Ana Gregorič

V petek je bilo v oddaji MasterChef na sporedu dvojno izločanje. Mlada Sevničanka Zala Resnik Poljašević pa žal ni dobila druge priložnosti in se je morala posloviti že po neuspelem izzivu. Kako danes gleda na tekmovanje, odnose in sodnike?

Zala, bila si med mlajšimi tekmovalci – vseeno pa si pokazala neverjetno kulinarično inteligenco. Od kje to znanje?

Ne znam v bistvu prav opredeliti od kje, razen to, da samo »je« in »kar pride«, ko smo kaj potrebovali. Določeno obnašanje živil sem seveda poznala že zaradi svojega študija, toda veliko stvari sem priklicala iz spomina, stvari, na katere se sicer sploh ne bi spomnila, da jih vem.

Kje iščeš nove informacije in navdih?
Vedno me zanima veliko stvari, za informacijami iščem vsepovsod, v knjigah, na internetu, v dokumentarnih oddajah, posnetkih, brskam po spominu, kaj sem že naredila, kaj bi še lahko in potem vedno domišljija 'užge' neko svojo pot.

Ana Gregorič

Če sklepam po tvojih opisih, te v resnici zanima zelo veliko stvari. Lastna knjiga, gimnastika, pa seveda kulinarika ... V katerem področju se najbolj znajdeš?

V vseh po malo. Primer, skozi pisateljstvo izrazim ven svojo umetniško dušo, gimnastika mi je bila kot majhni ljub šport in še zdaj za lastno zdravje ohranjam gibčnost, ker me to veseli, kuham rada, ker rada dobro in zdravo jem, pa še ogromno prostora za domišljijo in ustvarjanje je, hkrati pa me kulinarika in predvsem kuhanje zelo sprošča. Vsak moj hobi zapolni en delček mene, vse skupaj pa tvori celoto.

Izpadla si tik pred finalnim tednom – kaj je šlo narobe?
Nič ni šlo narobe. Preprosto je bil izziv, v katerem morda nisem bila tako suverena vase in žal nisem dobila druge priložnosti, da bi lahko kuhala še na izločitvenem testu, preden bi zares izpadla. Vse smo kuhale isto jed in očitno sem se preveč spraševala, kaj paše/ne paše v tako jed, ki sem jo kuhala prvič, nisem želela ponavljati za nikomer in morda me je to stalo uporabe kake druge, še bolj primerne začimbe. Šteje zadnji krožnik in meni se je izmed vseh štirih najmanj posrečilo. Škoda, res.

Večkrat si se znašla tudi v zobeh nasprotne ekipe – kako danes gledaš na to?

Sama menim, da ljudje, ki niso zadovoljni sami s sabo, iščejo napake v drugih, da se sami počutijo vsaj malo bolje. Ni bilo ne prvič ne zadnjič, da sem bila pri kom v zobeh, toda sama si štejem to prej kot nekaj pozitivnega. Očitno že moraš delati nekaj prav, da greš nekomu drugemu tako v nos, da se nonstop obremenjuje s tabo in ne sam s seboj.

S kom ohranjaš stike?
Stike ohranjam predvsem z »našo klapo«: z Anito, Petro, Juretom, Markom, Mirotom.

Kdo od sodnikov te je najbolj presenetil?
Najbolj me je presenetil Luka. Priznam, da me je bilo na začetku tekmovanja najbolj strah ravno njega, zdel se mi je zelo strog, potem pa sem spoznala, kako topel očetovski čar ima in tudi če je bil kdo od nas tekmovalcev deležen kritik pri krožniku, se mi zdi, da je od vseh treh najbolj pazil na svoje izražanje, da ne bi koga prizadel.

Kakšne poti v svetu kulinarike si želiš?
Želim si čaranja z dobrimi okusi, pa ni važno, na katerem področju kulinarike. Predvsem želim odkrivati še kakšne nove recepte, tehnike in to povezati s svojim znanjem o prehrani in zdravemu prehranjevanju nasploh, da malo »začinim« zdrav slog prehranjevanja in mogoče tako pomagam vsem gurmanom do bolj uravnoteženega življenja brez odrekanja.