Matija Cvetič (Matt Cvetic), agent FBI
Rojen 4. marca 1909 v Pittsburghu, Pensilvanija, umrl 26. julija 1962 v Hollywoodu, Kalifornija ZDA

»Za FBI sem postal komunist.« Matija Cvetič

Iz belokranjske vasice Učakovci se je v želji za boljšim življenjem, tako kot ogromno drugih fantov in deklet, konec 19. stoletja v Ameriko izselil tudi Franc Cvetič. Ladijsko karto in prvo stanovanje v »Špicburgu v Meriki«, kot Pittsburgh v Pensilvaniji, ZDA, imenujejo naši izseljenci, mu je plačal bratranec Matija Grabrijan. Najprej se je tako kot vsi priseljenci zaposlil v livarni. Sčasoma je uredil tudi skromen dom na »Kranjskem griču« - na 57. ulici, in potem se mu je pridružila še zaročenka Barbara Papa iz Vinice. Po nekaj letih garanja v jeklarni sta uspela postaviti še prizidek k hiši in v njem sta odprla restavracijo, ki so jo obiskovali predvsem slovenski izseljenci. Zelo aktivna sta bila tudi pri zbiranju sredstev in gradbenih delih za slovensko cerkev, ki so jo postavili v bližini njunega doma. Ta del Kranjske četrti je kmalu dobil ime »Belokranjski grič«. V zakonu se jima je rodilo 12 otrok, Matiček je bil osmi, in tudi ko je odrastel, je ostal precej manjši od visokoraslih bratov. Ko je Cvetičema eden od otrok kmalu po porodu umrl, sta takoj posvojila siroto in nadomestila izgubo. Franc je to gesto v šali razložil z besedami: »V Ameriki je vse ugodnejše, če vzameš ducat …«.

Matt – kot kličejo Matijo, je obiskoval podeželsko srednjo šolo Sv. Vincenta in bival v internatu (pozneje, ko je postal znana osebnost, sicer nekdo podvomi v to, da bi šolanje tudi dokončal …?) in tako je pridobil najvišjo izobrazbo ne le v družini, pač pa med otroci priseljencev v četrti. Najprej je delal v različnih trgovinah, nato pa se je zaposlil v administraciji sodišča, potem je dobil mesto načelnika oddelka pri uradu za zaposlovanje. Spogledoval se je z dvema sestrama slovenskih priseljencev Cilko in Marijo Barsh (Barič?) in na koncu izbral Maričko. Starejša Cilka mu tega nikoli ni oprostila in zaradi tega so se pogosto prepirali in na koncu ga je tudi tožila, ker se je prerekanje nekoč sprevrglo tudi v prerivanje, pri čemer si je Cilka poškodovala zapestje. Sodišče ga je v tožbi sicer oprostilo, ker ni bilo dokazov o njegovi krivdi, a vseeno si je pridobil policijsko kartoteko … Tudi sicer je bil vročekrven in pogosto se je znašel sredi pretepov. Ko je v Evropi izbruhnila vojna, se je ponudil za delo v obveščevalni službi, a ga obrambno ministrstvo ni povabilo k sodelovanju. Ko so po Japonskem napadu na Pearl Harbor v vojno vstopile tudi ZDA, se je javil kot prostovoljec, a je bil zaradi nizke rasti in splošne šibkosti zavrnjen. Bodisi zaradi njegovega prestopništva in gibanja v krogu sumljivih oseb ali pa ponudbe za sodelovanje v vohunski službi, so z njim stopili v stik agenti FBI (Federal Biro of Investigation). FBI je iskala primerno osebo v proletarskem Pittsburghu, kamor je že raztezala svoje lovke Sovjetska zveza. Pristal je na sodelovanje in se zato moral (po uradni dolžnosti!) vključiti v CPUSA (Komunistična partija ZDA). Ko je pridobil komunistično člansko izkaznico, mu je FBI začel nakazovati tudi honorar za njegovo delo. Očitno je delo opravljal uspešno, saj so nakazila iz začetnih 15 dolarjev tedensko hitro narastla na več sto dolarjev. V hierarhiji komunistične organizacije je napredoval zelo hitro in dosegel položaj, v katerem je bil seznanjen z najbolj tajnimi dokumenti. Ko je njegovo druženje s to sumljivo druščino postalo očitno, ga je zapustila žena (z Marijo sta imela dvojčka). Stik z njim sta prekinila tudi starša in vsi sorojenci. Celotna slovenska skupnost ga je izločila, saj ni več obiskoval cerkve, ni molil z družino, povsem očitno se je družil s komunisti in zanje izvajal tudi najgrše naloge. Živel je razvratno, pijansko in kockarsko življenje in bil vedno obkrožen z dekleti sumljivega slovesa. Zapravljal je neverjetno velike vsote denarja za okolje, v katerem je odrastel.

Eden najhujših trenutkov je bil ob smrti matere. Ker ga je zaradi njegove komunistične dejavnosti zavrnila celotna skupnost, ni smel na pogreb, in ko se je tam vseeno pojavil, so ga bratje hudo pretepli kar na pokopališču in vrgli v blatno lužo.

Kar devet let je vohunil in zbiral podatke. Nadrejene je prosil, da bi z delom končal, saj je bilo njegovo dvojno življenje nevarno in skregano z normalnostjo. Ker je bil za FBI zelo pomemben, so ga pripravili, naj vztraja, in po Sovjetskem jedrskem poskusu januarja 1950 so tudi z njegovo pomočjo razkrili mrežo, ki je Sovjetski zvezi posredovala ključne informacije jedrskih raziskav. Že februarja 1950 pa je bil poklican pred Kongresno komisijo za protiameriške dejavnosti (HUAC - House Un-American Activities Committee), ki jo je vodil senator Joseph McCarthy. Na pričanju, ki je trajalo več tednov, je ovadil približno 1.000 ljudi in ti so bili posledično obsojeni ali pa le izgubljali službe, kariero, prijatelje. Na prvo zaslišanje so ga spremljali prijatelji iz KP, ker so ga hoteli podpreti, mu pomagati, a jih je na zaslišanju ovadil. Šele takrat so se zavedali, da je ves čas vohunil. To je bil čas velike protikomunistične histerije, »lova na čarovnice«, glavna akterja sta bila senator McCarthy in direktor FBI Hoover, naš Matiček pa ključna priča procesa.

Po povratku s pričanja v Washingtonu je postal pravi narodni junak. Spravil se je z družino (oče je slišal njegovo pričanje na radiu in je v Washington takoj poslal hčerko Amalijo, da bi ga pripeljala nazaj na dom). Po razkritju ga je skupnost ponovno sprejela in pred prvo nedeljsko mašo se je pred hišo zbrala celotna četrt in ga pospremila v cerkev …

V kratkem se je iz problematičnega fičfiriča prelevil v vseameriško zvezdo: vabljen je bil na plačana predavanja po ameriških univerzah, srednjih šolah in klubih po celotnih ZDA. O njem in njegovi dejavnosti je pričel izhajati podlistek v časopisu Saturday Evening Post. Po tej predlogi so nato poseli tudi visokoproračunske radijske igre (predvajala jih je mreža več kot 600 radijskih postaj!), ki so bile predvajane v 78 nadaljevanjih. V Hollywoodu je Gordon Douglas za Warner Bros. posnel celovečerni film o njem z naslovom »I was a communist for FBI«, - s Franckom  Lovejoyem v glavni vlogi. Film je bil nominiran za oskarja. Izšla je tudi istoimenska knjiga. V kratkem je obogatel in postal milijonar in potem s svojo donacijo omogočil tudi dokončanje gradnje slovenske cerkve »na Kranjskem griču«. Župan Pittsburgha je dan, ko je bila premiera filma, v njihovem mestu razglasil za Dan Matta Cvetica.

Kljub vsej hipni popularnosti in velikem bogastvu je za posledicami srčne kapi umrl v Hollywoodu star 53 let, a sinova, oropana pravega družinskega otroštva, ga nikoli več nista sprejela.

Film, knjiga in radijske oddaje so bile seveda v Jugoslaviji prepovedane.

Matt je vsekakor skrivnostna osebnost, o kateri si je težko biti povsem na jasnem. Če je bilo mogoče njegovo vohunsko delo državotvorno (po takratnih normah,  - na kar pa se danes gleda drugače), pa je vsekakor bil problematična osebnost, ki je imela precej težav zaradi alkoholizma in nasilnega vedenja.

Mnenji dveh Slovencev:

- dr. Ivan Kobal, slovenski izseljenec: »… Matija Cvetič je Slovenec, zaveden ameriški državljan, ki se žrtvuje za blaginjo svoje domovine …«.

- Marcel Štefančič jr., TV voditelj in filmski kritik: »Cvetič je tipičen Slovenec – pijanec, ki pretepa ženo in otroke ter ovaja sosede …«. (… kar pa je prav tako tipična »slovenska« izjava …?).

Galerija