Včasih se zgodi, da pišem kolumno na dan, ko mi vsakdanji opravki in obveznosti iztisnejo veliko energije. Ker sem pač ena od tistih, ki vedno lovimo roke za rep. Resnica pa je tudi ta, da kolumno težko pišeš na zalogo - v urah navdiha jih napišeš deset in roki sploh niso več problem, so pa težave drugje.

Skratka, kamor koli se zatečemo,  nas preganja čas. Od nas pričakujejo, da točno prihajamo v službo, da delo opravimo v optimalnem času vsaj optimalno, če že ne nadpovprečno, na poti v službo ubiramo bližnjice, ker nas preganja čas (čeprav ga v bistvu lovimo), na avtocestah nam omejujejo hitrost, da za vožnjo potrebujemo več časa... Čas je zlato, kričijo vsepovsod, rana ura - zlata ura...

Pri vsem, kar počnemo, je čedalje pomembnejša komponenta čas. Čas je naš vladar. In nič ne pomaga, če iz čistega uporništva nikoli ne nosim ure. Urini kazalci me preganjajo povsod. Tako čas vse bolj postaja največja vrednota, njegova racionalna raba pa nedosegljivi ideal, h kateremu težimo.

Srečni smo, če si lahko utrgamo malce časa zase, in žalostni, kadar premalo časa posvečamo družini. Otroke moramo točno pripeljati pred šolska poslopja in jih pravočasno odpeljati. Čas nam teče hitreje, če se imamo lepo, in se tako rekoč ustavi, če smo priča neznansko dolgočasnemu dogajanju. Kratkočasijo nas zabavni filmi in prijetna družba ob kavi, dan se nam zdi dolg kot ponedeljek, če delamo nekaj, česar resnično ne maramo. In žal je tako, da moramo svoj čas nameniti tudi takim stvarem. Pride čas, ko se mora otrok postaviti na lastne  noge in, ko pride naš čas, odidemo...

Čas spremljamo skozi letne čase, ki nam barvajo ure dneva.

Čas je povsod in nikoli ga ne primemo, nikoli dohitimo, nikoli ulovimo...

Pa vendar nas ves čas priganja. Kdo bi to razumel?!

Pa ne mislite, da bi me časovne dimenzije odrešila misel, da bom šla poleti v zelene planine past krave...  Kje pa?! Tudi one bodo zahtevale svoje. Pa mleko, sir, skuta... Da bo pravočasno.

Vse to pisanje zaradi dejstva, da je kolumno treba oddati še danes! Če se spomnite, je znana kolumnistka nedolgo tega v časovni stiski prepisala pisanje iz nekega tujega časopisa. Ob tem so jo zasačili. Zdaj ni več kolumnistka. Zato se mi zdi bolj pošteno (pa ne govorim o politični poštenosti, ki je bolj fraza kot kar koli drugega), da vam že prej zaupam, da sem v stiski s časom, da ne nameravam prepisovati, ker sem to početje opustila že v šoli, ampak da bo tokratna kolumna odraz stanja, v katerem sem. Pišem o času, ki me preganja in ga ne morem nikoli uloviti.

A vam obljubim, da si bom zvečer vzela čas zase. Ne bom brala, ker bo moja glava preveč polna misli in dnevnih refleksij. Zatekla se bom k svojem - zame na moč ljubkem početju - strmenju v nekaj (ne v nekoga).

A, glej ga, zlomka, že zdaj vem, da to ne bom mogla početi toliko časa kot bom želela. Jutri moram namreč zgodaj vstati.

In če ne spim osem ur, nisem v formi.

Včasih je bilo drugače, a očitno me je že povozil čas ha-ha.