Arhiv NTRC

Po brezskrbnih gimnazijskih in študijskih letih je 8. julija 1973 nastopil dan njegove nove maše, za katerega se zdi, kot pravi, kot da bi bil včeraj. »Bil je sončen dan in precej je bilo vroče. Vendar zaradi vsesplošnega veselja pravzaprav nismo čutili te vročine. Vsi udeleženci smo šli v sprevodu od doma na Bregu pri Polzeli do cerkve in bilo je veličastno. Povsod so bili postavljeni mlaji in ko zdaj razmišljam, je bilo v celotni soseski na Bregu in tudi v večjem delu župnije mogoče čutiti utrip veselja, saj je to bil dogodek, ki so ga mlajši doživljali prvič. Občutek imam, da se je vse to dogajalo pred kratkim. Nikakor ne 50 let nazaj. Zelo hitro je minilo,« se spominja Mirko Škoflek, ki ga poslušalci Radia Celje poznate kot dolgoletnega avtorja verske oddaje.

Kako je bilo videti vaše otroštvo? Prijatelji in sorodniki se vas spominjajo kot zelo zanesljivega in odgovornega človeka.

Svojega otroštva se rad spominjam. Bilo je veselo in razigrano ter vsekakor manj stresno, kot je otroštvo današnjih otrok. Nismo imeli pametnih telefonov, računalnikov, videoigric ali televizije. Počitnice smo preživljali v Gmajni in ob Strugi, igrali smo se, čeprav nismo imeli igrač kot danes. Bilo je čudovito. Počitnice so se končale sredi avgusta, ko se je začelo obiranje hmelja. Da smo si zaslužili za vse potrebno za šolo, smo ga obirali tudi otroci.

Kako se je vaša družina posvečala veri?

V naši družini je bila vera vedno na prvem mestu. Pred vsakim kosilom smo molili, brez večerne molitve z bratom nisva šla nikoli spat. Pred odhodom v šolo sta naju mama ali oče, kdor je pač bil takrat doma, pokrižala na čelo. V kuhinji je visela podoba Žalostne Matere božje, pred katero smo vedno molili. Ta podoba zdaj visi v moji spalnici. Nedelje in praznike je vedno zaznamoval obisk maše. Ali se je bomo udeležili ali ne, sploh ni bilo vprašanje. Še zdaj slišim mamine besede, vedno je rekla: »Če nisi v cerkvi vsaj 15 minut pred mašo, je bolje, da ne greš.« Z atijem sta vedno sedela na istem mestu. Še danes ju imam pred očmi. To je zelo lep spomin.

Odločitev o izbiri poklica je za marsikaterega osnovnošolca in dijaka ena težjih stvari. Kako ste to doživljali vi? Od kdaj ste vedeli, da boste duhovnik?

Spominjam se, ko sem končal šesti razred, da sva se z mamo pogovarjala, kako se bom odločil. V pogovoru sva vedno omenjala tri možnosti. Ali bom zdravnik, odvetnik ali duhovnik. Skupaj sva premlevala vsak poklic posebej. Kmalu je poklic odvetnika odpadel. Ostala sta še medicina in duhovništvo. Spomnim se, da sem eno nedeljo po maši pri kosilu rekel: »Jaz bi bil župnik«. Nastala je tišina, čez čas je ati rekel: »Dobro premisli.« To je bilo vse. Potem sem razmišljal samo še o tem poklicu in budno opazoval gospoda župnika ter gospoda kaplana. Tako je dozorela odločitev, da bom duhovnik.

V nedeljo, 23. 7. 2023, bo v župnijski cerkvi na Polzeli 50 let maševanja obeležil tudi Drago Svetko, s katerim sta bila sošolca in prijatelja že v osnovni šoli. Nato sta se odločila za enako poklicno pot. Sta se kdaj pogovarjala o izbiri poklica? Je bila morda odločitev zato lažja, ker sta bila dva?

Oba sva bila ministranta in mislim, da sva vedela za odločitev drugega, vendar se nisva pogovarjala o tem. Pred koncem osmega razreda je bilo treba povedati, kje bo kdo nadaljeval šolanje, da so poslali v tisto srednjo šolo osebno karakteristiko. Takrat sva se prvič pogovarjala o tem in o tem, kaj naj rečeva, kje bova nadaljevala šolanje. Po pravici si nisva upala povedati, ker bi bila verjetno karakteristika takšna, da ne bi bila sprejeta. Takšni so bili takrat časi, žal. Sklenila sva, da bova rekla, da greva v srednjo kemijsko šolo v Ruše. In najini karakteristiki sta romali v Ruše. Midva pa v Maribor v Slomškovo dijaško semenišče in na vpis na II. gimnazijo v Mariboru.

Čas, ko ste izbirali poklic, torej ni bil najbolj naklonjen veri. Za posameznike je bilo bolje, da niso hodili v cerkev …

V osnovni šoli so bili različni učiteljice in učitelji. Eni so bili v pravem pomenu besede in niso delali nobenih razlik med nami, ki smo obiskovali verouk in mašo, in med tistimi, ki to niso. Spomnim se, da smo pred začetkom šolskega leta morali dvigniti roke tisti, ki smo hodili k verouku. Prešteli so nas in to je bilo vse. Bile so učiteljice, ki so brskale po torbah in skozi okno metale veroučne zvezke in knjige. Moram pa reči, da smo imeli modrega ravnatelja, ki je vedno postavljal na prvo mesto marljivost in učenje, drugo ga ni zanimalo. Med sošolci je včasih padla kakšna opazka glede verouka, maše ali ministriranja. V glavnem smo se pa razumeli.

Svojevrstna izkušnja je bilo tudi vaše počitniško delo v Nemčiji, kjer ste delali z Dragom Svetkom. Zagotovo je to vir najrazličnejših prijetnih spominov.

Na Bavarskem sva delala kot »malarja«. Bilo je zabavno in poučno. To znanje, ki sem ga pridobil v Nemčiji kot »malar«, mi je pozneje vedno prav prišlo. Z Dragom sva stanovala pri lastniku podjetja v avtoprikolici in si sama kuhala, včasih sva bila povabljena k šefu na večerjo. Ostali smo dobri prijatelji. Udeležil se je celo na najinih novih mašah.

Z delom v tujini si niste služili le denarja, temveč ste krepili tudi svetovljanskost, po kateri ste že od nekdaj znani. Kot mlad duhovnik ste se s staro simco odpeljali celo vse do Vatikana, kar je bila za takratne časa prava avantura, kajne?

Takrat sem bil župnik v Majšperku na začetku poklicne poti. Z mladincem Francijem sva odpotovala s to simco v Vatikan, ker je imel v Rimu nekaj prijateljev z mladinskih evropskih srečanj. Priti v Rim takrat ni bilo tako preprosto. Na voljo sta bila avtokarta in načrt mesta, kjer so bile označene ulice. Najti pravo ulico je bila včasih prava mojstrovina. A je šlo in lepe spomine imam na tiste čase.

Kako se spominjate prvega kaplanskega mesta?

Moje prvo služenje je bilo kot semeniški duhovnik v Framu. Župnikoval je zelo star gospod, ki je imel še bolj staro gospodinjo. Sta se kar malo pomladila, ko sem tja prihajal ob petkih in ostajal do ponedeljka. Med tednom sem bival v Mariboru v bogoslovju in končeval šesti letnik teološke fakultete. Po diplomi sem bil poslan za kaplana v Slovensko Bistrico, kjer sem ostal tri leta. Moje delo so bili verouk in mladinska srečanja. Med kaplanovanjem me je škof poslal na Medvedovo Selo (zdaj Kristan Vrh), ker je pred božičnimi prazniki tamkajšnji gospod zbolel in sem tam deloval pol leta. V tistem času je župnik v Majšperku imel nemalo težav s takratno oblastjo in je pobegnil v tujino. Škof Grmič je poslal mene za župnika v Majšperk. Tam sem ostal deset let. Z oblastjo nisem imel težav in bilo je zelo lepo. Leta 1986 mi je škof Kramberger ponudil mesto v Šempetru v Savinjski dolini in sem sprejel. Tu sem torej že 37 let.

Ali ste kdaj postavili pod vprašanj duhovniški poklic v zameno za zakonsko oziroma družinsko življenje?

Včasih je prišla tudi takšna misel, vendar je po pretehtanju vedno ostalo pri prvotni odločitvi. In ni mi žal.

Kako se je poklic duhovnika spreminjal v teh petih desetletjih? Kaj je po vašem mnenju glavna razlika med nekoč in danes?

Poklic duhovnika se je zelo spremenil v teh letih. V tistih letih smo duhovniki imeli težave z oblastjo, vedno se je našel kakšen prenapetež, da je delal zdraho, imeli smo težave z davkarijo, ljudje pa so bili za razliko od danes zelo naklonjeni duhovniku. Razlika med takrat in danes? Danes je pomanjkanje spoštovanja vrednot, v medsebojnih odnosih smo preveč egoisti, mlade navajamo na nezdravo tekmovalnost, kjer ni prostora za socialni čut. Vera je danes postala postranska stvar. Skoraj v celoti smo jo izrinili iz vsakdanjega življenja. Malo je kriv visok standard, ki ga imamo. Ko ima človek vsega dovolj in preveč, ne pomisli na Boga in molitev. Nekoliko smo krivi tudi duhovniki, ker smo dopustilo to miselnost in začeli popuščati pri omenjanju vrednot, kot so dobrota, ljubezen, prijateljstvo, tovarištvo in medsebojna pomoč. Tega mladi skoraj več ne slišijo v šolah, družinah, na delovnem mestu. Potrebna bo korenita sprememba miselnosti, če hočemo, da bomo kot Slovenci še veliko stoletij živeli na tem delu Zemlje.

Vaša in Dragova generacija novomašnikov je bila ena številnejših. Letos so zgolj trije. Zakaj je po vašem mnenju tako? Bi znalo to bili v prihodnje težava?

Kot sem že rekel, treba bo korenito spremeniti način sobivanja, treba bo spet postaviti pravo lestvico vrednot in začeti spoštovati drug drugega. Zagotovo bo v prihodnje problem pri oznanjevanju in pri vodenju župnij. Večjo težo bo treba dati laikom, da bodo tako, kot so že marsikje, bolj dejavno vključeni v delo in življenje župnije.

Bi bile po vašem mnenju morda potrebne kakšne reforme? Če je tako, kakšne?

Reforme v Cerkvi so vedno bile in vedno bodo. Uvajanje nečesa novega je vedno težko, če že ne nemogoče, tako v Cerkvi kot v družbi. Vedno je treba biti preudaren in ne zaletav, spreminjati je treba s pogovorom in z medsebojnim sodelovanjem. Ničesar ne na silo, ker se to nikoli ne izide. Kakšne spremembe so potrebne v Cerkvi, naj razmišljajo vodilni in tudi mladi, ker starejši smo že skoraj na koncu življenjske poti. Lahko pa pomagamo z izkušnjami.

Kakšno stališče imate do novodobnih mladih župnikov, ki so vedno bolj prisotni v virtualnem svetu? Je to prava smer?

Občudujem jih, ker so s svojim znanjem in uporabljanjem sodobnih sredstev komuniciranja bliže mladim in elektronski družbi. Vendar je treba tudi te novodobne pridobitve uporabljati s pravo mero razuma. Starodobno komuniciranje, kot sta pogovor in sodelovanje v živo, je še vedno na prvem mestu, če ne želimo postati robotizirani ljudje. (Foto: BINA PLAZNIK)