Osebni arhiv

Natalija Györek je Sobočanka, ki jo je življenjska pot vodila v Kamnik, kjer vodi Inštitut za gozdno pedagogiko. Gre za nevladno organizacijo, usmerjeno v izobraževanje pedagoškega strokovnega kadra, otrok in mladine ter širše javnosti na področju gozdne pedagogike in pedagoškega dela v gozdu. Je tudi pobudnica Mreže gozdnih vrtcev in šol v Sloveniji. Z njo smo se pogovarjali o tem, kakšen pomen ima za otroka čas, preživet v naravi, o rezultatih mreže in primerih dobre prakse. »Starši, vzemite si čas in ga z otroki čim večkrat preživite v naravi. Koristilo bo vam in otrokom. To so potem zdravi, srečni, zadovoljni, dobrovoljni otroci, ki bodo obdržali to radoživost in pogum za izzive življenja. Otrok, ki bo odraščal z naravo, se bo v naravo tudi vračal in kot odraslemu mu bo v veliko pomoč pri premagovanju današnjih zelo pogostih sodobnih težav,« pravi. 

Vodite Inštitut za gozdno pedagogiko, v katerem razvijate to področje in pedagoške delavce spodbujate k pedagoškemu delu v gozdu. Kako ste prišli v stik z gozdno pedagogiko?

»V gozdno pedagogiko in pedagoško delo v gozdu sem se usmerila na podlagi lastnih izkušenj oziroma ko je moj sin vstopil v prvi razred. Takrat sem ugotovila, kakšna je nemoč učiteljev v razredih, polnih otrok in hrupa, ter da sta delo in učenje omejena na reševanje številnih delovnih zvezkov in barvanje od črte do črte. Otrok pri šestih, sedmih, osmih letih še vedno potrebuje učenje skozi veliko gibanja in pridobivanje znanja skozi izkušnje. Nato sem začela raziskovati vzgojno-izobraževalne pristope, ki jih prakticirajo v drugih državah, denimo na Danskem, Norveškem, Švedskem, kjer je izobraževanje na prostem povsem običajen del znotraj šolskega kurikuluma in se vsakodnevni pouk izvaja zunaj učilnice, običajno v bližnjih naravnih okoljih. Tak način dela danes uspešno in seveda z veliko energije in optimizma prakticirajo vzgojiteljice in učiteljice oziroma šole ter vrtci, ki sodelujejo v Mreži gozdnih vrtcev in šol Slovenije.«

Zakaj je gozdna pedagogika pomembna?

»Gozdna pedagogika se danes pojavlja v različnih oblikah in dejavnostih in je pomembna z več vidikov. Prvi je ta, kako na ustrezen način ozaveščati otroke in tudi širšo javnost o pomembnosti naravnih gozdov in drugih ekosistemov, da bodo naše odločitve do narave in okolja bolj prijazne in življenje na zemlji prijazno do človeka in vseh vrst, s katerimi si jo delimo. Vendar smo pri nas na Inštitutu za gozdno pedagogiko to zasnovo dela razširili, predvsem na področje razvoja otrok in pedagoškega dela, obojega v naravnih okoljih. V pedagoškem smislu pa lahko gozdno pedagogiko uvrstimo med izobraževanja na prostem, kjer se vsakodnevni pouk izvaja zunaj razreda, v gozdu. Z gozdno pedagogiko se ukvarjajo posredno ali neposredno gozdarji, učitelji, vzgojitelji, biologi, interpretatorji narave, taborniki, skavti.«

Omenili ste že Mrežo gozdnih vrtcev in šol v Sloveniji, katere pobudnica ste. Kaj ti otrokom prinašajo in zakaj bi jih moralo biti še več?

»Naj naštejem le nekaj koristi, ki jih prinaša obiskovanje gozdnega vrtca ali šole. Trend sodobnih vrtcev in šol, tudi pri nas, je usmerjen v razširjanje učnih in vodenih vsebin, implementacijo tujih jezikov za najmlajše, številne dodatne izbirne dejavnosti. Vemo, da v Sloveniji hitro narašča število otrok z vedenjskimi in čustvenimi težavami, motnjami pozornosti, tesnobo, depresijo. Dvajset odstotkov šolajoče se populacije ima učne težave. Otroci so prav tako kot odrasli že od zgodnjih let preobremenjeni, njihov delovnik je enako dolg kot delovnik odraslih. Piko na i dodajo še zasloni vseh vrst, ki veliko prispevajo k duševni utrujenosti in izčrpanosti. Današnji otroci bi morali obvezno prejeti vsakodnevni odmerek narave, saj je to najprimernejša in spontana protiutež sodobnemu tempu življenja. Vemo tudi, da se je človek celotno evolucijsko zgodovino razvijal v naravi in številni strokovnjaki ter izkušnje potrjujejo, da je narava neprecenljivo razvojno in terapevtsko okolje, ki spodbuja miselni, socialni, čustveni in gibalni razvoj otrok.

Gozdno okolje s svojimi značilnostmi pri otrocih omogoča izredno dober in ustrezen razvoj vseh možganskih sistemov, predvsem pa gibalno- senzoričnega sistema, kar je osnova učljivosti. Otroci gredo danes v šolo s telesi, ki so manj pripravljena na učenje kot kadar koli prej. Vrtčevski sprehodi in vodene vsebine, tudi usmerjene športne dejavnosti, ne zadostujejo za optimalen razvoj otrok. Predšolski in tudi še šolski otroci potrebujejo ure in ure, predvsem proste igre in gibanja, da se ustrezno razvijajo in vzpostavijo možganski sistemi. Če gibanje in učenje omogočimo v gozdu, smo za otrokov razvoj in učenje naredili največ. Hoja po neravnem terenu, visenje z dreves, kotaljenje po hribu, preskakovanje vej, prosta igra so dejavnosti, ki ključno vplivajo na to, da otrok v šoli ne bo imel učnih težav in bo imel dobro razvito koncentracijo. Ne moremo pričakovati, da bo otrok, ki preživi tri do štiri ure dnevno pred zaslonom, na primerni razvojni ravni za svojo starost.

OŠ Cvetka Golarja Ljutomer

Med igranjem zunaj imajo otroci koristi od izpostavljenosti sončni svetlobi, naravnim elementom in svežemu zraku, kar prispeva k razvoju kosti, močnejšemu imunskemu sistemu ter dobremu počutju. Finci so z raziskavami potrdili, da otrokov imunski sistem lahko okrepimo z igro in učenjem v naravnih okoljih in da so rezultati vidni že po enem mesecu.«

Mreža se skozi leta širi, vanjo je vključenih čez 230 vrtcev in šol. Verjetno vas to veseli?

»Ja, seveda smo veseli velikega zanimanja vrtcev in šol za vstop v gozdno mrežo. Trenutno aktivno deluje, to pomeni, da imajo program gozdni vrtec, gozdna šola vključen v letne delovne načrte in da res delajo sistematično in razvojno na tem področju, 135 vrtcev in šol, preostali so podporniki mreže. So vrtci in šole, ki so se nam pridružili, vendar potem ugotovili, da jim takšen način dela ne ustreza, saj zahteva res celovit pristop. Nujna je učinkovita komunikacija s starši, poskrbeti je treba, da so otroci primerno oblečeni in obuti. V šolah je način priprave bistveno zahtevnejši, saj delo učiteljev ne sloni na obstoječih delovnih zvezkih in pripravah. Osnovna oprema naših vzgojiteljev in učiteljev so namreč pohodniški čevlji in nahrbtnik, didaktični material pa vse, kar najdemo v gozdu.«

Kako se lahko zavod pridruži mreži gozdnih vrtcev in šol?

»V okviru Mreže gozdnih vrtcev in šol delujeta dva programa, gozdni vrtec in gozdna šola, ki se izvajata že deset let. Najpomembneje je, da vrtci in šole redno, tedensko, izvajajo vzgojno-izobraževalne dejavnosti v naravnih okoljih, vrtci vsaj dvakrat tedensko in šole vsaj enkrat tedensko. Vendar veliko naših vrtcev in šol obiske gozda izvaja že skoraj dnevno.

Vsaka šola oziroma vrtec, ki pristopi k mreži, opiše in ovrednoti koncept gozdnih vzgojno-izobraževalnih dejavnosti v letnem delovnem načrtu in jih potem izvaja na letni ravni. Znotraj šol in vrtcev so ustanovljene delovne skupine oziroma strokovni aktivi za izvajanje 'gozdnega pouka', ki strokovno razvijajo področje in strateško načrtujejo predvidene aktivnosti. Ideje, izkušnje, primere dobrih praks izmenjujemo na rednih izobraževalnih srečanjih članov mreže, na socialnih omrežjih in spletnih straneh. Organizacija dela je odvisna od posameznega vrtca ali šole. Pomembno pa je, da je zagotovljeno dobro informiranje staršev in sodelovanje z lokalno skupnostjo, da se dejavnosti skozi šolsko leto redno izvajajo in da so zavodi razvojno naravnani. Drugače pa je mreža odprta za vse vrtce in šole, ki želijo delovati na tem področju.«

Mreža gozdnih vrtec in šol Slovenije

Vključeni ste tudi v evropsko mrežo gozdne pedagogike in sodelujete s številnimi partnerji. Povezovanje verjetno omogoča prenos znanja in primerov dobre prakse?

»Največ povezovanja trenutno poteka na nacionalni ravni, to je med slovenskimi gozdnimi vrtci in šolami. Tu smo v zadnjih dveh letih naredili velik napredek. Seveda pa vključujemo v sodelovanje tudi vrtce, šole in ustanove iz tujine. Na pobudo zamejskih vrtcev in šol smo v prejšnjem letu izvedli izobraževanje za več kot 50 strokovnih delavcev vrtcev in šol v Italiji in tudi za pedagoške delavce iz Srbije. K nam hodijo na izobraževanja strokovni delavci iz hrvaških vrtcev. Slovenski strokovni delavci gozdnih vrtcev in šol redno odhajajo spremljat, kako delujejo gozdni vrtci predvsem v skandinavskih državah. Prenos znanja in izkušenj vseskozi poteka, prav zdaj bomo izvedli interno predavanje za več kot 200 vzgojiteljev in učiteljev mreže z naslovom Gozdni vrtci na Finskem. Predavanje bosta izvedli vzgojiteljici, ki sta tam spremljali delo.«

Ste že ugotavljali učinke uvajanja gozdne pedagogike v vzgojno-izobraževalne ustanove?

»Posamezni vrtci in šole spremljajo izostanke otrok zaradi bolezni in so ugotovili, da so v gozdnih skupinah otroci bolj zdravi. Vzgojitelji in učitelji, ki sodelujejo v mreži, poročajo, da so otroci v gozdu bolj pozorni in umirjeni, veliko komunicirajo ter si pomagajo med seboj. Gozd v veliki meri podpira socialne veščine, kot so prošnja za pomoč, pomoč, deljenje, sodelovanje pri opravilih, ki jih sami ne zmorejo opraviti. S sodelovanjem iščejo samostojne rešitve za vse težave, s katerimi se srečujejo. To so veščine, ki so ključne za prihodnost otrok, saj bo ta zahtevala miselno gibke posameznike. Vemo, da na prihodnji uspeh otrok ne vpliva učni uspeh, ampak socialne veščine, ki jih otrok pridobiva.«

V zadnjih letih se vse bolj poudarja, da se moramo vrniti k naravi. Kako nam to uspeva?

»Včasih smo bili bolj povezani z naravo, z njenim ritmom in tako sami s seboj. Narava je za naše prednike pomenila preživetje, varnost, duhovnost, telesno zdravje, strahospoštovanje. Danes se veliko govori o izgorelosti. Ljudje čutijo, da jim nekaj manjka, vendar to težko ozavestijo. Psihične stiske so pogosto povezane z umsko utrujenostjo, ki jo narava odlično odpravi. Nesporno je dokazano, da ima na človekovo duševno in telesno zdravje gozd zelo pozitiven vpliv. Naši možgani in telo se pozitivno odzivajo na naravo, srčni utrip se nam v naravi umiri, stres se ublaži, zbranost in pozornost se nam vrneta. V naravi smo bolj srečni. Gozdni obiski krepijo tudi imunski sistem, fizično in psihično smo bolj zdravi, ko smo v stiku z naravo. Menim, da so prav gozdni vrtci in šole dokaz, da je možna sprememba, saj si ne predstavljajo, da bi se vrnili na klasičen način dela, kjer so bili večji del na igrišču ali mestnih sprehodih in so gozd obiskovali samo enkrat ali dvakrat, mogoče samo v dveh najbolj izrazitih letnih časih, jeseni in spomladi.«

Jure Kljajić

Na inštitutu delajo ljudje različnih profilov. S tem verjetno zajamete različne vidike delovanja?

»Tako je, poskušamo združevati znanja različnih strokovnih profilov, naravoslovje, gibanje in razvoj otrok, se pa vsa ta področja prepletajo. Tudi delujemo na različnih področjih, predvsem pa spodbujamo vseživljenjski razvoj in pozitivno naravnanost do bivanja v naravi, doživljanja narave, gibanja in zdravja otrok, mladine, pedagoških strokovnih delavcev in družin.«

Kakšne načrte imate na inštitutu?

»Še naprej bomo širili mrežo gozdnih vrtcev in šol in spodbujali izvajanje pouka na prostem. Zanimanje za vzgojo in izobraževanje v naravnih okoljih v Sloveniji narašča, saj se naša izobraževanja običajno napolnijo čez noč, so pa zelo specifična, v celoti potekajo v gozdu. Vsako leto razvijamo nova strokovna gradiva in didaktične pripomočke za delo na terenu. Vsekakor pričakujemo, da bomo z ustreznimi ukrepi in obveščanjem javnosti še povečali zanimanje pedagoških strokovnih delavcev in širše javnosti za izvajanje različnih vsebin v naravnih okoljih.«

Dotaknimo se za konec še tega, kako ste se kot Prekmurka znašli v Kamniku.

»Sem Prekmurka, ki je po spletu življenjskih naključij pristala v Kamniku, kjer živim in delam, vendar se še vedno radi in pogosto vračamo v Prekmurje. Naravoslovje mi je bilo vedno prioriteta. Verjetno pa je tudi prekmurska kmetijska poljedelska krajina vodila do drugačne odločitve, študija gozdarstva, ki sem ga pozneje nadgradila z magisterijem iz varstva okolja.«