Arhiv NTRC

Resničnostne oddaje gledalcem omogočajo razvedrilo in sprostitev. A to po besedah sogovornice ni vse, zaradi česar se ljudem zdijo zanimive. Njihov čar je, da v njih sodelujejo resnični ljudje z resničnimi težavami, kar pomeni, da se gledalci lahko s sodelujočimi poistovetijo. Med udeleženci resničnostne oddaje najdejo nekoga, ki ima podobne osebnostne lastnosti, vrednote ali stališča. Ali pa jih s sodelujočim v oddaji povezujejo kraj bivanja, podoben poklic ... »Zaradi vsega tega se gledalci s tekmovalcem čustveno povežejo in zanj navijajo, zanima jih, kako se bo odrezal. V tem pogledu so resničnostne oddaje podobne športnim tekmovanjem, kjer ljudje pred televizijskimi zasloni navijajo za svojega favorita. Če slednji uspe oz. zmaga, ima tudi gledalec dober občutek,« je pojasnila asistentka na ljubljanski filozofski fakulteti.

Ali gledalce pred televizijske zaslone pritegne to, da lahko spremljajo, kako se drugi ukvarjajo s težavami, s katerimi se njim ni treba?

Tudi v vsakdanjem življenju nas zanima, kako se bo na neke razmere odzval kdo drug, to je vedno zanimivo. Resničnostne oddaje nas popeljejo v dogajanje, ne da bi bili izpostavljeni neprijetnostim, odzivu javnosti ali odzivu drugih. Ko spremljamo, kako drugi rešujejo izzive v oddaji, ob tem ne čutimo posledic. Ko spremljamo uspehe sodelujočih, občutimo pozitivna čustva, čeprav se sami ne trudimo za te dosežke. Ob spremljanju dogajanja v resničnostnih oddajah lahko na zelo preprost način doživljamo celo paleto čustev, ne da bi sploh zapustili svoj dom, ne da bi stopili iz svojega območja udobja ter ne da bi morali navezovati stike ter vzpostavljati odnose z drugimi ljudmi. Prav teh pristnih odnosov je v družbi v zadnjem času, ko je vedno več stikov površinskih in virtualnih, čedalje manj.

Se s pomočjo teh oddaj morda vživljamo v neizživete sanje, da bi našli sanjskega partnerja ali prodrli s svojim talentom?

To velja, če se v resničnostni oddaji ukvarjajo z dejavnostjo, ki zanima tudi nas. Pozitivne občutke doživimo, če sodelujoči, ki nam je podoben ali nam je všeč, doseže izpolnitev svojih sanj. Tako dobimo občutek, da bi lahko tudi mi to dosegli, če bi v to vložili svoj trud in bi bili dovolj pogumni. Po drugi strani gledalci radi spremljajo tudi oddaje o dejavnostih, za katere sami niso nadarjeni. Zanimive se jim zdijo, saj občudujejo nekoga, ki pokaže svoje spretnosti, svoj trud in pri tem tudi uspe.

Gledalcev se najbrž dotaknejo tudi življenjske zgodbe tekmovalcev, če je kdo izgubil partnerja, premagal težko bolezen, če mu ni bilo z rožicami postlano …

To vzbudi predvsem sočustvovanje. Gledalcem ni vseeno za sodelujočega, z njim trpijo, zaradi tovrstnih zgodb se nanj še bolj čustveno navežejo. Za človeka, ki mu ni postlano z rožicami, si želijo, da bi zmagal in da bi se stvari v njegovem življenju obrnile na bolje. A vse to ni dovolj, da se dotakne gledalcev, ampak jim mora tekmovalec pokazati, da je dobra oseba in da si ni zaslužil težke preizkušnje, ki ga je doletela.

Exatlon, Kmetijo in Sanjskega moškega povezuje oznaka, da gre za resničnostne oddaje. Čeprav imajo malo skupnega z vsakdanjim življenjem.

Čeprav se gledalec zaveda, da vse ni resnično, da je veliko dogajanja načrtovanega, verjame, da so nekatere stvari spontane. Prav to ga pritegne. Najbolj zanimivo se mu zdi, da ne more predvideti, kaj se bo zgodilo, kako se bo dogajanje razvilo in kako se bodo sodelujoči ali tekmovalci na to odzvali. Gledalec pričakuje presenečenje, verjame, da se bo zgodilo nekaj nenačrtovanega. Občutek ima, kot da je del neke skrivnosti, ki je ob tem, ko spremlja oddajo, razkrita le njemu.

Foto: Osebni arhivi Tilna Brgleza, Ambroža Vahna in Anje Širovnik

Preberite več v Novem tedniku