Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

V Adlešičih je še vedno živa tradicija praznovanja Ivanja (god svetnika Janeza Krstnika, tako za katolike kot pravoslavne vernike). 23. junija zvečer, na predvečer praznika, ko goduje Janez Krstnik - gre pa sicer za več tisočletij star poganski praznik (najkrajša noč v letu - zmaga svetlobe nad temo), ki ga je krščanstvo in druge religije le prilagodilo svojim razmeram - je bila v Adlešičih navada, da so šla dekleta, ki jih imenujemo KRESNICE, koledovat po vasi:

Bog daj, Bog daj dobro leto,
Daj nam bože dobro leto.

Za večerom bolje jutro,
Daj nam bože dobro leto.

Mi smo nocoj malo spale,
Daj nam bože dobro leto.

Malo spale, rano vstale,

Daj nam bože dobro leto.

Vaša polja varovale,
Daj nam bože dobro leto.

Tukaj jesu lepi dvori.
Daj nam bože dobro leto.

Lepi dvori, ograjeni, pometeni,
Daj nam bože dobro leto....

Pomela ih lepa devojčica,
Daj nam bože dobro leto.

Devojčica leoa ... (ime gospodinje pri hiši) Daj nam bože dobro leto.

... (sledi še dolga pesem in se konča:)

Mi se od vas poslovimo,
Daj nam bože dobro leto.

In se lepo zahvalimo,
Daj nam bože dobro leto.

Danes je ta običaj precej redek - tudi letos živ le v Adlešičih - po zapisih iz leta 1909 pa so kresnice pele v vseh južno belokranjskih farah, največ - kar 8 skupin pa v Adlešičih, dve v Tribučah, po ena v Žuničih, na Preloki, na Vinici...

Na kresni večer je navada, da se z žegnano vodo blagoslavlja polja, zraven, pa se trosijo cvetovi ivanjščic (Navadna ivanjščica - Leucanthemum ircutianum). Najmanj štiri dekleta in deček - piskač pa gredo kresovat. Hodijo od hiše do hiše, stopijo v "kolo" - krog, ki ga naredijo gospodinje na dvoru (dvorišču) iz ivanjih rož (navadno kresničevje -Aruncus dioicus) in stelje (orlova praprot - Pteridium aquilinum) in pojejo kresno pesem v kateri hvalijo gospodinjo in urejeno domačijo, zaželijo vsem dobro leto in zaprosijo za darove ... Pesem se poje s "pretekanjem", zraven pa piskač ves čas piska, da se pesem ne prekine, kajti to bi sicer prineslo nesrečo hiši. Gospodinja položi kresnicam v košaro dar - obvezno jajca, če zmorejo, pa tudi denar.

Če imajo pri hiši neoženjenega dečka ali neomoženo dekle (a godne za poroko) zapojo kresnice tudi dodatek:

Ovdi raste mlad boriček,
Daj nam bože dobro leto.

Treba mu je najt pariček,
Daj nam bože dobro leto.

Če pa se vrata ne odpro in kresnice ne dobijo darila (kar je izjemna redkost), pa zapojejo na koncu še:

Ovdi raste borovica,
Pomrla vas polovica!

Tokrat nas je pri kresovanju po Adlešičih spremljala tudi ekipa RTV Slovenija, ki bo posnetke uporabila za dokumentarni film, ki ga bomo lahko kmalu videli na nacionalni TV.

In še nekaj o svetniku (po Wikipedii):

Janez Krstnik je bil sin Zaharija in Elizabete. Elizabeta je bila sorodnica Jezusove matere Marije, torej je bil Janez Jezusov sorodnik (po prepričanju nekaterih kristjanov kar bratranec). Po Lukovem evangeliju je bilo Janezovo rojstvo povezano s čudežem in vnaprej oznanjeno po angelu Gabrijelu. Ko je bil že odrasel, je Janez začutil v sebi Božji klic. Odpravil se je v puščavo, kjer je živel kot puščavnik: oblekel se je v kameljo kožo, jedel pa je kobilice in med divjih čebel. Hodil je po vsej jordanski pokrajini in ljudi pozival, naj se spreobrnejo in poboljšajo. Ostro je kritiziral tiste, ki so se samo na zunaj delali poštene in pravične. Tiste, ki so se res sklenili poboljšati, pa je krstil v reki Jordanu (Mt 3,1-12). Krst (potapljanje v vodo) je starodavni simbol očiščevanja: ljudje, ki so se dali Janezu krstiti, so hoteli s tem simboličnim dejanjem pokazati, da se odrekajo vsej nečistosti svojega poprejšnjega življenja in da bodo odslej živeli drugače. Tudi Jezus se je prišel krstit k Janezu in tako pokazal, da začenja novo poglavje v svojem življenju (Mt 3,13-17). Iz tega obreda izvira tudi krščanski krst, ki so ga pozneje opravljali Jezusovi učenci. Janez Krstnik je zbral okoli sebe večjo skupino učencev. Domnevno je bil v njegovo skupino vključen vsaj nekaj časa tudi Jezus, ki pa je pozneje začel na svoje. Pri tem je tudi nekaj Janezovih učencev prestopilo v Jezusovo skupino (Andrej, Janez Evangelist in Jakob Veliki). Sveto pismo navaja, da so bili pozneje Jezusovi učenci uspešnejši, saj so krstili več ljudi kot Janez (Jn 4,1-3). Zgodovinar Jožef Flavij poroča, da je dal Janeza Krstnika usmrtiti Herod Antipa, da bi tako zatrl judovski upor. Sveto pismo podaja nekoliko drugačno zgodbo z več podrobnostmi: Kralj Herod se je poročil s Herodiado, ki pa je bila že pred tem poročena s Herodovim bratom Filipom. Janez je to dejanje ostro obsodil, Herod pa je zato Janeza vtaknil v ječo. Malo pozneje je Herod praznoval rojstni dan in priredil veliko gostijo. Herodiadina hčerka Saloma je s svojim plesom Heroda tako navdušila, da ji je obljubil, da ji bo dal za nagrado karkoli si zaželi. Herodiada jo je pregovorila, da naj zahteva glavo Janeza Krstnika na pladnju. Herod sicer Janeza ni mislil usmrtiti, a je ustregel tej čudaški želji in ukazal Janezu odsekati glavo. Po tem so truplo brez glave izročili Janezovim učence, da so ga pokopali. O Janezovi smrti so obvestili tudi Jezusa (Mt 14,1-12). Janezova verska skupnost je ostala aktivna tudi še po Janezovi smrti. Po nekaterih virih so se Janezovi učenci sčasoma pridružili Jezusovim učencem - prvim kristjanom; po drugih virih pa se da sklepati, da sta bili to še dolgo dve ločeni skupini, ki sta si bili v nekem smislu celo konkurenčni.