Tomaž Schlegl

Naj mi vesoljno bralstvo in urednica oprostita, da pišem drugič o isti temi, toda to je zaradi besa, ki ga čutim, in nemoči, ki me preveva vedno, ko gledam poročila z Bližnjega vzhoda. Večina ljudi je verjetno že otopela ob poslušanju podatkov o dnevno pobitih Palestincih in sliši le številke, ki gredo hitro mimo njih. Nihče več ne gre spat v toplo posteljo in ob tem pomisli, kako je otrokom tam. In nihče, ko stisne k sebi svojega otroka ali vnuka, ne pomisli, da prav take otroke pobijajo brez pravega razloga.

Pred dnevi sem bral komentar zdravnika, ki deluje na tem genocidnem območju. Najbolj me je pretresla izjava, da si nikoli ni zamišljal, da bo videl številne otroke in dojenčke, ustreljene od blizu v glavo. A je sploh lahko kaj bolj groznega od takega početja? Pogosto se sprašujem, kdo so ljudje, ki to počnejo, in kdo tisti, ki to naročajo. A o tem početju govorijo svojim družinam? Ali morda njihove družine to celo spodbujajo? Obenem se sprašujem, zakaj zahodni civilizaciji pravimo, da je razvita, ko pa ne ustavlja takih pogromov. Cinizem brez primerjave. Še več: prikimavajo izraelskim tragikomičnim izjavam, da niso imeli namena pobiti civilistov, ampak prav tam je bil neki vojaški poveljnik in ni bilo druge izbire, kot da območje raketirajo. Zahodnjaki bi prikimavali tudi, če bi Izraelci rekli, da je bil poveljnik star že sedem let.

Profimedia

Da, taka je politika na Bližnjem vzhodu. Na tem Bližnjem vzhodu, kjer ljudi pošljejo na »varno« območje in potem prav ta del napadejo, kjer organizirajo delitev humanitarne pomoči, medtem pa »pomotoma« napadejo te ljudi, in na Bližnjem vzhodu, kjer si Izrael lahko privošči, da ljudem več ne smejo deliti hrane in vode. Bodimo iskreni: tega ni počel niti Hitler. Boleče je spoznanje, da imamo tudi v naši širši domovini (EU) zelo krvave roke. Tudi mi smo polni besed, ukrepanja pa nobenega. Malo se šopirimo, a kakšne vojaške pomoči ne bomo odobrili nikoli. Izraela ne bi izključili iz sveta športa, niti z Eurosonga, kjer so na zadnji prireditvi izraelsko predstavnico množično izžvižgali, televizija pa je namesto tega vrtela navdušujoč aplavz.

Da, od tod izvirata moja jeza in nemoč. Naj spomnim, da v naši najtesnejši gospodarski partnerici Nemčiji ne morete zaprositi za državljanstvo, če obenem ne podpišete izjave, da nikoli ne boste delovali antisemitsko. Kakšna nesramnost. Nemci tudi nas Slovanov nimajo ravno za njim ljubi narod, pa nikoli nisem slišal, da bi pred priseljenci stopili nam v bran in zahtevali tako izjavo. Verjetno se ne motim, če povem, da je taka klavniška politika v Gazi domena samo politikov in da bi civilno prebivalstvo EU v trenutku glasovalo za mir, če bi imelo to možnost. In spet bes: politiki nas imajo zgolj za lastni interes. Ko pridejo do stolčkov, so to drugi ljudje. To potrjujejo tudi dogodki, ki so se odvijali nedavno v Amsterdamu ob nogometni tekmi med nizozemskim in izraelskim klubom. Tamkajšnja vlada se je zgražala nad obnašanjem podpornikov Palestincev. Obsojala jih je še takrat, ko se je pojavilo slikovno gradivo, kako Izraelci z balkonov trgajo palestinske zastave, pojejo, da bodo potolkli Arabce, in se smejejo ob vzklikanju, da v Gazi ni šol, ker enostavno ni otrok.

Profimedia

Da je vsa politika gnila in pokvarjena, sem dobil potrditev med pisanjem tega prispevka. Novica dneva je bila izdan nalog mednarodnega sodišča za prijetje izraelskega premierja, njegovega vojaškega ministra in (menda) že od junija pokojnega voditelja Hamasa. Politika EU pravi, da morajo vse države članice upoštevati ta tribunal. Toda že prvi dan se je oglasil naš vzhodni sosed Orban in zatrdil, da to zanj ne velja, in cinično povabil Netanjahuja na državni obisk. Če tako ravnanje skušam razumeti na preprost način, si Orban razlaga delovanje sodišča tako: če bo sodišče odločalo o zadevi, ki se tiče moje države in bo nam v prid, bo sodišče priznal in se nanj skliceval, vse, kar bo drugače, pa bo zavračal. Medtem se je pojavilo še nekaj držav, ki niso vedele, kako bi ukrepale, če bi se izraelski vodja znašel pri njih. No, pa imamo EU, v kateri veljajo pravila zgolj za majhne. Da je politika res gnila, je potrdil tudi šov, ki smo ga gledali nedavno, naslov pa je bil »ameriške volitve«. Ne veš, kateri od kandidatov je bolj nakladal na vprašanja o Gazi. Kamala bi se zgolj smejala, obsojala dogodke v Gazi, se celo zgražala in … obdržala dobre odnose z Izraelom, ker ima pravico do obrambe, in mu donirala orožje.

O početju Izraela od leta 1947 in o »nakbi« pa itak ne ve ničesar. In potem se pojavi on, Donald, ki pa ga tako ali tako ne moreš jemati resno. V svojem prvem nagovoru je povedal, da je govoril s Putinom, ta pa pove, da o tem ne ve ničesar. In ta bo reševal palestinsko vprašanje. Ja, na trhlih temeljih stoji ta svet. Medtem še malo brskam po spletu in najdem svežo informacijo, da naj bi Slovenija do konca leta 2026 kupila od Izraela orožje v vrednosti dobrih 31 milijonov. Še ena država, ki govori eno, dela pa nekaj povsem drugega. Če hočemo ali ne, moramo priznati, da po malem vse močne in vplivne zahodne države dajejo soglasje za pokole, ki jih vsakodnevno gledamo. Ampak, brez skrbi. Kolikor poznam Izrael, se ne bo zadovoljil z okupiranim ozemljem Gaze in Zahodnega brega. Nekoč mu bo to premalo in bo šel naprej. Bo nekoč Teheran največje izraelsko mesto? Izraelci namreč tudi njih ne marajo. Toda brez skrbi: danes imamo ne tako daleč tudi predsednika, ki grozi z jedrskim orožjem. Morda pa na lepem ne bo več treba razmišljati o tem, kako iztrebiti Palestince. Takrat bo v ospredju samo ena skrb.