mama skupaj z iglami poslala iz Rusije.

Danes obstaja prava zakladnica idej o zanimivih izdelkih na svetovnem spletu, na primer na portalih Pinterest ali Youtube. Olja poišče, kar ji je všeč, nato raziskuje, kakšen je postopek izdelave. Tako je odkrila tehniko vozlane čipke, ki jo v Franciji imenujejo »frivolite«, v Veliki Britaniji pa »tatting«. Pri izdelavi takšne čipke si sogovornica pomaga s posebnim pripomočkom, čolničkom. Kvačkanec napelje na prste, nato s pomočjo čolnička dela vozličke. Čeprav izgleda postopek zelo zapleten, ga lahko, ko se ga navadiš, izvedeš z zaprtimi očmi, je pojasnila. Le šteti je treba, da narediš pravo število vozličkov in zank, imenovanih »picot«. S pomočjo te tehnike popestri knjižna kazala, torbice, nahrbtnike in druge predmete. »Vse, kar potrebujem, sta čas in navdih,« je dejala.

Foto: SHERPA

Preberite več v Novem tedniku