Arhiv Štajerskega Tednika

Ko smo gostince pred enim letom spraševali, ali poznajo ptujsko kurentovo juho, je večina odkimavala. Trije vztrajneži, ki smo že lani, ko je bila ta juha prvič uvrščena med vrhunskih 5 ptujskih pustnih dobrot, hodili od gostilne do gostilne, kjer naj bi jo kuhali, smo bili razočarani, bolj ali manj je šlo za nekaj približnega. Tudi tam, kjer naj bi jo kuhali po izvirnem receptu, ta pa pozna le prekajeno gosje meso, je bila juha skromna, le z dvema, tremi kosi tega mesa. Letos naj bi jo kuhali v štirih ptujskih gostilnah, ob našem obisku pa smo ugotovili, da so jo po izvirnem receptu kuhali le v eni gostilni, v dveh pa po „lastnem“ receptu: ena je bila hrbtiščna juha, ki so jo vključili v meni, druga pa je bila podobna tradicionalni štajerski kisli juhi. V četrti gostilni pa je sploh niso kuhali.

Za juho, ki naj bi bila ptujska pustna dobrota, so se gostje odločili le v 30 primerih, pa še to na izrecno priporočilo gostinskega osebja. Nihče je namreč ni naročil, ker bi jo poznal. Pred dvema letoma je recept zanjo v knjigi Slovenske narodne jedi Andreje Grum, ki jo je izdala Založba Centralnega zavoda za napredek gospodinjstva, „odkril“ Črtomir Rosić, ki pa se ni spuščal v podatek o tem, ali gre v resnici za dvesto leto star recept ali ne. Prvi so jo takrat obudili v gostilni Ribič, gostilni Pri Tonetu in v Pomaranči. Četudi bi ptujska kurentova juha lahko postala nekaj novega v kulinariki pustnega časa, je vse skupaj ostalo na začetku, nikomur se ne zdi vredno, da bi se poglobil v njen nastanek in da bi tudi na njej lahko gradili uspešno ptujsko kulinarično zgodbo ter jo vključili med okuse Ptuja.

Preberite več v Štajerskem Tedniku