Življenje je kot knjiga
za listom list,
za dnevom dan,
nihče ne ve, kdaj bo roman.

19. avgusta je minilo žalostno leto dni, odkar odšel si mnogo prerano, s knjigo življenja nedokončano.

Nič več v zvezdnih nočeh ne bediš, nič več nestrpen ne čakaš spomladi, ko breskve vzcvetijo in trt nasadi.

Gorice rodijo, sadil si jih ti, sam užil veliko dobrot in povsod sled žuljavih rok, luč so spomina …

Hvala vsem, ki se ga spominjate in mu prižigate sveče.