Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

Konji in njihovi lastniki, nekateri so se pripeljali z vozovi, so se po deseti uri zjutraj začeli zbirati na parkirišču ob železniški progi v Štefanu, od tam pa so potem v povorki krenili proti cerkvi sv. Štefana. Na čelu povorke je bil Anton Murn, ki je držal prapor Konjerejskega društva Trebnje, organizatorja tega blagoslova konj. »To je zame velika čast. Večkrat sem že nosil prapor društva, katerega smo pred več kot 25. leti skupaj še z nekaterimi drugimi ustanovili. Od takrat tudi v Štefanu poteka blagoslov konj in na to smo ponosni,« je povedal.

Trebanjski župnik Jože Pibernik je po maši tudi s priprošnjo za zdravje v prihodnjem letu blagoslovil konje in konjenike. Na vozu domačije Gorec je sedel trebanjski podžupan Blaž Ovnik, ki ima tudi sam doma dva konja. »Kot konjenik sem se leta nazaj na štefanovo udeleževal blagoslova konj v Gabrovki, zaradi funkcije podžupana pa je prav, da zdaj pridem v ta konec naše občine. Od vsega, kar sem videl, je tale dogodek kar množično obiskan. To je spodbudno. Moramo vedeti, da skozi celo leto veliko dela s konji, za ta praznik pa jih lastniki še posebej očistijo, da ljudem pokažejo, kaj premorejo naši hlevi,« je povedal podžupan.

Tudi predsednik Krajevne skupnosti Štefan Dean Verbič je izpostavil pomen ohranjanja tega običaja: »Vreme je sicer sončno, a če bi bilo po tleh nekaj centimetrov snega, verjetno ne bi imeli nič proti. Zagotovo bi kakšen konjenik namesto voza vpregel sanke.«

Predsednik Konjerejskega društva Tone Kotar verjame, da blagoslov zagotovo pripomore k zdravju konj, namen prireditve pa je tudi druženje. Vsak konj je dobil sol in kruh. »Tudi oni morajo nekaj dobiti, zagotovo je to zanje dober priboljšek,« je še dodal predsednik trebanjskega društva, ki šteje okoli 50 konjenikov.

Arhiv Dolenjskega lista

Najstarejši član društva je 82-letni Tone Pavlič, ki se je tudi letos udeležil blagoslova konj v Štefanu. »Nikoli še nisem zamudil te prireditve. Ne rabim si jo obkrožiti na koledarju, jo imam že v glavi. Sicer nimam konja, iz Mokronoga sem se pripeljal z avtom. Vedno rad pridem, saj se tako vidimo z ostalimi konjeniki in kakšno rečemo. Ko sem bil mlad, smo imeli doma tri konje, ena kobila je bila prav 'žleht'. Enkrat me je zagrabila za srajčko in me vrgla stran od vodnjaka, kjer je ravno pila,« se spominja Pavlič. Čeprav nima konj, je z njimi povezan. Kot sedlar v domači delavnici izdeluje komate za konje, pohvali se, da njegovi še niso ožulili nobene živali.

Arhiv Dolenjskega lista

Obenem je tudi tapetnik. »Nekaj stolov sem izdelal tudi za Josipa Broza – Tita. Pred več kot šestdesetimi leti je v Beogradu potekala konferenca Gibanja neuvrščenih in Tito se je takrat kot gostitelj hotel izkazati. Želel je, da gostje sedijo na udobnih stolih, ki jih je izdelal sevniški Stilles. Ker pa mu je primanjkovalo tapetnikov, so se obrnili name, če bi pomagal. Od petih zjutraj pa do enajstih zvečer smo trdo delali. Le ob nedeljah smo bili prosti, a zvečer smo bili že nazaj v delavnici v Sevnici, kjer smo potem kar prespali do ponedeljka,« kot zanimivost še pove Pavlič.

Galerija

Arhiv Dolenjskega lista