Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Mama. Beseda, ki jo pozna vsak izmed nas. Prvi pogled, ko prijokaš na svet je namenjen njej. Poznan dotik, ki te boža in te tolaži, ko si žalosten. Mamina ljubezen in skrb, ki te spremlja na poteh odraščanja. Mama. Ena beseda, ki zajame brezčasno ljubezen do otroka. Mama. Preprosta beseda, ki pove vse.

In to je moja mama. Drobna postava sivih las, a iskrečih in še vedno navihanih oči. Z menoj se smeji in še vedno deli moje skrbi. Ustvarila sem si svoje življenje proč od nje, a se še vedno rada vračam na obisk k staršem, kjer sem vedno dobrodošla.

K domači hiši pešačim. Med hojo premlevam različne stvari, delam načrte za naprej, se jezim, če mi gre kaj narobe. A te dni mi je rojila po glavi le ena misel: mama praznuje rojstni dan. Napolnila bo 70 let. Okrogla številka za lep jubilej in za veselje. Razlog več za praznovanje v krogu družine, sorodnikov in prijateljev.

Korak se upočasni in spomnim se njenega pripovedovanja o otroštvu. Rodila se je v Črnomlju, 23. 3. 1943 očetu Tonetu in mami Anici. Bila je prva od 4 otrok. V njeni rani mladosti je bila hiša polna tet, zato je do malih nog trdno delala v domači črni kuhinji z mamo, ki je skrbela za gospodinjstvo. Oče je delal v kovačiji, ki je bila v pritličju stare hiše, krite s slamo.

Družina se je večala, zato so se preselili na Zadružno cesto, kjer še danes stoji domača hiša z gospodarskim poslopjem. Deklica je ob delu našla le malo časa za igro. Skrbela je za živino in jo zgodaj zjutraj gnala na pašo. Obiskovala je osnovno šolo, a za učenje je vedno zmanjkalo časa, delo na kmetiji in pomoč v hiši sta bili na prvem mestu. Osnovna in vsakodnevna hrana so bili žganci z mlekom. Spominja se, da jih ni marala, a če ni hotela biti lačna, je morala jesti.

Kot dekletce je bila živahna, a vajena trdega kmečkega dela. Z materjo je okopavala njivo, pomagale so tudi sosede. Mati jo je poslala v mesto po kruh. Spominja se, kako je sveže pečen kruh iz pekarne dišal. Hrustljava skorjica je prav vabila: »Ugrizni me, poskusi, le malo!« Skušnjava je bila prevelika in do doma je pojedla skoraj polovico kruha. Še danes, po tolikih letih, vidi mamo, kako kriči na njo in se spomni udarcev….

Življenje v njeni mladosti bilo skromno, v pričakovanju praznikov. Takrat je po kuhinji zadišalo po sveže pečeni potici in kruhu iz kmečke peči. Pekla se je kokoš, katero je materi pomagala »oskubsti«. Imeti meso za kosilo je bil praznik za otroke, a so morali počakati, da so se starejši najedli, šele potem so dobili svoj skromen delež.

Kot otrok je morala delati na kmetiji, poslušati brez ugovora starše, ki so jo vzgajali s trdo roko. Na paši, ob pastirskem ognju, si je grela premražene roke in sanjarila, kaj bo počela, ko bo odrasla.

Spomini na otroštvo in mladost niso lepi. V njej je rasla želja, da se zaposli, si ustvari boljše in lepše življenje. Zato se je kot šivilja zaposlila v tekstilni tovarni Beti.

Mlada Milka je stopila na svojo samostojno pot. Ko pridna delavka je dobila svojo plačo, lahko si je kupila novo obleko. Imela je svoje sanje, upanje, želje….

In svojega fanta. Omrežil jo je mlad, črnolasi Štajerc, Vlado. Med njima je vzklila ljubezen. Bodočnost je bila svetla, na obraz ji je risala nasmeh in upanje za boljši jutri.

Poročila sta se.

Stanovala sta v podstrešni sobici, na maminem domu, a se po rojstvu hčere, Vladke, preselila v najemniško stanovanje. Polna načrtov in veselja sta pričakovala drugega otroka. Rodil se jima je sin, Darko. Stanovanje je postalo premajhno in ob večerih, ko sta otroka spala, sta kovala načrte o njunem lastnem domu.

Priskočil je na pomoč stari ata in dal hčeri zemljo, na kateri naj bi stala njuna hiša. Oče je kupil prvo lopato, kramp. Z mamo sta se zagrizla v obrov, postavila temelje za svojo hišo. Zvečer sta bila utrujena, roke so bile žuljave, a naprej ju je gnala želja, sanje o lastnem domu, ki so postajale resničnost. Delo je bilo naporno, pomagali so prijatelji, sorodniki in vselili smo se v novo hišo.

Nov dom. Veselje, ob katerem sta pozabila na bolečine in odrekanja. Ponos, da sta to zmogla. Ob sebi imata odraščajoča otroka, sorodnike in prijatelje. Zdaj je čas za veselje in druženje s sorodniki, ki so si prav tako ustvarili svoje družine.

Življenje teče mirno, živimo skromno. Ati nas preseneti in kupi svoj prvi avto, fičo. Ceste so bile makedamske, ozke, avtomobilov je bilo malo. Ob koncu moje osemletke nas je s svojim fičotom odpeljal na prvi daljši dopust, na morje.

Prišel je čas, ko sva se z bratom odločala, kam naprej po osnovni šoli. Sama sem odšla v Ljubljano, Darko v Maribor. Hiša je ostala prazna, brez najinih večnih prepirov in zbadanj.

Dohodki mojih staršev so bili majhni, a omogočila sta nama, da se izšolava za poklic, katerega sva izbrala sama.

Leta se obrnejo in dobila sta vnukinji - Petro in Sabino. Tudi Darko si ustvari družino. Uredi si stanovanje na podstrešju domače hiše, iz katerega se kmalu sliši otroški jok, rodi se Rok.

V hišo pride bolezen, mama hudo zboli. Operacija, bolečina ne preženeta tihega upanja, da ju lahko premaga. Počasi, a vztrajno mama premaguje bolezen. Volja in ljubezen do življenja zmagata nad boleznijo in mama z optimizmom gleda naprej, saj se rodita še dva vnuka – Sašo in Beni.

Preberite še ...

Finance

Kdo bo plačal vaše dolgove, ko vas ne bo več?

Življenje kar beži in že praznujeta 40 letnico poroke v krogu svojih domačih.

Leta 2003 oče hudo zboli. Zdaj je mama tista, ki skrbi za očeta, ga bodri in vzpodbuja. Mamina močna volja do življenja preide na očeta, da premaga svojo bolezen. Res je ne premaga do konca, a spet se postavi na noge, lahko poskrbi sam zase in se poda na sprehod. Na začetku je bilo to le nekaj korakov, a čez čas so ti vedno daljši.

Danes gre počasi v mesto na mlekomat, na sprehod do gozda. Na travniku se rad poigra s kužkom, ki mu krajša dneve, saj je igriv in ga vedno rad posluša, brez komentarja, kaj mu oče pove.

Naša mama hodi prav vsak dan, najraje v gozd. Tu opazuje srne, ve prav za vsak kotiček, kjer rastejo gobe, kje se je polomilo drevo. Opazuje naravo, ki jo sprošča in jo polni z energijo.

Z očetom rada hodi na obisk k sorodnikom na Štajersko, a so zaradi očetove bolezni ti čedalje redkejši.

Mama ima velik krog prijateljev, s katerimi se druži in hodi na daljše pohode. Hoja je postala vsakdanja rutina, ki jo ne zmoti ne zima, ne mraz.

A rada je tudi doma. Nekoč je bila njena hiša edina na ulici. Imela je krasen pogled na spomenik, na zelene travnike, ki so se raztezali do gozda v daljavi.

Sedaj so tu zrasle nove hiše, dobila je nove, prijetne sosede.

Mamina jesen življenja poteka mirno. Skrb za hišo je prevzel Darko z Mileno.

Ima čas za svoje nove in stare hobije: plete šale, odgovarja na e-maile in srfa po netu.

Življenje gre naprej, leta se vrtijo, vsako leto je številka višja. Mamo ne moti številka njenih let. Polna življenjske energije Triglav osvoji že tretjič.

Oče praznuje 70. let, naslednje letu praznujeta Zlato poroko, letos mama praznuje 70. let. Praznovanje za praznovanjem. Visoki jubileji, ki jih ne dočaka vsak. Razumem, da želi mama praznovati. Razumem, da je vesela, da lahko to veselje deli z nami vsemi. Premagala je bolezen, ko so zdravniki že dvignili roke nad njo. Ko so rekli, da lahko čaka le čudež. In mama je doživela čudež. Premagala je bolezen, danes normalno živi in dela.

Vesela je vsakega novega dne, vesela je, da lahko vidi odraščati svoje vnuke, ki stopajo na svojo pot življenja, na katero sta tudi sama nekoč stopila: Roka in Majo, Sašota in Sabino, Petro, Aleša in pravnika Nina, Sabino in Gregorja, Benija in Petro.

In se veseli, da sta ob njej njena otroka Darko z Mileno in Vladka.

Njena mladost je minila, sivina je prepredla lase. Obraz izdaja bremena let, ki so za njo. A njena duša živi polno življenje. Ne kaže realno sliko njenih let, saj je v srcu ostala mlada. Oči ji žarijo, ko pripoveduje o svojih pohodih po planinah in hribih Slovenije. Narava jo še vedno privlači, jo vabi.

Naravo lahko znanstveno razložimo, a je še vedno - čudež. Nadzemeljska lepota, ko vidiš paleto barv v mavrici, ki se začne in konča kdo ve kje. Čudež je narava v svojem spreminjanju in v svojih razsežnosti.

Čudež je, ko prvič primeš otroka ob rojstvu v naročje. Te male rokice in nogice, očke, tako nebogljene. Preplavi te ljubezen do otroka, ki je raslo v tebi, otroka, ki si mu podarila življenje. Za mame bo rojstvo otroka vedno čudež. Držati to malo bitje v naročju – le skloniš glavo in se zahvališ, da si lahko priča dogodku. Rojstvu novega življenja. Veš, da gre življenje naprej in ima svoj tok. A življenje nas lahko preseneti. In nas da. Da nam veliko lepih, nepozabnih trenutkov. Sreča nam riše nasmeh na obrazu in ti trenutki se nam za vedno vtisnejo v spomin. Zaveš se, da je vsako življenje dragoceno. Moje, tvoje, vseh nas.

Zdaj, ko sem sama mama in babica, veliko bolj razumem svojo mamo, tj. tebe Zdaj razumem tvoje nauke in pravila. Naredi to! Pospravi! Uh, a to je bilo včasih narediti zelo težko! Tvoja skrb mi je bila odveč. Zdaj vem, da si me le učila, me pripravljala na življenje. Na življenje svojih otrok, za katere si upala, da bo lažje in lepše, kot je bilo tvoje. Mama, uspela si. Živim tako, kot mi je všeč. Samostojno. Tvoj vzorec vzgoje sem prenesla na svoje otroke, ti ga bodo, upam, prenesli naprej, na svoje otroke.

Učila si me, da je pomembno poštenje, delo in zaupanje vase, da lahko vse zmoreš.

Mama, zdaj te razumem. Vem, zakaj te je skrbelo. Hvaležna sem ti za tvojo skrb, ljubezen in za podporo, ki si mi jo in mi jo daješ. Razumem te zdaj, ko sem že odrasla ženska in ko me je življenje tudi izučilo. Je pač tako, da hodiš sam svojo pot in da se sam učiš na svojih napakah. Napake nas naredijo močnejše, le vztrajati moraš. Tako je, kot si rekla: zmoreš – potrudi se!

Življenje je lepo. So vzponi in so padci. So smeh in so solze. Je veselje in žalost. In je ljubezen. Čustvo, ki ga poznamo vsi. Ljubezen do partnerja, otrok, prijateljev in sorodnikov. Ljubezen ima tisoč obrazov. Prav je tako. Brez ljubezni bi svet bil žalosten in prazen….

Mama, hvala ti za to ljubezen, hvala za življenje!

Galerija

Arhiv Lokalno.si