Arhiv Lokalno.si

Ledvični bolniki smo se na jesenski pohod sprva nameravili odpraviti 7. novembra. A nas je slabo vreme zadržalo v toplih domovih. Napovedan pohod smo zato opravili v  soboto, 21. novembra. Pot nas je vodila na območje Občine Trebnje oz. bodoče Občine Mirna, in sicer na Debenec, ki leži na nadmorski višini 498,7 metra.  

Ker naši člani prihajajo iz širše Dolenjske, Bela Krajine in tudi Posavja, imamo običajno več zbirnih mest, zato smo se tudi tokrat najprej zbrali pred Dializo v Novem mestu, nekaj članov nas je počakalo na avtobusni postaji v Trebnjem, ostali pa so prišli kar na Mirno.

Pred lovsko kočo na Mirni, kjer smo kasneje zapustili svoje jeklene konjičke, so nam dobrodošlico pripravili člani družin Zupan – Proje in predsednica KS Mirna Barica Kraljevski, ki nam je na kratko orisala zgodovino kraja, turistične in druge znamenitosti. V svojem nagovoru je poudarila, da je zelo vesela vseh skupin obiskovalcev, še posebej pa so ji pri srcu ljudje, ki imajo veliko energije, volje in vedrega duha za premagovanje različnih ovir, ki jih pred nas postavlja življenje. (V našem primeru je to kronična bolezen, ki je ne samo bolnikom, tudi njihovim družinam, v temelju spremenila življenje in razvrstila vrednote po drugačnem vrstnem redu, kot smo jih imeli prej.) 

Na pot smo krenili po sončni strani pobočja, skozi vas Stan, do obnovljene cerkvice Sv. Ane, od koder se je razprostiral čudovit pogled na Staro goro, Mirno, mirenski grad, vse do slovenskih gorskih vršacev. Da smo si lahko ogledali notranjost cekrvice, se moramo zahvaliti domačinu Stanku Tomšiču, ki nam je nekaj besed povedal tudi o prelepi vasici, posejani z urejenimi zidanicami, vinogradi in vrtovi. Ni pozabil tudi na okrepčilo za naše bolnike. (ps. Hvala mu!)

Sledil je  strmejši in nekoliko napornejši del poti na vrh Debenca. Ko smo prisopihali na vrh, je sledil počitek in topla malica. S prijaznimi najemniki koče Plaz na Debencu smo malo poklepetali, se  pošalili in se nato poslovili, saj je bil pred nami še drugi del poti v dolino.   

Pri spustu v dolino, po drugi strani pobočja  Debenca, se je odprl širok pogled na mirensko in mokronoško dolino, tik pod nami pa smo lepo videli Dob. Odpravili smo se do zidanice Zupanovih, kjer smo si ogledali staro prešo iz leta 1944, poskusili njihov vinski pridelek, se posladkali z jabolki in kostanjem. Pridne gospodinje (Mateja, Vida in Lili) pa so poskrbele, da je bilo na mizi še drugih dobrot. Ne smemo pozabiti tudi otrok, ki so vedno z nami in nas spremljajo na vseh pohodih, pa tudi domačih ljubljenčkov, ki nam popestrijo gibanje v naravi. Še posebej  je pomembno, da bolniki sami poskrbijo za  tiste, ki slabše hodijo; vedno je na poti spremstvo avtomobila, ki lahko v vsakem trenutku pomaga premagati pot  tistim, ki sicer peš ne bi zmogli. Zato je na koncu veselje še toliko večje. Dan smo zaključili pozno popoldne, srečni, da mo v svoj koledar znova vpisali novo planinsko točko na Dolenjskem. 

Zdravka Žižić -  predsednica društva
Slike prispeval: Joško Šimic