FOTO: Tura na Triglav; svizec ni zavijal čokolade
Tradicionalno turo, ko smo obiskali ''našega očaka'' Triglava, smo v društvu organizirali tudi v že običajnem terminu, vezanega na 20.8. vsako leto. Našel bi se kakšen, ki bi komentiral, pa saj je ta tura že tako utečena, da se pripravi in izvede kar rutinsko, brez vsakršnih večjih organizacijskih in drugih priprav, pa vendar je bilo tokrat malo drugače.
Zaradi velikega zanimanja in mnogih prijav so bile letos organizirane priprave na ta vzpon. Pripravljena sta bila dva pohoda (na Trdinov vrh in na Begunjščico - o katerih je bil zapis na naši spletni strani) in praktično usposabljanje z varovalno opremo na našem plezališču v Luknji. Manjša skupina pa se nas je povzpela na ‘’suhokranjski Triglav’’ (Sv. Peter) in bila prijetno presenečena s pogostitvijo v Gradencu na domu ene od udeleženk.
Še nekaj dni pred odhodom smo bili skeptični zaradi napovedanega vremena, saj naj bi tretji dan ture deževalo in bi se zato vrnili dan prej.
Vendar 18. zgodaj zjutraj ni bilo nobenih zadreg več, ko se je skupina 32. vkrcala v avtobus. Po krajših pripravah na Rudnem polju, kjer smo izstopili, se nas na ozkih zavitih poteh navkreber objeli pokljuški gozdovi. Obšli smo pastirske stanove na planini Konjščici in si jih ogledali kasneje iz ptičje perspektive na kratkem postanku, predno smo zavili na kotanjo Jezerca. Vzpon na Studorski preval je bil za nekatere pravi ''ognjeni krst'', še posebno za tiste, ki so prvič obiskali visokogorje in ga niso spoznali na Begunjščici. Nezahtevno pot, zanimivo in pestro, smo do Vodnikovega doma premagali skoraj mimogrede. Krajši počitek je dobro del, saj je bilo potrebno zbrati sapo in moči za nadaljevanje navkreber, kjer se je že kazala silhueta doma Planika pod Triglavom. Hoja navkreber je bila utrujajoča, vendar smo vedeli, da nas po počitku na Planiki čaka še vzpon na Triglav.
In smo zmogli. Po pet pohodnikov v skupini na čelu s planinskim vodnikom (med udeleženci so bile tri vodnice in trije vodniki) smo pričeli vzpon na očaka. Utrujeni, mnogi kar malo vzhičeni, uspešno. Pri Aljaževem stolpu smo si medsebojno čestitali, izkoristili čudovito sončno popoldne za opazovanje in fotografiranje, seveda pa je naš ''starosta'' z le malo manj kot 100 vzponi na Triglav, krstil pet udeležencev, ki so se prvič povzpeli na našo najvišjo goro. Vsaj dva izmed njih sta si to izredno želela že vrsto let In povsem razumljivo je, da sta bila zato še bolj čustveno prevzeta. Spust do Planike, kjer smo prenočili, je bil kar zahteven. Spodnji del poti je slabše zavarovan, bili smo že utrujeni, motil pa nas je tudi močan veter v sunkih. Noč do jutra je bila v koči mirna, le veter je zavijal okoli vogalov.
Jutranji spust do Tržaške koče na Doliču je bil že kar mala rutina, znani manjši spusti in vzponi so pričarali prijetno pot. Po krajšem postanku smo krenili preko Kanjavca na Prehodavce, večja skupina pa do istega cilje preko Hribarc. Za mnoge je bil pogled z višine na prvo jezerce čudovit, čeravno vedoč, da bomo lepoto uzrli šele po mnogih dodatnih korakih. Zasavska koča na Prehodavcih nas je prijazno sprejela, a le za krajši počitek in okrepčilo, saj nas je pričakovala dolina sedmerih jezer. Mnogim, ki so jih poznali le s fotografij, je zastal dih ob pogledu na te bisere. Seveda je bil počitek ob Ledvički resnično enkraten. Ne le zaradi utrujenosti, ki je ob tej prečudoviti lepoti barv ni nihče občutil, ampak tudi zaradi prevzetosti. Vredno vsega napora! Nedaleč od koče pri Triglavskih jezerih nas je od blizu pozdravil svizec (ki ni bil tisti iz reklame, ker ni ''zavijal čokolade''), ki so ga nekateri verjetno zaradi utrujenega pogleda prekrstili v zajca. Pogled na kočo je bil dobrodošel. Pred želenim počitkom so si večer mnogi popestrili z družabnimi igrami, smeh zaradi kosmatih šal pa v eni od sob kar ni ponehal.
Jutro, svetlo, sveže … Po ob lastni zalogi zajtrka in ob topli pijači iz koče, smo krenili navkreber preko pobočja Male Tičarice – Štapc. Tu se je manjša skupina odločila še za vzpon na 2071 m visoko Veliko Tičarico. Glavnina je na poti proti dolini prehodila Prode in prečkala planini Ovčarijo in Dedno polje, kjer smo malo nad kočo na Planini pri jezeru pot začasno morali prepustiti večji čredi molznic. Po krajšem postanku za počitek, okrepčilo in skupinsko fotografijo, smo nadaljevali pot do Kosijevega doma na Vogarju, kjer so nas dohiteli ostali pohodniki naše skupine. Seveda brez obiska razgledišča in čudovitega pogleda na Bohinjsko jezero ni šlo. Nekatere naše dame so se na prav mikavni klopci z veseljem nastavile objektivu.
Do Stare Fužine, kjer smo oddali opremo v prtljažnik avtobusa, smo postali na Hudičevem mostu, se zazrli v kanjon Mostnice in ošvrknili Zoisovo graščino na začetku naselja. Seveda nam je na vožnji proti domu prijal sladek posladek v Lescah.
In na koncu še dvoje. Imeli smo veliko srečo. Dejstvo je, da so prav vsi vodniki svoje naloge izvedli zavzeto in odgovorno, kar je bilo zagotovilo, da smo se varno vrnili v dolino. Pa vendar poznamo rek, da nesreča nikoli ne počiva. Prav nič posebnega se nam ni pripetilo. Vsekakor smo imeli srečo z vremenom, ki je bilo vse tri dni prečudovito, že naslednji dan pa je te hribe osvežil dež. Kot potrditev vsega: na poti v dolino je naša ''gostujoča'' vodnica ob stezi našla kar dve štiriperesni deteljici!
In kaj pravi statistika: prvi dan naj bi opravili 31.084 korakov, drugi 28.468 in tretji 25.728, po drugi meritvi pa prvi dan 31.854, drugi dan 27.108 in tretji dan 28.108. Meritve in statistika, pa naj verjame, kar kdo hoče! In resnično čisto na koncu: dne 13.9. bomo imeli ''udje'' te skupine družabno srečanje, da analiziramo celoten dogodek. Pa ne le to; Triglav nas je tako očitno povezal že v preteklosti, nas povezuje sedaj in nas bo tudi v prihodnje, ''udje'' pa smo vse številčnejši. In prav je tako.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
